Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 27. junija 2024(*)

Kazalo

I. Pravni okvir

II. Dejansko stanje

A. Perindopril družbe Servier

B. Perindopril družbe Krka

C. Spori v zvezi s perindoprilom

1. Odločbe EPU

2. Odločitve nacionalnih sodišč

D. Sporazumi Krka

III. Sporni sklep

IV. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

V. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

VI. Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka

VII. Pritožba

A. Pritožbeni razlogi od prvega do šestega: obstoj omejevanja konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU

1. Upoštevne točke spornega sklepa in izpodbijane sodbe

a) Sporni sklep

b) Izpodbijana sodba

2. Dopustnost pritožbenih razlogov od prvega do šestega

3. Uvodne ugotovitve v zvezi z vsebinsko preučitvijo pritožbenih razlogov od prvega do šestega

4. Prvi pritožbeni razlog

a) Upoštevnost prvega pritožbenega razloga

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Prvi, drugi in tretji del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

c) Četrti in šesti del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

i) Odločba High Court z dne 3. oktobra 2006

ii) Odločba EPU z dne 27. julija 2006

d) Peti del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

e) Sklepna ugotovitev glede prvega pritožbenega razloga

5. Drugi pritožbeni razlog

a) Drugi del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Prvi, tretji in četrti del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

c) Peti, šesti, sedmi in osmi del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

6. Tretji pritožbeni razlog

a) Prvi del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Drugi del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

c) Tretji del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

d) Četrti del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

e) Peti del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

f) Šesti del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

7. Četrti pritožbeni razlog

a) Prvi del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Drugi del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

c) Tretji del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

d) Četrti del

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

8. Peti pritožbeni razlog

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

9. Vmesna ugotovitev glede pritožbenih razlogov od prvega do petega

10. Šesti pritožbeni razlog

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

B. Sedmi pritožbeni razlog: obstoj omejevanja konkurence zaradi posledice v smislu člena 101(1) PDEU

1. Upoštevne točke spornega sklepa in izpodbijane sodbe

a) Sporni sklep

b) Izpodbijana sodba

2. Trditve strank

3. Presoja Sodišča

C. Pritožbeni razlogi od osmega do enajstega: kršitev člena 102 PDEU

1. Upoštevne točke spornega sklepa in izpodbijane sodbe

a) Sporni sklep

b) Izpodbijana sodba

2. Osmi pritožbeni razlog

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

3. Deveti in deseti pritožbeni razlog

4. Enajsti pritožbeni razlog

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

D. Sklepna ugotovitev o pritožbi

VIII. Posledice razveljavitve izpodbijane sodbe

IX. Tožba pred Splošnim sodiščem

A. Prvi del devetega tožbenega razloga na prvi stopnji

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

a) Potencialna konkurenca, ki jo je družba Krka pomenila za družbo Servier

b) Obstoj sporazuma o razdelitvi trga

B. Deseti tožbeni razlog na prvi stopnji

1. Trditve strank

2. Presoja Sodišča

Stroški

„Pritožba – Konkurenca – Farmacevtski izdelki – Trg perindoprila – Člen 101 PDEU – Omejevalni sporazumi – Razdelitev trga – Potencialna konkurenca – Omejitev konkurence zaradi cilja – Strategija za odlog vstopa generičnih različic perindoprila na trg – Sporazum o poravnavi patentnih sporov – Sporazum o licenci za patent – Sporazum o prenosu in licenciranju tehnologije – Člen 102 PDEU – Upoštevni trg – Zloraba prevladujočega položaja“

V zadevi C‑176/19 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 22. februarja 2019,

Evropska komisija, ki so jo sprva zastopali F. Castilla Contreras, B. Mongin, J. Norris in C. Vollrath, nato F. Castilla Contreras, F. Castillo de la Torre, B. Mongin, J. Norris in C. Vollrath, in nazadnje F. Castilla Contreras, F. Castillo de la Torre, J. Norris in C. Vollrath, agenti,

pritožnica,

ob intervenciji

Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, ki ga je sprva zastopala D. Guðmundsdóttir, agentka, skupaj z J. Holmesom, KC, nato L. Baxter, D. Guðmundsdóttir, F. Shibli in J. Simpson, agenti, skupaj z J. Holmesom, KC, in P. Woolfejem, barrister, in nazadnje S. Fuller, agent, skupaj z J. Holmesom, KC, in P. Woolfejem, barrister,

intervenient v pritožbenem postopku,

druge stranke v postopku so

Servier SAS s sedežem v Suresnesu (Francija),

Servier Laboratories Ltd s sedežem v Stoke Pogesu (Združeno kraljestvo),

Les Laboratoires Servier SAS s sedežem v Suresnesu,

ki jih zastopajo O. de Juvigny, J. Jourdan, T. Reymond, A. Robert, avocats, J. Killick, advocaat, in M. I. F. Utges Manley, solicitor,

tožeče stranke v postopku na prvi stopnji,

European Federation of Pharmaceutical Industries and Associations (EFPIA) s sedežem v Ženevi (Švica), ki jo zastopata F. Carlin, avocate, in N. Niejahr, Rechtsanwältin,

intervenientka v postopku na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Arabadjiev (poročevalec), predsednik senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika prvega senata, P. G. Xuereb, A. Kumin, sodnika, in I. Ziemele, sodnica,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodna tajnika: M. Longar in R. Şereş, administratorja,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20 in 21. oktobra 2021,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 14. julija 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Evropska komisija s pritožbo predlaga delno razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. decembra 2018, Servier in drugi/Komisija (T‑691/14, EU:T:2018:922; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče razglasilo ničnost člena 4 v delu, v katerem je ugotovljeno, da sta družbi Servier SAS in Laboratoires Servier SAS sodelovali pri sporazumih iz tega člena, člena 6, člena 7(4)(b) in člena 7(6) Sklepa Komisije C(2014) 4955 final z dne 9. julija 2014 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 102 [PDEU] (Zadeva AT.39612 – Perindopril (Servier)) (v nadaljevanju: sporni sklep).

I.      Pravni okvir

2        Točke od 13 do 15, 17 in 24 Obvestila Komisije o opredelitvi upoštevnega trga za namene konkurenčnega prava Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 155) določajo:

„Konkurenčne omejitve [Konkurenčni pritiski]

13.      Podjetja se soočajo s tremi glavnimi viri ali konkurenčnimi omejitvami [pritiski]: z zamenljivostjo povpraševanja, z zamenljivostjo ponudbe in s potencialno konkurenco. Z gospodarskega vidika predstavlja za opredelitev upoštevnega trga zamenljivost povpraševanja najbolj neposredno in učinkovito silo discipliniranja za ponudnike obravnavanega proizvoda, zlasti v zvezi z njihovimi odločitvami glede oblikovanja cen. Podjetje ali skupina podjetij ne more imeti pomembnega vpliva na prevladujoče prodajne pogoje, kot so cene, če so potrošniki v položaju, da z lahkoto preidejo na razpoložljive substitute ali ponudnike z drugih območij. Izvajanje opredelitev trga je zlasti sestavljeno iz ugotavljanja učinkovitih alternativnih virov ponudbe za potrošnike udeleženih podjetij, tako glede proizvodov/storitev kot glede geografskega območja ponudnikov.

14.      Konkurenčne omejitve [Konkurenčni pritiski], ki izhajajo iz zamenljivosti ponudbe, razen tistih, ki so opisane v odstavku 20 do 23, in iz potencialne konkurence, so na splošno manj neposredn[i] in v vsakem primeru zahtevajo analizo dodatnih dejavnikov. Posledično se take omejitve [taki pritiski] upoštevajo šele na ravni presoje analize konkurence.

Zamenljivost povpraševanja

15.      Presoja zamenljivosti povpraševanja vsebuje določitev obsega proizvodov, ki jih potrošnik smatra za nadomestljive. Eden od načinov te določitve se lahko šteje za špekulativen poskus, ki predstavlja hipotetično majhno, trajno spremembo v relativnih cenah, in oceni verjetne reakcije potrošnikov na to povečanje. Opredelitev trga se osredotoča na cene v operativne in praktične namene, natančneje na zamenljivost povpraševanja, ki izhaja iz majhnih, stalnih sprememb v relativnih cenah. Ta koncept lahko zagotovi jasne navedbe glede dokazov, ki so pomembni za opredelitev trgov.

[…]

17.      Vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, je, ali bi kupci udeleženih podjetij ob majhnem (od 5 % do 10 %), vendar stalnem povečanju relativnih cen obravnavanih proizvodov in območij, prešli na že razpoložljive substitute ali ponudnike z drugih območij. Če bi bilo substitutov dovolj, da bi bilo zaradi njih povečanje cene nedobičkonosno, zaradi posledice izgube prodaje, dodatne substitute in območja vključimo v upoštevni trg. To bi se dogajalo, dokler ne bi nastala skupina proizvodov in geografskih območij, pri kateri bi bila majhna, stalna povečanja relativnih cen dobičkonosna. […]

[…]

Potencialna konkurenca

24.      Tretji vir konkurenčnih omejitev [pritiskov], potencialna konkurenca, se pri opredelitvi trgov ne upošteva, ker so pogoji, pod katerimi bo potencialna konkurenca dejansko predstavljala učinkovito konkurenčno omejitev, odvisni od analize posebnih dejavnikov in okoliščin, povezanih s pogoji vstopa na trg. Po potrebi se ta analiza opravi le na kasnejši stopnji, po navadi, ko je položaj udeleženih podjetij na upoštevnem trgu že zagotovljen [ugotovljen], in ko tak položaj vzbuja skrb z vidika omejevanja konkurence.“

II.    Dejansko stanje

3        Dejansko stanje spora, kot izhaja zlasti iz točk od 1 do 73 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti, kot sledi.

4        Servier SAS je matična družba farmacevtske skupine Servier, ki jo sestavljata družbi Les Laboratoires Servier SAS in Servier Laboratories Ltd (v nadaljevanju, posamično ali skupaj: Servier). Družba Les Laboratoires Servier je specializirana za razvoj originalnih zdravil, njena hčerinska družba Biogaran SAS pa za razvoj generičnih zdravil.

A.      Perindopril družbe Servier

5        Družba Servier je razvila perindopril, zdravilo, ki je namenjeno predvsem zdravljenju povišanega krvnega tlaka in srčnega popuščanja. To zdravilo spada med zaviralce angiotenzinske konvertaze (v nadaljevanju: zdravila ACE). Šestnajst zdravil ACE, ki so obstajala v času dejanskega stanja, je bilo razvrščenih tako na tretji ravni anatomsko-terapevtsko-kemične (ATC) klasifikacije zdravil Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), ki ustreza terapevtskim indikacijam, kot na četrti ravni te klasifikacije, ki ustreza načinu delovanja, v isti skupini, imenovani „Zaviralci [angiotenzinske konvertaze], enokomponentna zdravila“. Učinkovina perindoprila nastopa v obliki soli. Prvotno uporabljena sol je bil erbumin.

6        Patent EP0049658, ki se nanaša na učinkovino perindoprila, je družba skupine Servier prijavila pri Evropskem patentnem uradu (EPU) 29. septembra 1981. Ta patent bi moral prenehal veljati 29. septembra 2001, vendar je bilo varstvo, podeljeno z njim, v več državah članicah, med drugim v Združenem kraljestvu, podaljšano do 22. junija 2003. V Franciji je bilo varstvo, podeljeno z navedenim patentom, podaljšano do 22. marca 2005, v Italiji pa do 13. februarja 2009.

7        Družba Servier je 16. septembra 1988 pri EPU prijavila več patentov za postopke proizvodnje učinkovine perindoprila, ki so potekli 16. septembra 2008, in sicer je šlo za patente EP0308339, EP0308340 (v nadaljevanju: patent 340), EP0308341 in EP0309324.

8        Družba Servier je 6. julija 2001 pri EPU prijavila patent EP1296947 (v nadaljevanju: patent 947) za alfa kristalno obliko perindoprila erbumin in postopek njene proizvodnje, EPU pa ga je podelil 4. februarja 2004.

9        Družba Servier je 6. julija 2001 vložila tudi nacionalne patentne prijave v več državah članicah, preden so bile te pogodbenice Konvencije o podeljevanju evropskih patentov, ki je bila podpisana v Münchnu 5. oktobra 1973 in je začela veljati 7. oktobra 1977. Patentne prijave, ki so ustrezale patentu 947, je družba Servier vložila na primer v Bolgariji (BG 107532), Češki republiki (PV2003-357), Estoniji (P200300001), na Madžarskem (HU225340), Poljskem (P348492) in Slovaškem (PP0149-2003). Ti patenti so bili podeljeni 16. maja 2006 v Bolgariji, 17. avgusta 2006 na Madžarskem, 23. januarja 2007 v Češki republiki, 23. aprila 2007 na Slovaškem in 24. marca 2010 na Poljskem.

B.      Perindopril družbe Krka

10      KRKA, tovarna zdravil, d. d. (v nadaljevanju: Krka), družba s sedežem v Sloveniji, ki proizvaja generična zdravila, je od leta 2003 začela razvijati zdravila na osnovi učinkovine perindoprila, sestavljene iz alfa kristalne oblike erbumina, na katero se nanaša patent 947 (v nadaljevanju: perindopril družbe Krka). V letih 2005 in 2006 je družba Krka prejela več dovoljenj za promet in to zdravilo začela tržiti v več državah članicah v Srednji in Vzhodni Evropi, med drugim na Madžarskem in Poljskem. V tem obdobju se je družba Krka pripravila tudi na dajanje tega zdravila na trg v drugih državah članicah, med drugim v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu.

C.      Spori v zvezi s perindoprilom

11      Med letoma 2003 in 2009 je prišlo do več sporov med družbo Servier in proizvajalci, ki so se pripravili na trženje generične različice perindoprila.

1.      Odločbe EPU

12      Leta 2004 je deset proizvajalcev generičnih zdravil, med katerimi so bile družbe Niche Generics Ltd (v nadaljevanju: Niche), Krka, Lupin Ltd in Norton Healthcare Ltd, hčerinska družba družbe Ivax Europe, ki se je pozneje združila z družbo Teva Pharmaceutical Industries, krovna družba skupine Teva, specializirana za proizvodnjo generičnih zdravil, pri EPU vložilo ugovor zoper patent 947, da bi dosegli njegovo razveljavitev, pri čemer so se sklicevali na razloge, ki so se nanašali na neobstoj novosti in inventivne ravni ter na nezadostnost razkritja izuma.

13      Oddelek za ugovore pri EPU je 27. julija 2006 potrdil veljavnost patenta 947 (v nadaljevanju: odločba EPU z dne 27. julija 2006). Ta odločba je bila izpodbijana pred tehničnim pritožbenim senatom pri EPU. Po sklenitvi sporazumov o poravnavi z družbo Servier je družba Niche odstopila od postopka ugovora 9. februarja 2005, družbi Krka in Lupin pa sta odstopili od postopka pred tehničnim pritožbenim senatom pri EPU 11. januarja 2007 oziroma 5. februarja 2007.

14      Tehnični pritožbeni senat pri EPU je z odločbo z dne 6. maja 2009 razveljavil odločbo EPU z dne 27. julija 2006 in razveljavil patent 947. Prošnja za presojo, ki jo je družba Servier vložila zoper to odločbo tehničnega pritožbenega senata, je bila 19. marca 2010 zavrnjena.

2.      Odločitve nacionalnih sodišč

15      Proizvajalci generičnih zdravil so pred nekaterimi nacionalnimi sodišči izpodbijali veljavnost patenta 947, družba Servier pa je vložila tožbe zaradi kršitve in predloge za izdajo začasne odredbe proti tem proizvajalcem. Večina teh postopkov se je končala, preden so sodišča, ki so odločala, lahko dokončno odločila o veljavnosti patenta 947, ker je družba Servier med letoma 2005 in 2007 z družbami Niche, Matrix Laboratories Ltd (v nadaljevanju: Matrix), Teva, Krka in Lupin sklenila sporazume o poravnavi.

16      V Združenem kraljestvu je bila le v sporu med družbama Servier in Apotex Inc. sodno ugotovljena ničnost patenta 947. Družba Servier je namreč 1. avgusta 2006 pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče, Združeno kraljestvo) vložila tožbo zaradi kršitve patenta 947 zoper družbo Apotex, ki je začela tržiti generično različico perindoprila na trgu Združenega kraljestva. Družba Servier je 8. avgusta 2006 dosegla izdajo začasne odredbe zoper družbo Apotex. Na podlagi nasprotne tožbe družbe Apotex je bila 6. julija 2007 ta začasna odredba razveljavljena, za patent 947 pa je bilo ugotovljeno, da je ničen, s čimer je bilo tej družbi omogočeno, da v Združenem kraljestvu da na trg generično različico perindoprila. Odločitev o ugotovitvi ničnosti patenta 947 je bila 9. maja 2008 potrjena v pritožbenem postopku.

17      Na Nizozemskem je družba Katwijk Farma BV, hčerinska družba družbe Apotex, 13. novembra 2007 pri sodišču te države članice vložila tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947. Družba Servier je pri navedenem sodišču vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil 30. januarja 2008 zavrnjen. Navedeno sodišče je z odločbo z dne 11. junija 2008 v postopku, ki ga je začela družba Pharmachemie BV, družba skupine Teva, ugotovilo ničnost patenta 947 za Nizozemsko. Družbi Servier in Katwijk Farma sta po tej odločbi umaknili tožbo oziroma odstopili od svojega predloga.

18      Poleg tega je bilo nacionalnim sodiščem predloženih več sporov med družbama Servier in Krka v zvezi s perindoprilom.

19      Družba Servier je na Madžarskem 30. maja 2006 vložila predlog za izdajo začasne odredbe, da bi dosegla prepoved trženja perindoprila družbe Krka zaradi kršitve patenta 947. Ta predlog je bil septembra 2006 zavrnjen.

20      V Združenem kraljestvu je družba Servier 28. julija 2006 pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) zoper družbo Krka vložila tožbo zaradi kršitve patenta 340. Družba Servier je 2. avgusta 2006 pri navedenem sodišču zoper družbo Krka vložila tožbo zaradi kršitve patenta 947 in predlog za izdajo začasne odredbe. Družba Krka je 1. septembra 2006 vložila prvo nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947, ki se je nanašala na predlog za uporabo skrajšanega postopka (motion of summary judgment), 8. septembra 2006 pa drugo nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 340. Navedeno sodišče je 3. oktobra 2006 ugodilo predlogu družbe Servier za izdajo začasne odredbe in zavrnilo predlog za uporabo skrajšanega postopka, ki ga je 1. septembra 2006 vložila družba Krka (v nadaljevanju: odločba High Court z dne 3. oktobra 2006). Postopek se je 1. decembra 2006 ustavil zaradi sklenitve poravnave med strankama, ta začasna odredba pa je bila razveljavljena.

D.      Sporazumi Krka

21      Družbi Servier in Krka sta sklenili tri sporazume (v nadaljevanju: sporazumi Krka). Ti družbi sta 27. oktobra 2006 sklenili sporazum o poravnavi (v nadaljevanju: sporazum o poravnavi Krka) in sporazum o licenci, ki je bil 2. novembra 2006 dopolnjen z aneksom (v nadaljevanju: sporazum o licenci Krka, ta sporazuma skupaj: sporazuma o poravnavi in licenci Krka). Poleg tega sta družbi Servier in Krka 5. januarja 2007 sklenili sporazum o prenosu in licenci (v nadaljevanju: sporazum o prenosu in licenci Krka).

22      Sporazum o poravnavi Krka se je nanašal na patent 947 in enakovredne nacionalne patente. Družba Krka se je s tem sporazumom, ki je veljal do prenehanja veljavnosti oziroma ugotovitve ničnosti patentov 947 ali 340, zavezala, da se bo odpovedala vsem zahtevkom zoper patent 947 po vsem svetu in zoper patent 340 v Združenem kraljestvu ter da v prihodnje nikjer na svetu ne bo izpodbijala nobenega od teh dveh patentov. Poleg tega je bilo družbi Krka in njenim hčerinskim družbam v času veljavnosti patenta 947 in v državah, v katerih je bil ta še vedno veljaven, prepovedano dati na trg ali tržiti generično različico perindoprila, ki bi pomenila kršitev tega patenta, brez izrecnega dovoljenja družbe Servier. Prav tako družba Krka brez izrecnega dovoljenja družbe Servier ni smela dobavljati generične različice perindoprila, ki bi pomenila kršitev patenta 947, nobeni tretji osebi. V zameno je morala družba Servier po vsem svetu umakniti tožbe zoper družbo Krka, ki so temeljile na kršitvi patentov 947 in 340, vključno z njenimi predlogi za izdajo začasne odredbe.

23      V skladu s sporazumom o licenci Krka, katerega trajanje je ustrezalo obdobju veljavnosti patenta 947, je družba Servier družbi Krka podelila izključno in nepreklicno licenco za ta patent za uporabo, proizvodnjo, prodajo, ponujanje za prodajo, promocijo in uvoz lastnih izdelkov, ki vsebujejo alfa kristalno obliko erbumina, v Češki republiki, Latviji, Litvi, na Madžarskem, Poljskem, v Sloveniji in na Slovaškem (v nadaljevanju: glavni trgi družbe Krka). V zameno je morala družba Krka v skladu s členom 3 tega sporazuma družbi Servier plačevati licenčnino v višini 3 % neto vrednosti svoje prodaje na vseh teh ozemljih. Družbi Servier je bilo dovoljeno v istih državah neposredno ali posredno uporabljati – to je za eno od svojih hčerinskih družb ali za eno samo tretjo osebo na posamezno državo – patent 947.

24      V skladu s sporazumom o prenosu in licenci Krka je družba Krka na družbo Servier prenesla dve patentni prijavi, eno za postopek sinteze perindoprila (WO 2005113500) in drugo za pripravo pripravkov perindoprila (WO 2005094793). Tehnologija, varovana s tema patentnima prijavama, se je uporabljala za proizvodnjo perindoprila družbe Krka. Družba Krka se je zavezala, da ne bo izpodbijala veljavnosti patentov, ki bosta podeljena na podlagi navedenih prijav. Družba Servier je v zameno za ta prenos družbi Krka plačala 30 milijonov EUR.

25      Poleg tega je družba Servier s tem sporazumom družbi Krka podelila neizključno, nepreklicno in neprenosljivo licenco, za katero ni bilo treba plačevati licenčnin in ki ni vključevala pravice do podeljevanja podlicenc – razen svojim hčerinskim družbam – za zadevni prijavi ali za iz njiju izhajajoča patenta, ne da bi bila ta licenca časovno in ozemeljsko omejena, niti glede tega, kako se lahko uporablja.

III. Sporni sklep

26      Komisija je 9. julija 2014 sprejela sporni sklep.

27      Komisija je v členih od 1 do 5 tega sklepa ugotovila, da je družba Servier kršila člen 101 PDEU s tem, da je sodelovala pri sporazumih Niche, Matrix, Teva, Krka in Lupin. Natančneje, Komisija je v členu 4 navedenega sklepa poudarila, da sporazumi Krka pomenijo enotno in trajajočo kršitev, ki je zajemala vse države, ki so bile v času dejanskega stanja članice Evropske unije, razen držav, ki so predstavljale glavne trge družbe Krka; da se je ta kršitev začela 27. oktobra 2006, razen za Bolgarijo in Romunijo, kjer se je začela 1. januarja 2007, Malto, kjer se je začela 1. marca 2007, in Italijo, kjer se je začela 13. februarja 2009; in da je navedena kršitev prenehala 6. maja 2009, razen kar zadeva Združeno kraljestvo, kjer je prenehala 6. julija 2007, in Nizozemsko, kjer je prenehala 12. decembra 2007.

28      Komisija je v členu 7, od (1) do (5), spornega sklepa družbi Servier iz naslova kršitev člena 101 PDEU naložila globe v skupnem znesku 289.727.200 EUR, od tega 37.661.800 EUR iz naslova njenega sodelovanja pri sporazumih Krka.

29      Poleg tega je Komisija v členu 6 spornega sklepa navedla, da je družba Servier kršila člen 102 PDEU s tem, da je s pridobitvijo tehnologije in petimi sporazumi o poravnavi oblikovala in izvajala izključevalno strategijo, ki je zajemala trg perindoprila in tehnologije, povezane z učinkovino tega zdravila, v Franciji, na Nizozemskem, Poljskem in v Združenem kraljestvu.

30      Komisija je v členu 7(6) spornega sklepa družbi Servier iz naslova kršitve člena 102 PDEU naložila globo v znesku 41.270.000 EUR.

IV.    Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

31      Družba Servier je 21. septembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je primarno predlagala razglasitev ničnosti spornega sklepa in, podredno, znižanje globe, ki ji je bila s tem sklepom naložena.

32      European Federation of Pharmaceutical Industries and Associations (EFPIA) je 2. februarja 2015 vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom družbe Servier. S sklepom predsednika drugega senata Splošnega sodišča z dne 14. oktobra 2015 je bilo temu predlogu ugodeno.

33      Družba Servier je v tožbi na prvi stopnji navedla sedemnajst tožbenih razlogov v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti spornega sklepa. Sedem od teh tožbenih razlogov je upoštevnih za to pritožbo, in sicer četrti, deveti in deseti tožbeni razlog, ki se nanašajo na kršitev člena 101 PDEU zaradi sodelovanja te družbe pri sporazumih Krka, ter tožbeni razlogi od štirinajstega do sedemnajstega, ki se nanašajo na kršitev člena 102 PDEU.

34      Splošno sodišče je ugodilo tožbenim razlogom zoper opredelitev sporazumov Krka kot kršitve člena 101(1) PDEU. V bistvu je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisija ni dokazala niti obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja niti obstoja omejevanja konkurence zaradi posledice. Zato je Splošno sodišče razglasilo ničnost člena 4 spornega sklepa, s katerim je bila ugotovljena kršitev člena 101 PDEU, ki jo je storila družba Servier zaradi svojega sodelovanja pri sporazumih Krka, in člena 7(4)(b) tega sklepa, s katerim je bila družbi Servier naložena globa iz naslova te kršitve.

35      Splošno sodišče je sprejelo tudi tožbene razloge zoper opredelitev trga perindoprila ter ugotovitev zlorabe prevladujočega položaja družbe Servier na tem trgu in na trgu tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila. V bistvu je Splošno sodišče ugotovilo, da opredelitev trga perindoprila vsebuje napake pri presoji, ki lahko vplivajo na ugotovitve iz spornega sklepa v zvezi s prevladujočim položajem družbe Servier na upoštevnih trgih. Zato je Splošno sodišče razglasilo ničnost člena 6 tega sklepa, s katerim je bila ugotovljena zloraba prevladujočega položaja družbe Servier, in člena 7(6) navedenega sklepa, s katerim je bila družbi Servier naložena globa iz naslova iste kršitve.

36      Splošno sodišče je tožbo v preostalem zavrnilo.

V.      Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

37      Komisija je 22. februarja 2019 v sodnem tajništvu Sodišča vložila to pritožbo.

38      Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske je 22. maja 2019 v sodnem tajništvu Sodišča vložilo predlog za intervencijo v obravnavani zadevi v podporo predlogom Komisije. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 19. junija 2019 temu predlogu ugodil.

39      Sodišče je stranke pozvalo, naj do 4. oktobra 2021 predložijo pisno stališče o sodbah z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C-307/18, EU:C:2020:52), z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija (C-591/16 P, EU:C:2021:243), z dne 25. marca 2021, Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisija (C-586/16 P, EU:C:2021:241), z dne 25. marca 2021, Generics (UK)/Komisija (C-588/16 P, EU:C:2021:242), z dne 25. marca 2021, Arrow Group in Arrow Generics/Komisija (C-601/16 P, EU:C:2021:244), in z dne 25. marca 2021, Xellia Pharmaceuticals in Alpharma/Komisija (C-611/16 P, EU:C:2021:245). Komisija, družba Servier, EFPIA in Združeno kraljestvo so se na ta poziv odzvali v za to določenem roku.

40      Ustni del postopka je bil končan 14. julija 2022 po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke.

41      Komisija s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi točke od 1 do 3 izreka izpodbijane sodbe, v katerih so razglašeni za nične (i) člen 4 spornega sklepa v delu, v katerem je ugotovljeno sodelovanje družbe Servier pri sporazumih Krka, (ii) člen 7(4)(b) tega sklepa, s katerim je naložena globa družbi Servier, ker je sklenila te sporazume, (iii) člen 6 navedenega sklepa, v katerem je ugotovljena kršitev člena 102 PDEU s strani družbe Servier, in (iv) člen 7(6) istega sklepa, v katerem je določen znesek globe, ki je bila družbi Servier naložena v zvezi s to kršitvijo;

–        razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je ugotovljeno, da sta prilogi A 286 in A 287 k tožbi na prvi stopnji in priloga C 29 k repliki na prvi stopnji dopustni;

–        dokončno odloči o tožbi za razglasitev ničnosti spornega sklepa, ki jo je vložila družba Servier, ter zavrne predlog družbe Servier za razglasitev ničnosti člena 4, člena 7(4)(b), člena 6 in člena 7(6) tega sklepa in ugodi predlogu Komisije, naj se prilogi A 286 in A 287 k tožbi na prvi stopnji in priloga C 29 k repliki na prvi stopnji razglasijo za nedopustne;

–        družbi Servier naloži plačilo vseh stroškov tega pritožbenega postopka.

42      Družba Servier Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo v celoti zavrne in

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

43      EFPIA Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo v celoti zavrne in

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

44      Združeno kraljestvo Sodišču predlaga, naj predlogom Komisije ugodi.

VI.    Predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka

45      Družba Servier je 21. julija 2022 v sodnem tajništvu Sodišča vložila predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka. Družba Servier se v utemeljitev tega predloga sklicuje na potrebo po zagotovitvi zadostne kontradiktorne razprave o ključnih točkah dejanskega okvira obravnavane zadeve, pri čemer graja različne elemente sklepnih predlogov generalne pravobranilke. Po mnenju družbe Servier je tako ponovno odprtje nujno, ker se s temi sklepnimi predlogi Sodišču predlaga, naj dokončno odloči o sporu, medtem ko nekaterih tožbenih razlogov, navedenih na prvi stopnji, ki vključujejo zapletene presoje dejstev, Splošno sodišče ni niti preučilo niti a fortiori o njih odločalo.

46      Opozoriti je treba, da lahko Sodišče v skladu s členom 83 svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu tega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je v zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke niso razpravljale.

47      Opozoriti je treba, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik Sodišča strankam ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca. V skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU je dolžnost generalnega pravobranilca, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih je zahtevano njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, ki generalnega pravobranilca pripelje do njih. Zato nestrinjanje stranke s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih ta obravnava v njih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega dela postopka (sodba z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točki 37 in 38 ter navedena sodna praksa).

48      V obravnavani zadevi Sodišče po opredelitvi generalne pravobranilke ugotavlja, da elementi, ki jih je predložila družba Servier, ne razkrivajo nobenega novega dejstva, ki bi lahko odločilno vplivalo na odločitev, ki jo mora sprejeti v tej zadevi, in da v tej zadevi ni treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti niso razpravljali. Ker ima Sodišče ob koncu pisnega in ustnega dela postopka na voljo vse potrebne elemente, meni, da je zadeva dovolj razjasnjena, da lahko o tej pritožbi odloči. Vsekakor je treba opozoriti, da lahko Sodišče v smislu člena 61 Statuta Sodišča Evropske unije, če je pritožba utemeljena in stanje postopka to dovoljuje, samo dokončno odloči o zadevi. Glede na navedeno se predlogu za ponovno odprtje ustnega dela postopka ne ugodi.

VII. Pritožba

49      Komisija v utemeljitev svoje pritožbe navaja enajst pritožbenih razlogov. Komisija s pritožbenimi razlogi od prvega do šestega trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da sporazumi Krka ne pomenijo omejevanja konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU. Komisija s sedmim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da Komisija ni dokazala, da ti sporazumi pomenijo omejevanje konkurence zaradi posledice.

50      Osmi in deveti pritožbeni razlog se nanašata na napačno uporabo prava v zvezi z opredelitvijo trga perindoprila, uporabljeno v spornem sklepu, za utemeljitev obstoja kršitve člena 102 PDEU. Komisija z desetim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da so nekatere listine, ki jih je družba Servier priložila k tožbi in repliki na prvi stopnji, dopustne. Enajsti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava pri presoji Splošnega sodišča glede obstoja zlorabe prevladujočega položaja na trgu tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila.

A.      Pritožbeni razlogi od prvega do šestega: obstoj omejevanja konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU

51      Prvi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 101(1) PDEU, ker naj bi Splošno sodišče odločilo o obstoju omejevanja konkurence zaradi cilja, ne da bi preverilo, ali je družba Krka potencialni konkurent družbe Servier, niti ni odgovorilo na trditve družbe Servier v zvezi s tem, na kršitev omejitev sodnega nadzora, kršitev pravil o izvajanju dokazov, izkrivljanje dokazov v zvezi z obstojem potencialne konkurence med družbama Krka in Servier ter na nezadostnost in protislovnost obrazložitve izpodbijane sodbe.

52      Drugi pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 101(1) PDEU, ker naj bi Splošno sodišče uporabilo napačna pravna merila za presojo obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja, na izkrivljanje dokazov ter na nezadostnost in protislovnost obrazložitve izpodbijane sodbe.

53      Tretji pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 101(1) PDEU, ker naj bi Splošno sodišče zahtevalo, da se v sporazumu o razdelitvi trgov določi „stroga“ razdelitev med strankama, da bi bila lahko zajeta s prepovedjo iz te določbe, na napačno razlago Uredbe Komisije (ES) št. 772/2004 z dne 27. aprila 2004 o uporabi člena [101(3) PDEU] za skupine sporazumov o prenosu tehnologije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 123), in Sporočila Komisije, naslovljenega „Smernice o uporabi člena [101 PDEU] za sporazume o prenosu tehnologije“ (UL 2004, C 101, str. 2), ter na izkrivljanje nekaterih dokazov.

54      Četrti pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 101(1) PDEU, ker naj bi Splošno sodišče grajalo sporni sklep zaradi ugotovitve omejevanja konkurence zaradi cilja, ne da bi analiziralo namen strank, na kršitev pravil o izvajanju dokazov in na nezadostno obrazložitev.

55      Peti pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 101(1) PDEU, ker naj bi Splošno sodišče upoštevalo za konkurenco ugodne posledice sporazuma o licenci Krka na glavnih trgih družbe Krka, čeprav v spornem sklepu ni bila ugotovljena kršitev na teh trgih.

56      Šesti pritožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 101(1) PDEU, ker naj bi Splošno sodišče zaradi napačne uporabe prava, zatrjevane v okviru prvega, drugega, četrtega in petega pritožbenega razloga, zavrnilo priznanje, da sporazum o prenosu in licenci Krka pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, ter na nezadostno obrazložitev.

1.      Upoštevne točke spornega sklepa in izpodbijane sodbe

a)      Sporni sklep

57      Komisija je v točkah od 1670 do 1859 obrazložitve spornega sklepa presojala sporazume Krka z vidika člena 101 PDEU. Iz razlogov, navedenih v točkah od 1670 do 1812 obrazložitve tega sklepa, je Komisija ugotovila, da ti sporazumi pomenijo enotno in trajajočo kršitev, katere cilj je omejiti konkurenco z razdelitvijo trgov perindoprila v Uniji med tema podjetjema.

58      Na eni strani je iz točk od 1701 do 1763 obrazložitve spornega sklepa razvidno, da je bil cilj sporazumov o poravnavi in licenci Krka razdelitev in dodelitev trgov Unije med družbama Servier in Krka. Na podlagi sporazum o licenci je bilo družbi Krka dovoljeno, da na svojih glavnih trgih še naprej trži ali začne tržiti generično različico perindoprila v okviru dejanskega duopola z družbo Servier. To dovoljenje je bilo v skladu s sporazumom o poravnavi Krka nadomestilo za zavezo družbe Krka, da družbi Servier ne bo konkurirala na drugih nacionalnih trgih na ozemlju Unije, ki so glavni trgi te družbe (v nadaljevanju: glavni trgi družbe Servier). Komisija je torej ugotovila, da je navedeni sporazum o licenci pomenil spodbudo, ki jo je družba Servier ponudila za to, da bi družba Krka sprejela omejitve, dogovorjene v sporazumu o poravnavi Krka.

59      Na drugi strani je Komisija v točkah od 1764 do 1810 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da je sporazum o prenosu in licenci Krka omogočil okrepitev konkurenčnega položaja strank, kot je izhajal iz sporazumov o poravnavi in licenci Krka, tako da je bilo družbi Krka preprečeno, da bi svojo tehnologijo za proizvodnjo perindoprila prenesla na druge proizvajalce generičnih zdravil, ki bi ga nato lahko uporabili za trženje generičnih različic tega zdravila na glavnih trgih družbe Servier. Ker plačilo zneska 30 milijonov EUR družbe Servier družbi Krka ni bilo povezano z dohodki, ki jih je družba Servier lahko dosegla ali pričakovala od komercialnega izkoriščanja tehnologije, ki jo je tako prenesla družba Krka, je Komisija plačilo tega zneska analizirala kot razdelitev rente, nastale iz krepitve razdelitve trgov med družbama Servier in Krka.

b)      Izpodbijana sodba

60      Splošno sodišče je na prvem mestu v točkah od 255 do 274 izpodbijane sodbe navedlo pogoje, pod katerimi je to, da se v sporazume o poravnavi patentnih sporov vključijo klavzule o neizpodbijanju patentov in netrženju generičnih izdelkov, protikonkurenčno. Splošno sodišče je menilo, da je takšna vključitev protikonkurenčna, če vključitev takih klavzul v sporazum ne temelji na priznavanju strank, da je patent veljaven in da zadevni generični izdelki pomenijo kršitev, ampak na znatnem obrnjenem in neutemeljenem plačilu, ki ga izvede imetnik patenta v korist proizvajalca generičnih zdravil, da ga tako spodbudi k upoštevanju navedenih klavzul. Splošno sodišče je v točki 271 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je treba ob obstoju take spodbude take sporazume šteti za sporazume o izključitvi s trga, pri katerih podjetja, ki ostanejo, nadomestijo škodo podjetjem, ki izstopijo s trga.

61      Na drugem mestu, Splošno sodišče je v točkah od 797 do 810 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je treba takrat, kadar je običajen poslovni sporazum vezan na sporazum o poravnavi patentnega spora, ki vsebuje klavzuli o netrženju in neizpodbijanju, tako pogodbeno ureditev opredeliti kot protikonkurenčno, če vrednost, ki jo je imetnik patenta v skladu s poslovnim sporazumom prenesel na proizvajalca generičnih zdravil, presega vrednost premoženja, ki jo je ta prenesel v okviru tega sporazuma. Drugače povedano, tako pogodbeno ureditev je treba opredeliti kot protikonkurenčno, če je dejanski namen običajnega poslovnega sporazuma, vezanega na sporazum o poravnavi, prikritje prenosa vrednosti z imetnika patenta na proizvajalca generičnih zdravil, katerega edina protivrednost je zaveza zadnjenavedenega o nekonkuriranju.

62      Na tretjem mestu, Splošno sodišče se je v točkah od 943 do 1032 izpodbijane sodbe izreklo o posebnem primeru vezave sporazuma o poravnavi in sporazuma o licenci, kakršen je ta, ki izhaja iz sporazumov o poravnavi in licenci Krka. Splošno sodišče je menilo, da v takem primeru preudarki, ki se uporabljajo za vezavo sporazuma o poravnavi in običajnega poslovnega sporazuma ter so povzeti v prejšnji točki te sodbe, ne veljajo. Iz točk od 943 do 947 izpodbijane sodbe izhaja, da je vezava sporazuma o poravnavi na sporazum o licenci primerno sredstvo za končanje spora, saj omogoča vstop proizvajalcev generičnih zdravil na trg in ugoditev zahtevam obeh strank. Poleg tega naj bi bila vključenost klavzul o netrženju in o neizpodbijanju v sporazum o poravnavi legitimna, če ta sporazum temelji na tem, da stranki priznavata veljavnost patenta. Sporazum o licenci, ki naj bi bil smiseln le, če bi se licenca dejansko izkoriščala, pa naj bi temeljil prav na tem, da stranki priznavata veljavnost patenta.

63      Splošno sodišče je v točkah 948 in 952 izpodbijane sodbe ugotovilo, da mora Komisija – za ugotovitev, da vezanost sporazuma o poravnavi in sporazuma o licenci dejansko prikriva obrnjeno plačilo imetnika patenta v korist proizvajalca generičnih zdravil – dokazati, da je licenčnina, ki jo ta proizvajalec plača imetniku patenta na podlagi tega sporazuma o licenci, neobičajno nizka.

64      Splošno sodišče je v točkah od 953 do 956 izpodbijane sodbe v bistvu navedlo, da mora biti neobičajno nizka višina te licenčnine še toliko očitnejša, da se sporazum o poravnavi opredeli kot omejevanje konkurence zaradi cilja, ker je protikonkurenčnost klavzul o netrženju in o neizpodbijanju, ki ju vsebuje ta sporazum, ublažena z za konkurenco ugodno posledico sporazuma o licenci, saj naj bi ta spodbudil vstop proizvajalca generičnih zdravil na trg.

65      Splošno sodišče je na podlagi tega v točki 963 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „ob obstoju resničnega spora, ki je potekal med zadevnima strankama pred sodiščem, in sporazuma o licenci, ki je očitno v neposredni zvezi s poravnavo tega spora, vezanost tega sporazuma na sporazum o poravnavi ne pomeni resnega indica o obstoju obrnjenega plačila. V takem primeru lahko Komisija torej na podlagi drugih indicev dokaže, da sporazum o licenci ni transakcija, ki bi bila sklenjena pod običajnimi tržnimi pogoji, in tako prikriva obrnjeno plačilo“.

66      Splošno sodišče je ob upoštevanju teh elementov v točkah od 964 do 1031 izpodbijane sodbe preučilo sporazuma o poravnavi in licenci Krka ter v točki 1032 iste sodbe ugotovilo, da ta sporazuma ne izkazujeta „zadostne škodljivosti za konkurenco, da bi lahko Komisija upravičeno menila, da pomenita omejevanje [konkurence] zaradi cilja“.

2.      Dopustnost pritožbenih razlogov od prvega do šestega

67      Družba Servier trdi, da pritožba, obravnavana v celoti in zlasti njeni pritožbeni razlogi od prvega do šestega, ni dopustna iz več razlogov.

68      Na prvem mestu, velik del trditev, ki jih je Komisija navedla v okviru prvega, drugega, tretjega in četrtega pritožbenega razloga, je namenjen temu, da se Sodišču predlaga, naj ponovno presodi dejansko stanje.

69      V zvezi s tem je treba spomniti, da iz člena 256(1) PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja in da je zato le Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev in dokazov. Presoja dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, ni pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe. Takšno izkrivljanje mora očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 10. julija 2019, VG/Komisija, C‑19/18 P, EU:C:2019:578, točka 47 in navedena sodna praksa).

70      Vendar je Sodišče, kadar je Splošno sodišče ugotovilo oziroma presodilo dejansko stanje, pristojno, da opravi nadzor, če je Splošno sodišče opredelilo njegov pravni značaj in pravne posledice, ki izhajajo iz njega. Pristojnost Sodišča za nadzor se razteza med drugim na vprašanje, ali je Splošno sodišče pri presoji dejanskega stanja uporabilo ustrezna pravna merila (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2021, Komisija/Italija in drugi, C‑425/19 P, EU:C:2021:154, točka 53 in navedena sodna praksa).

71      V obravnavani zadevi Komisija s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču najprej v bistvu očita, da je za presojo zakonitosti obrazložitve spornega sklepa, na podlagi katere je bil ugotovljen obstoj potencialne konkurence med družbama Krka in Servier, uporabilo napačno pravno merilo. Dalje, Komisija Splošnemu sodišču očita, da je izpodbijano sodbo nezadostno oziroma protislovno obrazložilo in izkrivilo nekatere dokaze. Nazadnje, Komisija trdi, da je navedeno sodišče kršilo pravila, ki urejajo izvajanje dokazov in obseg sodnega nadzora, ker se ni izreklo o očitkih v zvezi s potencialno konkurenco, navedenih med drugim v okviru devetega tožbenega razloga na prvi stopnji, ker ni analiziralo razlogovanja in vseh dokazov iz spornega sklepa v zvezi s protikonkurenčnim ciljem sporazumov o poravnavi in licenci Krka ter ker je obrazložitev tega sklepa nadomestilo s svojo presojo dejanskega stanja v delu, v katerem je družbi Krka pripisalo razloge, zaradi katerih se je to podjetje odločilo nadaljevati sodni postopek po odločbi EPU z dne 27. julija 2006, čeprav so ti razlogi le trditev, ki je poleg tega v nasprotju z drugimi ugotovitvami Splošnega sodišča.

72      Tako je treba ugotoviti, da Komisija s to argumentacijo izpodbija razlago in uporabo pojma potencialna konkurenca ter se sklicuje na kršitev postopkovnih pravil in na izkrivljanje dokazov. V nasprotju s trditvami družbe Servier taki očitki spadajo v pristojnost Sodišča v okviru pritožbe v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 69 in 70 te sodbe.

73      Komisija z drugim, tretjim in četrtim pritožbenim razlogom v bistvu izpodbija presojo Splošnega sodišča glede protikonkurenčnega cilja sporazumov Krka, ki je razdelitev trgov. Tako vprašanje pa je očitno pravno vprašanje, ker vključuje ugotovitev, ali je Splošno sodišče napačno razlagalo in uporabilo člen 101(1) PDEU.

74      Komisija s petim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je upoštevalo domnevno za konkurenco ugodne posledice sporazuma o licenci Krka na glavnih trgih družbe Krka, čeprav Komisija na teh trgih ni ugotovila nobene kršitve, in da s takimi posledicami ni mogoče utemeljiti omejevanja konkurence na drugih trgih. Ugotoviti je treba, da se taka argumentacija nanaša na pravno merilo, ki ga je Splošno sodišče uporabilo za presojo upoštevnosti za konkurenco ugodnih posledic, ki jih je ugotovilo, in da zato njegova preučitev spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbe.

75      Komisija s šestim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da ni priznalo, da sporazum o prenosu in licenci Krka pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, ker je ta opredelitev temeljila na napačni ugotovitvi obstoja razdelitve trga med družbama Krka in Servier. Tako je odločitev o tem pritožbenem razlogu odvisna od izida očitkov, ki jih je Komisija navedla v okviru prvega, drugega, tretjega četrtega in petega pritožbenega razloga, ki se dejansko nanašajo na napačno uporabo prava. Zato preučitev šestega pritožbenega razloga spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbe.

76      Na drugem mestu, družba Servier na splošno trdi, da so v pritožbi zgolj ponovljene trditve, ki jih je Komisija navedla na prvi stopnji in ki jih je Splošno sodišče zavrnilo, ne da bi Komisija dokazala obstoj napačne uporabe prava ali izkrivljanja dejstev v izpodbijani sodbi. To naj bi veljalo za trditve Komisije v utemeljitev prvega pritožbenega razloga, zlasti njegov četrti del, in drugega dela tretjega pritožbenega razloga.

77      Opozoriti je treba, da iz člena 256 PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter členov 168(1)(d) in 169 Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi natančno navesti izpodbijane dele sodbe ali sklepa, katerih razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, s katerimi se specifično utemeljuje ta predlog. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča te zahteve ne izpolnjuje pritožba, v kateri so samo ponovljeni tožbeni razlogi in trditve, ki so bili že predstavljeni pred Splošnim sodiščem. Taka pritožba namreč v resnici pomeni samo predlog za ponovno obravnavanje tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, za kar pa Sodišče ni pristojno (sodba z dne 24. marca 2022, Hermann Albers/Komisija, C‑656/20 P, EU:C:2022:222, točka 35 in navedena sodna praksa).

78      Če pa pritožnik izpodbija to, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije, se o pravnih vprašanjih, obravnavanih na prvi stopnji, lahko ponovno razpravlja v pritožbenem postopku. Če pritožnik svoje pritožbe ne bi mogel tako opreti na razloge in trditve, ki jih je uporabil že pred Splošnim sodiščem, bi namreč pritožbeni postopek deloma izgubil svoj smisel (sodba z dne 24. marca 2022, Hermann Albers/Komisija, C‑656/20 P, EU:C:2022:222, točka 36 in navedena sodna praksa).

79      Čeprav je v obravnavani zadevi res, da so trditve, ki jih je Komisija navedla v okviru pritožbe, nekoliko podobne tistim, ki jih je navedla na prvi stopnji, ostaja dejstvo, da Komisija ne ponavlja zgolj trditev, ki jih je navedla že pred Splošnim sodiščem, ampak posebej izpodbija razlago in uporabo prava Unije, ki jo je podalo to sodišče. Iz tega sledi, da trditev družbe Servier, ki se nanašajo na ponovitev trditev Komisije na prvi stopnji, ni mogoče sprejeti.

80      Na tretjem mestu, družba Servier trdi, da trditve Komisije, natančneje trditve v okviru prvega, drugega, tretjega, četrtega in petega pritožbenega razloga, niso dovolj jasne, da bi bile dopustne.

81      V zvezi s tem se, kot je razvidno iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča, v okviru navajanih pravnih razlogov in trditev natančno opredelijo izpodbijani deli obrazložitve odločbe Splošnega sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2016, Mallis in drugi/Komisija in ECB, od C‑105/15 P do C‑109/15 P, EU:C:2016:702, točki 33 in 34). Tako je v obravnavani zadevi, ker je Komisija v pritožbi podrobno navedla izpodbijane elemente izpodbijane sodbe in pravne trditve v utemeljitev svojega predloga za njeno razveljavitev, pri čemer se je specifično sklicevala na točke izpodbijane sodbe, ki so predmet njenih trditev.

82      Na četrtem mestu, družba Servier trdi, da je v pritožbi zgolj nepopolno in selektivno navedena izpodbijana sodba ter da pritožba temelji na napačni razlagi njene vsebine.

83      S to argumentacijo pa družba Servier dejansko prereka vsebinsko veljavnost pritožbenih razlogov. Taka argumentacija spada v vsebinsko presojo teh pritožbenih razlogov in zato ne more povzročiti nedopustnosti te pritožbe.

84      Nazadnje, na petem mestu, družba Servier trdi, da Komisija v delu, v katerem Splošnemu sodišču v okviru prvega, četrtega in šestega pritožbenega razloga očita, da ni preučilo nekaterih delov spornega sklepa in vseh dokazov, navedenih v njem, napačno razume naravo nadzora, ki ga je opravilo navedeno sodišče.

85      Vendar splošnost takega ugovora nedopustnosti ne more pripeljati do nedopustnosti prvega, četrtega in šestega pritožbenega razloga. Sodišče se bo o ugovorih nedopustnosti, ki jih je družba Servier natančneje navedla, izreklo posebej v okviru preučitve zadevnih pritožbenih razlogov.

86      Glede na zgornje preudarke je treba ugovore nedopustnosti, ki jih je družba Servier na splošno podala v zvezi s pritožbenimi razlogi od prvega do šestega, zavrniti.

3.      Uvodne ugotovitve v zvezi z vsebinsko preučitvijo pritožbenih razlogov od prvega do šestega

87      Pred preučitvijo utemeljenosti pritožbenih razlogov v zvezi z obstojem omejevanja konkurence zaradi cilja je treba poudariti, da drugače kot v okoliščinah zadev, v katerih je bilo Sodišče pozvano, naj odloči o pravni opredelitvi – glede na člen 101 PDEU – sporazumov, v skladu s katerimi je proizvajalec originalnih zdravil ekonomsko nadomestil proizvajalca generičnih zdravil v zameno za njegovo odpoved vstopu na trg, zlasti v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52), in z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija (C‑591/16 P, EU:C:2021:243), ter drugače kot v drugih sporazumih, ki jih je sklenila družba Servier in ki so bili predmet spornega sklepa, sporazuma o poravnavi in licenci Krka nista določala nobenega plačila proizvajalca originalnih zdravil proizvajalcu generičnih zdravil. Nasprotno, sporazum o licenci Krka je določal plačilo proizvajalca generičnih zdravil proizvajalcu originalnih zdravil.

88      V skladu s točkami od 1731 do 1749 obrazložitve spornega sklepa pa naj bi sporazuma o poravnavi in licenci Krka družbi Servier omogočala, da je odložila vstop na trg generičnih zdravil, ki jih je proizvajala družba Krka. Ti podjetji naj bi si na ozemlju Unije nacionalne trge razdelili na dve področji vpliva, ki sta za vsako od njiju vključevali njune glavne trge, na katerih sta lahko opravljali svoje dejavnosti, pri čemer je imela družba Servier zagotovilo, da ne bo pod konkurenčnimi pritiski družbe Krka, ki presegajo omejitve, ki izhajajo iz teh sporazumov, družba Krka pa zagotovilo, da ne bo izpostavljena tveganju, da jo bo družba Servier tožila zaradi kršitve.

89      Čeprav je torej iz elementov, ki izhajajo iz spornega sklepa, razvidno, da družba Servier ni izvedla obrnjenega plačila v korist družbe Krka v okviru sporazuma o poravnavi Krka, pa je iz teh elementov po mnenju Komisije razvidno tudi, da sta si ti podjetji geografsko razdelili več nacionalnih trgov v Uniji. Zato bo treba te okoliščine upoštevati, da se odloči zlasti o drugem in tretjem pritožbenem razlogu ter presodi, ali – in če so – v kolikšnem obsegu so utemeljene trditve Komisije, s katerimi se izpodbijajo pravna merila, na podlagi katerih je Splošno sodišče sprejelo tožbene razloge na prvi stopnji, ki jih je družba Servier navedla za izpodbijanje opredelitve sporazumov o poravnavi in licenci Krka kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

90      V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 101(1) PDEU določa, da so kot nezdružljivi z notranjim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

91      Tako mora ravnanje podjetij, da bi zanj veljala načelna prepoved iz člena 101(1) PDEU, izkazovati obstoj tajnega dogovora med njimi, torej sporazuma med podjetji, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 31 in navedena sodna praksa).

92      Zadnjenavedena zahteva pomeni, da mora biti v primeru sporazumov o horizontalnem sodelovanju, sklenjenih med podjetji, ki delujejo na isti ravni proizvodne ali distribucijske verige, navedeni tajni dogovor sklenjen med podjetji v položaju če že ne dejanske, pa vsaj potencialne konkurence (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 32).

93      Poleg tega je treba v skladu s samim besedilom te določbe dokazati, da je bodisi cilj tega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence bodisi je to posledica navedenega ravnanja (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C-333/21, EU:C:2023:1011, točka 158). Iz tega je razvidno, da se s to določbo, kot jo razlaga Sodišče, jasno razlikuje med pojmoma omejevanje zaradi cilja in omejevanje zaradi posledice, pri čemer se za vsakega od njiju uporabljajo različna dokazna pravila (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 63).

94      Tako pri ravnanjih, ki so opredeljena kot omejevanje konkurence zaradi cilja, ni treba ugotavljati – in še toliko manj dokazovati – posledic za konkurenco, saj izkušnje kažejo, da taka ravnanja povzročajo zmanjšanje proizvodnje in zvišanje cen, kar negativno vpliva na razdelitev virov zlasti v škodo potrošnikov (glej v tem smislu sodbi z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 115 in navedena sodna praksa, in z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C-333/21, EU:C:2023:1011, točka 159).

95      Če pa ni mogoče dokazati protikonkurenčnega cilja sporazuma, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja, je treba preučiti njegove posledice, da se dokaže, da je bila konkurenca dejansko preprečena ali znatno omejena oziroma izkrivljena (glej v tem smislu sodbo z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točka 17).

96      To razlikovanje se nanaša na dejstvo, da je mogoče nekatere oblike tajnega dogovarjanja med podjetji že zaradi njihove narave obravnavati kot škodljive za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga (sodbi z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točka 17, in z dne 14. marca 2013, Allianz Hungária Biztosító in drugi, C‑32/11, EU:C:2013:160, točka 35). Pojem omejevanja konkurence zaradi cilja je treba razlagati ozko in ga je mogoče uporabiti le za nekatere sporazume med podjetji, ki so sami po sebi in ob upoštevanju vsebine njihovih določb, njihovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega so umeščeni, za konkurenco dovolj škodljivi, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno (glej v tem smislu sodbi z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točka 20, in z dne 21 decembra 2023, European Superleague Company, C-333/21, EU:C:2023:1011, točki 161 in 162 ter navedena sodna praksa).

97      Sodišče je že razsodilo, da so sporazumi o razdelitvi trgov posebno hude kršitve konkurence (glej v tem smislu sodbe z dne 11. julija 2013, Gosselin Group/Komisija, C‑429/11 P, EU:C:2013:463, točka 50; z dne 5. decembra 2013, Solvay Solexis/Komisija, C‑449/11 P, EU:C:2013:802, točka 82, in z dne 4. septembra 2014, YKK in drugi/Komisija, C‑408/12 P, EU:C:2014:2153, točka 26). Sodišče je tudi štelo, da imajo taki sporazumi že sami po sebi za cilj omejevanje konkurence in da so zajeti s kategorijo sporazumov, izrecno prepovedano s členom 101(1) PDEU, in da takega cilja ni mogoče utemeljiti z analizo gospodarskega okvira, v katerem se odvija zadevno protikonkurenčno ravnanje (sodba z dne 19. decembra 2013, Siemens in drugi/Komisija, C‑239/11 P, C‑489/11 P in C‑498/11 P, EU:C:2013:866, točka 218).

98      V zvezi s takimi kategorijami sporazumov je torej le na podlagi člena 101(3) PDEU – in če so izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe – mogoče priznati izjemo od prepovedi iz člena 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točka 21, in z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C-333/21, EU:C:2023:1011, točka 187).

99      Za izvajanje načel, na katera je bilo opozorjeno v zvezi s tajnimi dogovarjanji v obliki sporazumov o horizontalnem sodelovanju med podjetji, kakršni so sporazumi Krka, je treba v prvi fazi ugotoviti, ali je ta dogovarjanja mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence s strani podjetij, ki so v konkurenčnem položaju, čeprav le potencialno. Če je tako, je treba v drugi fazi preveriti, ali so navedena dogovarjanja glede na svoje gospodarske značilnosti opredeljena kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

100    V zvezi s prvo fazo te analize je Sodišče že razsodilo, da je treba v posebnem kontekstu odprtja trga zdravila za proizvajalce generičnih zdravil za presojo, ali je eden od teh proizvajalcev, čeprav ni na trgu, v potencialno konkurenčnem odnosu s proizvajalcem originalnih zdravil, prisotnim na tem trgu, ugotoviti, ali obstajajo dejanske in konkretne možnosti za to, da se prvi vključi na navedeni trg in konkurira drugemu (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 36 in navedena sodna praksa).

101    Tako je treba presoditi, prvič, ali je proizvajalec generičnih zdravil na dan sklenitve takih sporazumov izvedel zadostne pripravljalne ukrepe za dostop do zadevnega trga v takem roku, da bi to lahko pomenilo konkurenčni pritisk na proizvajalca originalnih zdravil. Taki ukrepi omogočajo ugotovitev obstoja trdne odločenosti in lastne zmožnosti proizvajalca generičnih zdravil za vstop na trg zdravila z vsebnostjo učinkovine, ki je postala javna dobrina, čeprav obstajajo patenti za postopek, katerih imetnik je proizvajalec originalnih zdravil. Drugič, preveriti je treba, ali vstop takega proizvajalca generičnih zdravil na trg ne trči ob nepremostljive ovire za vstop (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 43 do 45).

102    Sodišče je že razsodilo, da so morebitni patenti, s katerimi je zaščiteno originalno zdravilo ali kateri od postopkov njegove proizvodnje, neizpodbitno del gospodarskega in pravnega okvira, značilnega za konkurenčne odnose med imetniki teh patentov in proizvajalci generičnih zdravil. Vendar presoja pravic, podeljenih s patentom, ne sme zajemati preučitve veljavnosti patenta ali verjetnosti, s katero bi se lahko spor med njegovim imetnikom in proizvajalcem generičnih zdravil končal z ugotovitvijo, da je patent veljaven in kršen. Ta presoja se mora bolj nanašati na vprašanje, ali ima proizvajalec generičnih zdravil kljub obstoju tega patenta dejanske in konkretne možnosti za to, da se v upoštevnem trenutku vključi na trg (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 50).

103    Poleg tega je mogoče ugotovitev o potencialni konkurenci med proizvajalcem generičnih zdravil in proizvajalcem originalnih zdravil potrditi z dodatnimi elementi, kot sta sklenitev sporazuma med njima, kadar proizvajalec generičnih zdravil ni bil prisoten na zadevnem trgu, ali obstoj prenosov vrednosti na tega proizvajalca v zameno za odlog njegovega vstopa na trg (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 54 do 56).

104    V drugi fazi navedene analize je treba za ugotovitev, ali je treba odlog vstopa na trg generičnih zdravil, ki izhaja iz sporazuma o poravnavo patentnih sporov, v zameno za prenose vrednosti s proizvajalca originalnih zdravil na proizvajalca teh generičnih zdravil šteti za tajno dogovarjanje, ki pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, najprej preučiti, ali je te prenose vrednosti mogoče v celoti utemeljiti s potrebo po nadomestilu za stroške in nevšečnosti, povezane s tem sporom, kot so stroški in honorarji za svetovalce zadnjenavedenega proizvajalca, ali s potrebo po plačilu za dejansko in izkazano dobavo njegovega blaga ali storitev proizvajalcu originalnega zdravila. Če temu ni tako, je treba preveriti, ali je mogoče te prenose vrednosti pojasniti izključno s poslovnim interesom teh proizvajalcev zdravil, da si ne konkurirajo na podlagi učinkovitosti. Za to preučitev je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je bila neto pozitivna bilanca prenosov vrednosti dovolj velika, da je proizvajalca generičnih zdravil dejansko spodbudila k temu, da se je odpovedal vstopu na zadevni trg in posledično ni konkuriral proizvajalcu originalnih zdravil na podlagi učinkovitosti, ne da bi se zahtevalo, da je ta neto pozitivna bilanca nujno večja od dobička, ki bi ga ta proizvajalec generičnih zdravil ustvaril, če bi v patentnem sporu uspel (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 84 do 94).

105    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je izpodbijanje veljavnosti in obsega patenta del običajne konkurence v sektorjih, v katerih obstajajo pravice do ekskluzivnosti nad tehnologijami, tako da lahko sporazumi o poravnavi, s katerimi proizvajalec generičnih zdravil, ki je kandidat za vstop na trg, vsaj začasno prizna veljavnost patenta, katerega imetnik je proizvajalec originalnih zdravil, in se s tem zaveže, da te veljavnosti ne bo več izpodbijal niti ne bo vstopil na ta trg, omejujejo konkurenco (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 81 in navedena sodna praksa).

106    Glede na zgornje elemente je moralo Splošno sodišče uporabiti merila, navedena v točkah 104 in 105 te sodbe, da bi odločilo o delu trditev družbe Servier, navedenih zlasti v okviru devetega tožbenega razloga na prvi stopnji, ki se je nanašal na obstoj omejevanja konkurence zaradi cilja, in tako ugotoviti, ali je Komisija v spornem sklepu lahko veljavno ugotovila obstoj takega omejevanja.

107    Tako je moralo Splošno sodišče po ugotovitvi obstoja elementov v zvezi s potencialno konkurenco, ki so predmet prvega pritožbenega razloga, v tej drugi fazi preveriti, ali sporazuma o poravnavi in licenci Krka pomenita sporazum o razdelitvi trga, ki omejuje konkurenco zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU, torej kategorijo sporazumov, ki so s to določbo izrecno prepovedani. V tem okviru je moralo Splošno sodišče preučiti cilje teh sporazumov in gospodarsko povezavo, ki je v skladu s spornim sklepom obstajala med njima, ter, natančneje, vprašanje, ali je bil prenos vrednosti z družbe Servier na družbo Krka s sporazumom o licenci Krka dovolj velik, da je družbo Krka spodbudil k razdelitvi trgov z družbo Servier, tako da se je družba Krka odpovedala vstopu na glavne trge družbe Servier, čeprav le začasno, v zameno za zagotovilo, da bo lahko svojo generično različico perindoprila tržila na svojih glavnih trgih, ne da bi bila izpostavljena tveganju, da bo družba Servier zoper njo vložila tožbe zaradi kršitve.

108    Poleg tega je moralo Splošno sodišče upoštevati namene strank, da je preverilo, ali ti nameni glede na elemente iz prejšnje točke ustrezajo njegovi analizi objektivnih ciljev, ki so jih navedena podjetja želela doseči v zvezi s konkurenco, pri čemer je treba pojasniti, da v skladu s sodno prakso Sodišča okoliščina, da ta ista podjetja niso nameravala preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurence, in dejstvo, da so sledila nekaterim legitimnim ciljem, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C-333/21, EU:C:2023:1011, točka 167 in navedena sodna praksa).

4.      Prvi pritožbeni razlog

a)      Upoštevnost prvega pritožbenega razloga

1)      Trditve strank

109    Družba Servier trdi, da je prvi pritožbeni razlog, v skladu s katerim naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da družba Krka na dan sporazumov Krka ni bila vir konkurenčnega pritiska na družbo Servier, brezpredmeten. Z dejstvom, da Splošno sodišče ni odločilo o potencialni konkurenci, naj ne bi bilo mogoče ovreči njegove presoje v zvezi z neobstojem omejevanja konkurence zaradi cilja. Dokaz potencialne konkurence naj namreč ne bi bil zadosten pogoj za to opredelitev. Družba Servier dodaja, da je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija napačno uporabila to opredelitev, ker se je oprla na razloge, ki niso povezani s statusom družbe Krka kot potencialnega konkurenta, zato naj takega statusa ne bilo treba preučiti, kot je poleg tega razvidno iz točke 1234 izpodbijane sodbe.

110    Po mnenju Komisije je prvi pritožbeni razlog upošteven.

2)      Presoja Sodišča

111    Iz sodne prakse Sodišča je razvidno, da je pritožbeni razlog zoper obrazložitev izpodbijane sodbe, ki ne vpliva na njen izrek, brezpredmeten in ga je zato treba zavrniti (sodba z dne 27. aprila 2023, Fondazione Cassa di Risparmio di Pesaro in drugi/Komisija, C‑549/21 P, EU:C:2023:340, točka 80 in navedena sodna praksa).

112    Poleg tega lahko Splošno sodišče po navedbi razlogov, zaradi katerih je treba predlog za razglasitev ničnosti razglasiti za utemeljen, zaradi ekonomičnosti postopka ugotovi, da ni treba odgovoriti na vse trditve, navedene v utemeljitev tega predloga, če ti razlogi zadostujejo za utemeljitev izreka izpodbijane sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2012, Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2012:78, točka 111).

113    V obravnavani zadevi točka 1 izreka izpodbijane sodbe, v skladu s katero je Splošno sodišče razglasilo ničnost člena 4 spornega sklepa, s katerim je bil ugotovljen obstoj kršitve člena 101 PDEU zaradi sporazumov Krka, temelji, prvič, na razlogih, navedenih v točkah od 943 do 1060 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče presodilo, da je Komisija napačno ugotovila, da ti sporazumi pomenijo omejevanje konkurence zaradi cilja, in drugič, na razlogih, navedenih v točkah od 1061 do 1232 navedene sodbe, v katerih je Splošno sodišče presodilo, da je Komisija napačno ugotovila obstoj omejevanja konkurence zaradi posledice. Tako je Splošno sodišče po tem, ko je v točki 1233 navedene sodbe v bistvu ugotovilo, da Komisija ni dokazala, da je družba Servier s sklenitvijo sporazumov Krka kršila člen 101 PDEU, v točki 1234 iste sodbe razsodilo, da je treba člen 4 spornega sklepa razglasiti za ničen, „ne da bi bilo treba preučiti preostale očitke, ki jih [družba Servier navaja] v okviru tega tožbenega razloga, in tožbeni razlog v zvezi s statusom [družbe Krka kot] potencialnega konkurenta […]“.

114    V nasprotju s trditvami družbe Servier ta presoja Splošnega sodišča ne pomeni, da se prvi pritožbeni razlog Komisije nanaša na razloge izpodbijane sodbe, ki ne vplivajo na njen izrek. S tem pritožbenim razlogom se namreč izpodbija razloge iz te sodbe v zvezi z opredelitvijo sporazumov Krka kot omejevanje konkurence zaradi cilja, to je razloge, zaradi katerih je Splošno sodišče člen 4 spornega sklepa razglasilo za ničen. Komisija z navedenim pritožbenim razlogom v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v okviru analize opredelitve sporazumov Krka glede na pojem omejevanja konkurence zaradi cilja upoštevalo to, da je družba Krka domnevno priznala veljavnost patenta 947, pri čemer se je oprlo med drugim na napačno pravno merilo, na delno ali tudi selektivno presojo dokazov iz spornega sklepa in na izkrivljanje nekaterih od teh dokazov. Natančneje, Komisija trdi, da se Splošno sodišče ni moglo izreči o tem, ali je družba Krka priznavala veljavnost patenta 947, ne da bi preučilo dokaze, navedene v spornem sklepu, da bi dokazalo, da je bila družba Krka potencialni konkurent družbe Servier. Po mnenju te institucije iz teh dokazov izhaja, da družba Krka, ki je bila hkrati trdno odločena in zmožna vstopiti na trg perindoprila, ni sklenila sporazuma o poravnavi Krka zato, ker je bila prepričana o veljavnosti tega patenta, temveč zato, ker jo je sporazum o licenci Krka spodbudil k sklenitvi sporazuma z družbo Servier o geografski razdelitvi nacionalnih trgov, pri čemer se je vsaka izmed njiju odpovedala možnosti, da prosto konkurira z drugo na svojih glavnih trgih.

115    V zvezi s tem je treba navesti, da je Splošno sodišče v točki 970 izpodbijane sodbe najprej ugotovilo, da so v času sklenitve sporazumov o poravnavi in licenci Krka obstajali „skladni indici, na podlagi katerih sta stranki lahko menili, da je patent 947 veljaven“, nato pa v točki 971 navedene sodbe ugotovilo, da je bila odločba EPU z dne 27. julija 2006, s katero je bila potrjena veljavnost patenta 947, torej „eden od sprožilnih vzrokov, ki so pripeljali do sporazumov o poravnavi in o licenci“. Iz tega je nazadnje Splošno sodišče v točki 972 navedene sodbe sklepalo, da „je bila vezanost teh dveh sporazumov utemeljena in zato ne pomeni resnega indica o obstoju obrnjenega plačila družbe Servier družbi Krka, do katerega bi pripeljal sporazum o licenci“.

116    Splošno sodišče je poleg tega v točki 1026 izpodbijane sodbe razsodilo, da okoliščina, da je družba Krka še naprej izpodbijala patente družbe Servier in tržila svoj izdelek, čeprav je oddelek za ugovore pri EPU potrdil veljavnost patenta 947, ni odločilen dejavnik za ugotovitev obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja, saj je tako nadaljevanje izvajanja konkurenčnega pritiska družbe Krka na družbo Servier mogoče pojasniti z željo družbe Krka – kljub tveganjem sodnih postopkov, ki jih je pričakovala – da okrepi svoj položaj v pogajanjih, za katera je bilo mogoče, da jih bo začela z družbo Servier zaradi sklenitve sporazuma o poravnavi.

117    To razlogovanje pa je razumljivo le, če se šteje, da je Splošno sodišče nujno razsodilo, da perindopril družbe Krka, ki je sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s tem patentom, potem ko je EPU potrdil veljavnost patenta 947, ni mogel več konkurirati perindoprilu družbe Servier, s čimer je bila odpravljena kakršna koli potencialna konkurenca med tema podjetjema. S tega vidika bi sporazum o poravnavi Krka, s katerim se je to podjetje odpovedalo vstopu na trge družbe Servier, le odražal pravice, ki izhajajo iz tega patenta, in ga torej ne bi bilo mogoče razumeti kot pravo protivrednost za to, da je družba Servier na glavnih trgih družbe Krka podelila licenco za navedeni patent. Splošno sodišče pa je v točki 1234 izpodbijane sodbe izrecno navedlo, da je treba člen 4 spornega sklepa razglasiti za ničen, „ne da bi bilo treba preučiti […] tožbeni razlog v zvezi s statusom [družbe Krka kot] potencialnega konkurenta […]“. Vendar je iz razlogov, ki so pripeljali do razglasitve ničnosti tega sklepa, razvidno, da je Splošno sodišče dejansko preučilo nekatere očitke v zvezi s tem tožbenim razlogom in številne točke obrazložitve navedenega sklepa, ki se nanašajo na vprašanje potencialne konkurence med družbama Krka in Servier.

118    Iz presoj, opravljenih zlasti v točkah od 943 do 1032 in od 1140 do 1233 izpodbijane sodbe, je namreč razvidno, da se je Splošno sodišče odločilno oprlo na to, da je družba Krka domnevno priznavala veljavnost patenta 947 na podlagi odločbe EPU z dne 27. julija 2006 in odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006, tako glede opredelitve sporazumov Krka kot omejevanje konkurence zaradi cilja kot tudi omejevanje konkurence zaradi posledice. Ker je Splošno sodišče ugotovilo, da je bila možnost družbe Krka, da vstopi na glavne trge družbe Servier, da bi ji konkurirala, odvisna predvsem od vprašanja, ali je družba Krka ob sklenitvi sporazumov Krka priznavala veljavnost patenta 947, in od statusa družbe Krka kot potencialnega konkurenta družbe Servier, ki izhaja iz možnosti družbe Krka, da vstopi na te trge, je treba šteti, da obstaja tesna povezava med tem domnevnim priznavanjem in statusom družbe Krka kot potencialnega konkurenta družbe Servier.

119    V teh okoliščinah v nasprotju s tem, kar trdi družba Servier, to, da je Splošno sodišče, potem ko je sprejelo trditve tega podjetja v zvezi z obstojem kršitve člena 101(1) PDEU, v točki 1234 izpodbijane sodbe navedlo, da ni treba odločiti o „tožben[em] razlog[u] v zvezi s statusom [družbe Krka kot] potencialnega konkurenta […]“, torej ne pomeni, da je prvi pritožbeni razlog Komisije usmerjen zoper razloge, ki ne vplivajo na izrek navedene sodbe, saj je zlasti iz njenih točk 967, 968 in od 970 do 972 razvidno, da je Splošno sodišče nujno preučilo nekatere očitke, ki jih je družba Servier navedla na prvi stopnji v zvezi s potencialno konkurenco.

120    Iz tega sledi, da je prvi pritožbeni razlog upošteven.

b)      Prvi, drugi in tretji del

1)      Trditve strank

121    Komisija s prvim delom prvega pritožbenega razloga graja točko 1026 izpodbijane sodbe. Po mnenju Komisije Splošno sodišče ni uporabilo pravilnega merila, ko se zdi, da je ugotovilo, da je družba Krka prenehala biti potencialna konkurentka zaradi sprejetja odločbe EPU z dne 27. julija 2006 in ker ni več imela spodbude za vstop na trg. V zvezi s tem naj bi bilo treba po eni strani ugotoviti, ali bi ob neobstoju sporazumov obstajale dejanske in konkretne možnosti za vstop na trg in konkuriranje že prisotnim podjetjem. Po drugi strani naj bi Splošno sodišče presojo Komisije nadomestilo s svojo presojo, ker je presodilo, da je družba Krka po tej odločitvi EPU še naprej izvajala konkurenčni pritisk na družbo Servier zato, da bi okrepila svoj položaj v pogajanjih s tem podjetjem, ne da bi obrazložilo razloge, iz katerih družba Krka, če ne bi sklenila zadevnih sporazumov, ne bi mogla vstopiti na trg.

122    Komisija z drugim delom prvega pritožbenega razloga graja točki 970 in 1028 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče naj bi v bistvu ugotovilo, da Komisiji ni uspelo dokazati, da je družba Krka sporazum o poravnavi Krka sklenila iz drugih razlogov, in ne iz razloga, da je bila zaradi odločbe EPU z dne 27. julija 2006 prepričana o veljavnosti patenta 947. Splošno sodišče pa naj ne bi preučilo nasprotnih dokazov in razlogovanja iz točk od 1686 do 1690 obrazložitve spornega sklepa. Po mnenju Komisije je Splošno sodišče tako kršilo pravila v zvezi z izvajanjem dokazov in obseg nadzora zakonitosti, ki ga mora opraviti na podlagi člena 263 PDEU v zvezi s sklepi Komisije v zvezi s postopki na podlagi členov 101 in 102 PDEU.

123    Komisija se s tretjim delom prvega pritožbenega razloga sklicuje na protislovje med točkama 361 in 970 izpodbijane sodbe. S točko 361 naj bi bilo potrjeno, da odločba EPU z dne 27. julija 2006 sama po sebi ni zadostovala za preprečitev pojava potencialne konkurence, med tem ko naj bi bila družba Krka v skladu s točko 970 zaradi navedene odločbe EPU prepričana o veljavnosti patenta 947, zaradi česar naj bi bila prisiljena z družbo Servier skleniti poravnavo.

124    Družba Servier najprej trdi, da prvi del izhaja iz napačne razlage izpodbijane sodbe, saj Splošno sodišče ni izključilo statusa družbe Krka kot potencialnega konkurenta. Splošno sodišče naj presoje Komisije ne bi nadomestilo s svojo, ampak naj bi zavrnilo upoštevnost nadaljevanja sodnih postopkov s strani družbe Krka po odločbi EPU z dne 27. julija 2006. Dalje, družba Servier trdi, da drugi del ni dopusten, ker Komisija Sodišču predlaga, naj ponovno preuči dejstva glede na dokaze, navedene v spornem sklepu, zlasti v točkah od 1680 do 1700 obrazložitve tega sklepa. Nazadnje družba Servier trdi, da tretji del ni utemeljen.

2)      Presoja Sodišča

125    Najprej je treba zavrniti trditev družbe Servier, da trditve Komisije, navedene v prvih treh delih prvega pritožbenega razloga, temeljijo na napačni razlagi izpodbijane sodbe. Kot je namreč razvidno iz točk od 114 do 119 te sodbe, je Splošno sodišče s tem, da je med drugim v točki 970 izpodbijane sodbe presodilo, da so v času sklenitve sporazumov o poravnavi in licenci Krka obstajali skladni indici, na podlagi katerih sta lahko družbi Servier in Krka menili, da je patent 947 veljaven, iz teh indicev sklepalo, da je konkurenca med tema podjetjema na nacionalnih trgih v Uniji odtlej izključena in da torej med njima ni več potencialne konkurence.

126    Najprej je treba obravnavati tretji del prvega pritožbenega razloga, saj se nanaša na domnevno pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Čeprav obstaja določeno neskladje med točkama 970 in 1154 izpodbijane sodbe na eni strani ter točko 361 navedene sodbe na drugi strani, je zadnjenavedena točka formulirana previdno, zato ni mogoče šteti, da neposredno nasprotuje tema drugima točkama. Splošno sodišče je namreč v tej točki 361 navedlo, da dejstvo, da je bila z odločbo EPU z dne 27. julija 2006 ugotovljena veljavnost patenta 947, „samo po sebi“ ne zadostuje, da se prepreči pojav potencialne konkurence. Ta ugotovitev pa ni nezdružljiva z ugotovitvijo, ki – kot je bilo razsojeno v točki 125 te sodbe – izhaja iz točke 970 izpodbijane sodbe, v skladu s katero je Splošno sodišče ugotovilo, da družbi Servier in Krka nista bili potencialni konkurentki pred sklenitvijo sporazumov Krka, zlasti ob upoštevanju „skladnih indicev“, na podlagi katerih sta ti podjetji lahko menili, da je patent 947 veljaven.

127    V zvezi z dopustnostjo drugega dela prvega pritožbenega razloga je treba opozoriti, da so v fazi pritožbe dopustni očitki v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja in njegovo presojo v izpodbijani odločbi, če se zatrjuje, da je Splošno sodišče podalo ugotovitve, katerih dejanska nepravilnost izhaja iz listin v spisu, ali da je izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi (sodba z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet, C‑229/05 P, EU:C:2007:32, točka 35).

128    Izkrivljanje mora biti očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 43). Čeprav takšno izkrivljanje lahko pomeni razlago dokumenta, ki je v nasprotju z njegovo vsebino, mora biti to izkrivljanje očitno razvidno iz spisa in je zanj potrebno, da je Splošno sodišče očitno prekoračilo meje razumne presoje teh dokazov. V zvezi s tem ni dovolj dokazati, da bi bilo mogoče dokument razlagati drugače, kot ga je razlagalo Splošno sodišče (sodba z dne 17. oktobra 2019, Alcogroup in Alcodis/Komisija, C‑403/18 P, EU:C:2019:870, točka 64 in navedena sodna praksa).

129    V nasprotju s tem, kar trdi družba Servier, Komisija z drugim delom prvega pritožbenega razloga ne želi doseči ponovne presoje dokazov, ki naj namreč ne bi spadala v pristojnost Sodišča v okviru pritožbenega postopka. Komisija se s svojimi trditvami v bistvu sklicuje na napako pri uporabi člena 101(1) PDEU, ker naj Splošno sodišče v okviru nadzora zakonitosti spornega sklepa ne bi upoštevalo vseh upoštevnih elementov za ugotovitev, ali je Komisija lahko veljavno štela, da je mogoče sporazume Krka opredeliti kot omejevanje konkurence, čeprav le potencialne. Komisija tako izpodbija napačno uporabo prava, ki spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbe.

130    Z vsebinskega vidika je moralo Splošno sodišče glede prvega in drugega dela prvega pritožbenega razloga uporabiti merila, navedena v točkah od 100 do 103 te sodbe, da je odločilo o delu argumentacije družbe Servier, zlasti v okviru devetega tožbenega razloga na prvi stopnji, ki se je nanašal na potencialno konkurenco, in tako ugotovilo, ali je Komisija v spornem sklepu lahko veljavno ugotovila, da je bila družba Krka v času sklenitve sporazumov Krka potencialni konkurent družbe Servier.

131    Splošno sodišče je moralo torej ob upoštevanju značilnosti kršitve člena 101 PDEU, ugotovljene v spornem sklepu, preučiti, ali so bili ti sporazumi sklenjeni med podjetjema, ki sta v potencialno konkurenčnem odnosu, in ali jih je mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence. Za to je moralo navedeno sodišče preveriti, ali je Komisija pravilno ugotovila, da so na dan sklenitve teh sporazumov obstajale dejanske in konkretne možnosti za to, da družba Krka vstopi na upoštevni trg in konkurira družbi Servier, ob upoštevanju zadostnih pripravljalnih ukrepov in neobstoja nepremostljivih ovir za ta vstop, saj bi lahko ugotovitev o potencialni konkurenci po potrebi potrdili dodatni elementi, kot je obstoj prenosa vrednosti na družbo Krka v zameno za odlog njenega vstopa na trg.

132    Res je, da če bi bila veljavnost patenta, ki varuje originalno zdravilo ali enega od postopkov njegove proizvodnje, dokončno ugotovljena pred vsemi sodišči, ki so odločala o tem vprašanju, bi si bilo težko predstavljati, da bi bilo mogoče z drugimi elementi gospodarskega in pravnega okvira, ki objektivno opredeljujejo konkurenčna razmerja med imetnikom teh patentov in proizvajalcem generičnih zdravil, utemeljiti ugotovitev, da med njima še vedno obstaja potencialno konkurenčno razmerje. Vendar mora, kot je razvidno iz sodne prakse, navedene v točki 102 te sodbe, upravni organ ali pristojno sodišče, preden ugotovi, da ta imetnik in ta proizvajalec nista potencialna konkurenta, kadar spori med njima o veljavnosti zadevnega patenta še potekajo, preučiti vse upoštevne elemente.

133    Splošno sodišče pa je namesto tega, da bi uporabilo merila, navedena v točkah od 100 do 103, 131 in 132 te sodbe, da bi opravilo preverjanja, potrebna za ugotovitev, ali je bila družba Krka potencialni konkurent družbe Servier, kot bi moralo storiti, v bistvu – zlasti v točkah 970, 1026 in 1028 izpodbijane sodbe – zgolj potrdilo, da sta bili ti podjetji prepričani, da je patent 947 veljaven, in – brez posebne obrazložitve ali dokazov – da je bilo mogoče ravnanje družbe Krka, in sicer ohranitev konkurenčnega pritiska na družbo Servier, pojasniti z željo družbe Krka po okrepitvi svojega položaja v pogajanjih, ki bi jih verjetno začela z družbo Servier, da bi dosegla sporazum o poravnavi skupaj s sporazumom o licenci, pri čemer je pridobitev take licence postala poslovna rešitev, h kateri se je družba Krka na trgu perindoprila nagibala.

134    Iz tega izhaja, da je prvi del prvega pritožbenega razloga utemeljen. Splošno sodišče se je namreč zmotilo pri razumevanju pravnega pomena ugotovljenega patentnega položaja na zadevnih trgih in subjektivnih namenov strank ter napačno uporabilo pravo pri uporabi člena 101(1) PDEU, ker je pojem potencialne konkurence presojalo na podlagi napačnih meril.

135    Kar zadeva drugi del prvega pritožbenega razloga, bi moralo Splošno sodišče v skladu s tem, kar je bilo razsojeno v točki 132 te sodbe, in ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 102 te sodbe, upoštevati vse upoštevne elemente, na podlagi katerih je Komisija v spornem sklepu ugotovila, da sta družbi Krka in Servier potencialni konkurentki. Splošno sodišče pa je s tem, da je svojo analizo v zvezi z razmerjem med tema podjetjema na dan sklenitve sporazumov o poravnavi in licenci Krka v bistvu omejilo le na patentni položaj in zlasti na to, kako je družba Krka lahko dojemala veljavnost patenta 947, ter na namene strank, ob upoštevanju, natančneje, odločbe EPU z dne 27. julija 2006 in odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006, to obveznost kršilo.

136    Splošno sodišče namreč ni le napačno uporabilo prava v zvezi z nadzorom, ki ga mora opraviti glede sklepov Komisije v zvezi s postopki na podlagi členov 101 in 102 PDEU, ampak je poleg tega kršilo obveznost obrazložitve sodb, ki jo ima na podlagi člena 36 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se za Splošno sodišče uporablja na podlagi člena 53, prvi odstavek, istega statuta, ker v točki 970 izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je v isti točki implicitno ugotovilo, da družbi Servier in Krka nista bili več potencialni konkurentki, čeprav je bil namen elementov, navedenih zlasti v točkah od 1686 do 1690 obrazložitve spornega sklepa, dokazati nasprotno. To, da Splošno sodišče ni izrecno navedlo, da je izključilo obstoj potencialne konkurence med družbama Krka in Servier, ne more ovreči te ugotovitve v zvezi z neobstojem obrazložitve. Ni namreč mogoče dopustiti, da bi se lahko Splošno sodišče s tem, da ni navedlo bistvene faze svojega razlogovanja, razbremenilo obveznosti obrazložitve svojih sodb in tako Sodišču preprečilo, da bi lahko opravilo nadzor v pritožbenem postopku.

137    Iz tega sledi, da je treba prvi in drugi del prvega pritožbenega razloga sprejeti. Tretji del prvega pritožbenega razloga pa je treba zavrniti.

c)      Četrti in šesti del

1)      Trditve strank

138    Komisija s četrtim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 967, 968 in 970 izpodbijane sodbe izkrivilo tam navedene dokaze v zvezi z odločbo EPU z dne 27. julija 2006 in odločbo High Court z dne 3. oktobra 2006.

139    Komisija s šestim delom tega pritožbenega razloga najprej trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze iz točk 968, 1017 in 1024 izpodbijane sodbe, iz katerih naj bi po mnenju tega sodišča izhajalo, da sta ti odločbi bistveno spremenili kontekst, v katerem sta bila sklenjena sporazuma o poravnavi in licenci Krka, zlasti v zvezi s tem, kako sta družbi Krka in Servier lahko dojemali veljavnost patenta 947.

140    Ta izkrivljanja naj bi vplivala na veljavnost presoj, ki jih je Splošno sodišče opravilo, prvič, v točkah 970, 1025 in 1028 navedene sodbe v zvezi s tem, da je družba Krka priznavala veljavnost patenta 947, in drugič, v točki 999 iste sodbe, glede tega, da je bilo s tem priznavanjem pojasnjeno, zakaj se je družba Krka raje omejila na svoje glavne trge, vključene v sporazum o licenci Krka, namesto da bi vstopila na tako imenovani vstop „s tveganjem“ na trge vseh držav članic. Komisija dalje trdi, da so te presoje v nasprotju z dokazi iz točk 1687, 1693 in 1826 obrazložitve spornega sklepa, ki naj jih Splošno sodišče ne bi preučilo. Nazadnje Komisija trdi, da obrazložitev izpodbijane sodbe ni zadostna in da je protislovna.

141    Po mnenju družbe Servier bi bilo treba očitek izkrivljanja najprej zavrniti, ker Komisija ni opredelila nobenega dokaza, ki naj bi bil izkrivljen. Dalje, ta očitek naj bi bil brezpredmeten, ker naj bi se dejansko nanašal le na odločbo High Court z dne 3. oktobra 2006. Tako tudi če bi bilo treba šteti, da začasne odredbe niso spremenile tega, kako je družba Krka dojemala veljavnost patenta 947, naj to ne bi ovrglo dejstva, da je družba Krka to dojemanje zaradi odločbe EPU z dne 27. julija 2006 spremenila.

142    Nazadnje, trditve Komisije naj ne bi bile utemeljene. Splošno sodišče naj bi sicer upoštevalo dejstvo, da je družba Krka po odločbi EPU z dne 27. julija 2006, s katero je bila potrjena veljavnost patenta 947, vztrajala pri svojih ugovorih, vendar naj bi suvereno menilo, da ta okoliščina ne ovrže ugotovitve, da je družba Krka sklenila poravnavo zaradi svojega dojemanja veljavnosti tega patenta. V preostalem naj bi trditve Komisije temeljile na napačni razlagi izpodbijane sodbe. Splošno sodišče naj svoje odločitve ne bi nikakor utemeljilo s protislovnimi razlogi, temveč naj bi navedlo, da je lahko družba Krka na podlagi več indicev mislila, da je patent 947 veljaven, kar naj bi jo spodbudilo k poravnavi. Splošno sodišče naj bi presodilo, da sta ta okoliščina in neobstoj obrnjenega plačila pripomogla k izključitvi ugotovitve o omejevanju konkurence zaradi cilja, ne da bi izključilo status družbe Krka kot potencialnega konkurenta.

143    V zvezi z odločbo High Court z dne 3. oktobra 2006 družba Servier trdi, da začasnost začasne odredbe ni v nasprotju s presojo dejstev Splošnega sodišča, v skladu s katero je ta začasna odredba prispevala k spremembi konteksta, v katerem sta bila sklenjena sporazuma o poravnavi in licenci Krka. Poleg tega naj bi te začasne odredbe dejansko spremenile okvir sporazumov.

2)      Presoja Sodišča

144    Najprej je treba navesti, da je – čeprav sta bila prva dela prvega pritožbenega razloga sprejeta, zaradi česar je bilo ugotovljeno, da je Splošno sodišče pri razlogovanju v zvezi s potencialno konkurenco napačno uporabilo pravo – še vedno koristno preučiti druge dele tega pritožbenega razloga, da bi se ugotovilo, ali je – ne glede na to, da Splošno sodišče ni uporabilo zavezujočih pravnih meril in ni upoštevalo vseh upoštevnih dokazov – razlaga, ki jo je Splošno sodišče sprejelo glede dokazov, ki jih je dejansko preučilo, nezakonita in ali so bili pri tej razlagi, natančneje, izkrivljeni ti dokazi, kot trdi Komisija.

145    Splošno sodišče je v točki 965 izpodbijane sodbe preučilo, ali so med družbama Servier in Krka obstajali resnični spori in ali je bil sporazum o licenci Krka očitno v dovolj neposredni zvezi s poravnavo teh sporov, da je bila njegova vezanost na sporazum o poravnavi Krka utemeljena. Splošno sodišče je v točkah 967 in 968 navedene sodbe navedlo obstoj sporov med družbama Servier in Krka, na podlagi katerih sta bili sprejeti, prvič, odločba EPU z dne 27. julija 2006, in drugič, odločba High Court z dne 3. oktobra 2006. Splošno sodišče je v točki 970 navedene sodbe potrdilo, da so v času sklenitve sporazumov o poravnavi in licenci Krka obstajali „skladni indici, na podlagi katerih sta lahko stranki menili, da je patent 947 veljaven“, in v zvezi s tem napotilo na razlago v točkah 967 in 968 iste sodbe.

146    Pri presoji, ali je Splošno sodišče izkrivilo odločbo High Court z dne 3. oktobra 2006 in odločbo EPU z dne 27. julija 2006, je nadzor Sodišča omejen na preverjanje, ali Splošno sodišče ni očitno prekoračilo mej razumne presoje navedenih elementov. Naloga Sodišča ni, da samostojno presodi, ali je Komisija zadostila dokaznemu bremenu, ki ga je morala izpolniti, da bi dokazala obstoj omejevanja konkurence zaradi cilja, temveč da ugotovi, ali je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da ni bilo tako, te dokaze razlagalo očitno v nasprotju z vsebino teh dokazov (glej po analogiji sodbo z dne 10. februarja 2011, Activision Blizzard Germany/Komisija, C‑260/09 P, EU:C:2011:62, točka 57).

147    Očitke o izkrivljanju, ki jih navaja Komisija, je treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov.

i)      Odločba High Court z dne 3. oktobra 2006

148    V točki 968 izpodbijane sodbe je navedeno:

„[...] Družba Krka je 1. septembra 2006 vložila nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947, 8. septembra 2006 pa še drugo nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 340. High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) je 3. oktobra 2006 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila družba Servier, in zavrnilo predlog, ki ga je 1. septembra 2006 vložila družba Krka. V skladu s sporazumom o poravnavi, ki sta ga sklenili stranki, je bil 1. decembra 2006 postopek, ki je potekal, ustavljen, začasna odredba pa je bila razveljavljena.“

149    Iz besedila te točke 968 izhaja, da se je Splošno sodišče s sklicevanjem na zavrnitev „predlog[a], ki ga je 1. septembra 2006 vložila družba Krka“, sklicevalo na zavrnitev nasprotne tožbe tega podjetja z odločbo High Court z dne 3. oktobra 2006.

150    Vendar je v tej odločbi, ki je v prilogi A.174 k tožbi družbe Servier na prvi stopnji, navedeno, prvič, da se ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila družba Servier, in drugič, da se ne zavrne nasprotna tožba družbe Krka, ampak nasprotna tožba, s katero se predlaga ugoditev tej nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti patenta 947 po skrajšanem postopku.

151    Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče v točki 968 izpodbijane sodbe izkrivilo jasno in natančno besedilo odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006, čeprav jo je v točkah 23 in 1196 navedene sodbe povzelo točno.

152    Splošno sodišče je na podlagi tega izkrivljanja najprej v točki 970 izpodbijane sodbe potrdilo, da so „v času sklenitve sporazumov o poravnavi in [licenci Krka] […] obstajali skladni indici, na podlagi katerih sta lahko stranki menili, da je patent 947 veljaven“, nato pa je v točki 1017 navedene sodbe navedlo, da sta dogodka, in sicer izdaja odločbe EPU z dne 27. julija 2006 in odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006, „pomembno spremenila okvir, v katerem sta bila sporazuma sklenjena, zlasti glede vprašanja, kako sta lahko družba Krka in družba Servier dojemali veljavnost patenta 947“. Nazadnje, Splošno sodišče je na podlagi zadnjenavedene ugotovitve v točki 1024 navedene sodbe ugotovilo, da pojav teh dveh dogodkov „precej zmanjšuje“ upoštevnost dokumenta družbe Servier v zvezi z njeno strategijo do družbe Krka. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 999 iste sodbe potrdilo, da se družba Krka z družbo Servier ni poravnala v zameno za dobiček, dobljen na podlagi sporazuma o licenci Krka, temveč zato, ker je družba Krka „priznala veljavnost patenta 947“, kar naj bi bil v zvezi s tem „odločilen dejavnik“.

153    Z odločbo High Court z dne 3. oktobra 2006 – glede na njeno začasnost in predhodni postopek, na podlagi katerega je bila ta odločba sprejeta – nikakor ni bila prejudicirana vsebinska rešitev spora, kot je poleg tega v bistvu navedlo Splošno sodišče v točkah 367 in 368 izpodbijane sodbe. Nacionalno sodišče je namreč v skladu z merili za izdajo sodbe v skrajšanem postopku dejansko ugotovilo le, da nasprotna tožba družbe Krka ni očitno utemeljena, pri čemer je v zvezi s tem v točki 70 iste odločbe poudarilo, da „ni nobenega dvoma, da je družba Krka lahko dokazala, da obstaja resno vprašanje, ki ga je treba presoditi, in sicer v obravnavani zadevi to, ali prodaja tablet [perindoprila družbe Servier] pred datumom prednostne pravice patentu [947] odvzame novost“, pri tem pa pojasnilo, da „ni prepričan[o], da družba Servier nima realnih možnosti za obrambo patenta [947] pred takim napadom“.

154    Splošno sodišče je izkrivilo jasno in natančno besedilo odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006, zato so točke 968, 970, 999, 1017 in 1024 izpodbijane sodbe nezakonite.

ii)    Odločba EPU z dne 27. julija 2006

155    V točki 967 izpodbijane sodbe je navedeno:

„Leta 2004 je […] deset družb proizvajalk generičnih zdravil, med katerimi je bila družba Krka, pri EPU vložilo ugovore zoper patent 947, da bi dosegle njegovo popolno razveljavitev, pri čemer so se sklicevale na razloge, ki so se nanašali na neobstoj novosti in inventivne ravni ter na nezadostnost razkritja izuma. Po manjših spremembah prvotnih patentnih zahtevkov družbe Servier je oddelek za ugovore pri EPU 27. julija 2006 potrdil veljavnost tega patenta. Zoper odločbo EPU z dne 27. julija 2006 je nato sedem družb vložilo pritožbe. Družba Krka je v skladu s sporazumom o poravnavi, sklenjenim z družbo Servier, 11. januarja 2007 odstopila od postopka ugovora.“

156    Splošno sodišče je tako natančno povzelo vsebino odločbe EPU z dne 27. julija 2006.

157    Vendar je treba ugotoviti, da trditev iz točke 970 izpodbijane sodbe, da so „v času sklenitve sporazumov o poravnavi in [licenci Krka] […] obstajali skladni indici, na podlagi katerih sta lahko stranki menili, da je patent 947 veljaven“, vsaj delno temelji na izkrivljanju odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006, na katero se je Splošno sodišče prav tako oprlo v točkah 1017 in 1024 navedene sodbe.

158    Poleg tega ta trditev Splošnega sodišča ne upošteva številnih drugih dokazov, navedenih v spornem sklepu, ki po mnenju Komisije dokazujejo, da je odločba EPU z dne 27. julija 2006 za družbo Krka sicer pomenila neuspeh, vendar to podjetje še zdaleč ni pristalo na priznanje veljavnosti patenta 947. V spornem sklepu je med drugim v točkah od 1687 do 1689 obrazložitve navedeno, da je družba Krka, ki je zoper to odločbo EPU vložila pritožbo, prav tako izpodbijala patent 947, tako da je 1. septembra 2006 v Združenem kraljestvu vložila nasprotno tožbo proti družbi Servier za ugotovitev ničnosti tega patenta. V odločbi High Court z dne 3. oktobra 2006 je poudarjeno, da ima družba Krka „čvrsto podlago“ za izpodbijanje patenta 947. V spornem sklepu so navedene tudi izjave zaposlenih družbe Krka v odziv na navedeno odločbo, ki nasprotujejo vsakršnemu pristanku na odločbo EPU z dne 27. julija 2006, ter dejstvo, da je družba Krka septembra 2006 dosegla zavrnitev tožbe zaradi kršitve patenta 947, ki jo je družba Servier vložila na Madžarskem, in nadaljevala s trženjem svoje generične različice perindoprila na trgu te države članice.

159    Na podlagi teh elementov je bila v točki 1690 obrazložitve spornega sklepa v zvezi s položajem družbe Krka po sprejetju odločbe EPU z dne 27. julija 2006 navedena ta ugotovitev:

„Na presojo patentnega položaja s strani družbe Krka sta gotovo vplivali odločba o ugovoru in izdaja začasnih odredb zoper družbi Krka in Apotex v Združenem kraljestvu. Vendar navedeno močno kaže na to, da z vidika ex ante nič ni preprečevalo dejanske in konkretne možnosti, da bi družba Krka dosegla ugotovitev ničnosti patenta 947 v postopku v glavni stvari.“

160    Iz teh elementov je torej jasno razvidno, da je bil namen spornega sklepa, obravnavanega v celoti, na podlagi sklenjenega kroga indicev dokazati, da družba Krka po odločbi EPU z dne 27. julija 2006 ni pristala na priznanje veljavnosti patenta 947 kljub dvomom, ki bi jih ta odločba lahko vzbudila glede možnosti za razveljavitev tega patenta. Splošno sodišče pa je v točki 970 izpodbijane sodbe brez ustrezne obrazložitve potrdilo, ker ni preučilo vseh dokazov, ki so bili v zvezi s tem navedeni v spornem sklepu, da so „v času sklenitve sporazumov o poravnavi in licenci […] obstajali skladni indici, na podlagi katerih sta lahko stranki menili, da je patent 947 veljaven“. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 105 sklepnih predlogov, Splošno sodišče ni le opustilo upoštevanja elementov iz točk 158 in 159 te sodbe, ampak tudi ni pojasnilo razlogov za to opustitev, medtem ko je mogoče vprašanje obstoja kršitve pravil o konkurenci pravilno presojati le, če se indici, navedeni v spornem sklepu, ne obravnavajo ločeno, ampak kot celota ob upoštevanju značilnosti trga zadevnih izdelkov (sodba z dne 14. julija 1972, Imperial Chemical Industries/Komisija, 48/69, EU:C:1972:70, točka 68).

161    Splošno sodišče je s tem izkrivilo pomen in obseg spornega sklepa v delu, v katerem se nanaša na to, da je bil učinek odločbe EPU z dne 27. julija 2006 to, da je družba Krka priznala veljavnost patenta 947 (glej po analogiji sodbo z dne 11. septembra 2003, Belgija/Komisija, C‑197/99 P, EU:C:2003:444, točki 66 in 67). Poleg tega je Splošno sodišče kršilo obveznost obrazložitve svojih sodb, ki jo ima na podlagi člena 36 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za Splošno sodišče, ker v točki 970 izpodbijane sodbe ni navedlo zadostnih razlogov, na katere se je oprlo, ki zadevnim osebam omogočajo, da se seznanijo s temi razlogi, Sodišču pa, da ima elemente za izvedbo nadzora v okviru pritožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2020, Komisija/GEA Group, C‑823/18 P, EU:C:2020:955, točka 42 in navedena sodna praksa).

162    Zato poleg izkrivljanja odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006, ugotovljenega v točki 154 te sodbe, točka 970 izpodbijane sodbe temelji na izkrivljanju spornega sklepa in je pomanjkljivo obrazložena.

163    Glede na navedeno je treba četrti in šesti del prvega pritožbenega razloga sprejeti.

d)      Peti del

1)      Trditve strank

164    Komisija s petim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točki 1000 izpodbijane sodbe štelo, da dejstvo, da je družba Krka oportunitetne stroške, ki bi jih imela, če se z družbo Servier ne bi poravnala, ocenila na 10 milijonov EUR v treh letih, pomeni indic, da je družba Krka priznavala veljavnost patenta 947. Prvič, ta ocena naj bi bila predložena med preiskavo, zaradi česa je naj ne bi bilo mogoče retroaktivno uporabiti kot dokaz o dojemanju družbe Krka na dan sklenitve sporazumov o poravnavi in licenci Krka. Drugič, dobiček, ki ga je pričakovala družba Krka, naj bi bil eden od razlogov, zaradi katerih je sporazum o licenci Krka pomenil spodbudo za poravnavo. Tretjič, na podlagi nobenega dokaza naj ne bi bilo mogoče trditi, kot je Splošno sodišče storilo v točki 1000 navedene sodbe, da je malo verjetno, da se bi družba Krka odločila za vstop s tveganjem na svoje glavne trge, ki so bili vključeni v sporazum o licenci Krka. Nasprotno, v točki 1675 obrazložitve spornega sklepa naj bi bili navedeni trdni dokazi o takem namenu družbe Krka.

165    Po mnenju družbe Servier ta del ni dopusten, ker se Komisija ne sklicuje na nobeno izkrivljanje.

2)      Presoja Sodišča

166    Navesti je treba, da se Komisija s petim delom prvega pritožbenega razloga ne sklicuje na nobeno izkrivljanje, temveč želi doseči ponovno presojo dokazov, kar pa ne spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbenega postopka.

167    Zato je treba peti del prvega pritožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

e)      Sklepna ugotovitev glede prvega pritožbenega razloga

168    Glede na vse navedene preudarke je treba tretji in peti del prvega pritožbenega razloga zavrniti oziroma zavreči ter sprejeti prvi, drugi, četrti in šesti del tega pritožbenega razloga.

5.      Drugi pritožbeni razlog

a)      Drugi del

1)      Trditve strank

169    Komisija z drugim delom drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 963 in od 965 do 972 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ob obstoju resničnega patentnega spora vezanost sporazuma o poravnavi in sporazuma o licenci ne pomeni resnega indica o obstoju obrnjenega plačila. Ta formalistični pristop naj bi bil v nasprotju s sodno prakso, zlasti s sodbo z dne 4. oktobra 2011, Football Association Premier League in drugi (C‑403/08 in C‑429/08, EU:C:2011:631, točka 136), v kateri naj bi se za opredelitev omejevanja konkurence zaradi cilja zahtevalo upoštevanje vsebine, cilja ter gospodarskega in pravnega okvira spornih sporazumov.

170    Družba Servier najprej meni, da Komisija ne izpodbija pravnih meril, navedenih v točkah od 943 do 963 izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na analizo sporazuma o poravnavi spora, ki se nanaša na patent, vezan na licenco za ta patent, temveč uporabo teh načel in presoje dejanskega stanja, ki jih je Splošno sodišče opravilo v točkah od 964 do 1032 navedene sodbe.

171    Družba Servier trdi, da drugi del drugega pritožbenega razloga ni jasen in očitno ni utemeljen. V nasprotju s trditvami Komisije naj razlog iz točke 972 izpodbijane sodbe ne bi temeljil le na obliki zadevnih sporazumov, ampak tudi na analizi njihovega ovira, opisanega v točkah 967, 968, 970 in 971 navedene sodbe. Poleg tega naj bi Splošno sodišče zavrnilo tudi trditev Komisije, da je bil cilj sporazuma razdelitev trgov.

2)      Presoja Sodišča

172    Ker se drugi del drugega pritožbenega razloga nanaša na merila, na podlagi katerih je moralo Splošno sodišče presojati obstoj omejevanja konkurence zaradi cilja, ga je treba preučiti najprej.

173    Ugotoviti je treba, da Komisija z drugim delom drugega pritožbenega razloga izpodbija pravna merila, navedena v točki 963 izpodbijane sodbe, in presojo, opravljeno na podlagi teh meril v točkah od 965 do 972 navedene sodbe, pri čemer med drugim trdi, da ta presoja temelji „samo na obliki zadevnih sporazumov“ in „nima nobene podlage v sodni praksi“. Iz samega besedila tega drugega dela drugega pritožbenega razloga je tako razvidno, da vključuje očitke glede pravnih meril, navedenih v točkah od 943 do 963 navedene sodbe. Uvodna trditev družbe Servier torej izhaja iz napačne razlage pritožbe.

174    Glede očitkov Komisije zoper točko 963 izpodbijane sodbe je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v navedeni točki ugotovilo, da je – ob obstoju resničnega spora v zvezi s patentom in sporazumom o licenci, v neposredni zvezi s poravnavo tega spora – sporazum o poravnavi tega spora, ki vsebuje klavzule, ki omejujejo konkurenco, kot sta klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju, in ki je vezan na sporazum o licenci, ki se nanaša na ta patent, mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja le, če lahko Komisija dokaže, da ta sporazum o licenci ni transakcija, ki bi bila sklenjena pod običajnimi tržnimi pogoji, in tako prikriva obrnjeno plačilo.

175    Čeprav je bila kršitev člena 101 PDEU, ugotovljena s spornim sklepom, za družbi Servier in Krka v tem, da sta si razdelili trge na dve območji, od katerih le eno spada na področje te kršitve, pa je Splošno sodišče v točkah od 963 do 965 izpodbijane sodbe v bistvu navedlo, da se je omejilo na preučitev, ali je sporazum o licenci Krka mogoče utemeljiti s sporazumom o poravnavi Krka, ali pa je, nasprotno, ta sporazum o licenci dejansko prikrival obrnjeno plačilo, ki je družbo Krka spodbudilo k privolitvi v klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, določeni s tem sporazumom o poravnavi. V tem razlogovanju se ne upoštevata na eni strani dejstvo, da se sporazum o licenci Krka nanaša na trge, ki ne spadajo v okvir kršitve člena 101 PDEU, in na drugi strani narava te kršitve, ki ni zgolj sporazum o poravnavi patentnega spora v zameno za obrnjeno plačilo, ampak sporazum o razdelitvi trga.

176    Tako so v točkah od 963 do 965 izpodbijane sodbe navedena merila za presojo obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja, ki niso združljiva z merili, navedenimi v točkah od 99 do 105 te sodbe, in ki temeljijo na napačni razlagi člena 101(1) PDEU. Ugotoviti je treba, da razlike med temi pravnimi merili, ki jih je uporabilo Splošno sodišče, in tistimi, na katere je bilo opozorjeno v navedenih točkah od 99 do 105 te sodbe, niso zgolj semantične, ampak vodijo do rezultatov, ki so bistveno drugačni.

177    Poleg tega je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v točki 972 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je treba „glede na obseg klavzul [sporazumov o poravnavi in licenci Krka] ter glede na okvir, v katerem sta bila ta sporazuma sklenjena, ugotoviti, da je bila vezanost teh dveh sporazumov utemeljena in zato ne pomeni resnega indica o obstoju obrnjenega plačila družbe Servier družbi Krka, do katerega bi pripeljal sporazum o licenci“, pri čemer je napotilo na razlago točke 948 navedene sodbe.

178    Dejstvo, da podjetji skleneta sporazum o poravnavi spora v zvezi s patentom, povezanim s sporazumom o licenci, ki se nanaša na isti patent, samo po sebi sicer ne pomeni ravnanja, ki bi omejevalo konkurenco. Vendar lahko taki sporazumi glede na njihovo vsebino in gospodarski okvir pomenijo sredstvo, ki lahko vpliva na poslovno ravnanje zadevnih podjetij, tako da omejuje ali izkrivlja konkurenco na trgu, na katerem ti podjetji opravljata svojo poslovno dejavnost (glej po analogiji sodbo z dne 17. novembra 1987, British American Tobacco in Reynolds Industries/Komisija, 142/84 in 156/84, EU:C:1987:490, točka 37).

179    Da pa bi bilo tajno dogovarjanje zajeto s prepovedjo iz člena 101(1) PDEU, mora izpolnjevati različne pogoje, ki niso odvisni od pravne narave tega ravnanja ali pravnih instrumentov, namenjenih izvajanju tega ravnanja, temveč od njegovega razmerja s konkurenco. Ker uporaba te določbe temelji na oceni gospodarskih posledic zadevnega dogovarjanja, navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da ustvarja kakršno koli vnaprej izoblikovano stališče za določeno kategorijo sporazumov, ki jo določa njena pravna narava, saj je treba vsak sporazum presojati glede na njegovo specifično vsebino in gospodarski okvir ter zlasti glede na razmere na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbi z dne 30. junija 1966, LTM, 56/65, EU:C:1966:38, str. 358, in z dne 17. novembra 1987, British American Tobacco in Reynolds Industries/Komisija, 142/84 in 156/84, EU:C:1987:490, točka 40). Kot je generalna pravobranilka poudarila zlasti v točki 127 sklepnih predlogov, bi bila učinkovitost konkurenčnega prava Unije resno ogrožena, če bi se stranke protikonkurenčnih sporazumov lahko izognile uporabi člena 101 PDEU preprosto tako, da bi za te sporazume uporabile določeno obliko.

180    Poleg tega, da se v obravnavani zadevi sporazuma o poravnavi in licenci Krka nanašata na ločene trge in da trgi, zajeti s sporazumom o licenci Krka, niso zajeti v okvir kršitve člena 101 PDEU, je treba poudariti, da je to, da imetnik patenta s proizvajalcem generičnih zdravil, ki je domnevni kršitelj, sklene sporazum o poravnavi spora, sicer res odraz pravice intelektualne lastnine tega imetnika, na podlagi katere mu je dovoljeno zlasti nasprotovati kakršni koli kršitvi te pravice, vendar ostaja dejstvo, da imetniku patenta na podlagi tega patenta ni dovoljeno sklepanje pogodb, s katerimi bi bil kršen člen 101 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 97).

181    Poleg tega opredelitev, da gre za omejevanje konkurence zaradi cilja, ni odvisna niti od oblike pogodb ali drugih pravnih instrumentov, namenjenih izvajanju takega tajnega dogovarjanja, niti od subjektivnega dojemanja strank o rešitvi spora med njimi glede veljavnosti patenta.

182    Poleg tega, kot je navedeno v točki 108 te sodbe, okoliščina, da podjetja, katerih ravnanje je mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, niso nameravala preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurence, in dejstvo, da so sledila nekaterim legitimnim ciljem, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C-333/21, EU:C:2023:1011, točka 167 in navedena sodna praksa). Upoštevna je le presoja zadostne gospodarske škodljivosti tega dogovarjanja za dobro delovanje konkurence na zadevnem trgu. Ta presoja mora temeljiti na objektivnih preudarkih, po potrebi po podrobni analizi navedenega dogovarjanja in njegovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščeno (glej v tem smislu sodbi z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 84 in 85, in z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija, C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točka 131).

183    Zato je treba za ugotovitev, ali je mogoče tajno dogovarjanje opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, preučiti njegovo vsebino, zgodovino njegovega nastanka ter pravni in gospodarski okvir, zlasti posebne značilnosti trga, na katerem bodo dejansko nastali njegove posledice. Dejstvo, da besedilo sporazuma, namenjenega izvajanju tega dogovarjanja, ne razkriva protikonkurenčnega cilja, samo po sebi ni odločilno (glej v tem smislu sodbi z dne 8. novembra 1983, IAZ International Belgium in drugi/Komisija, od 96/82 do 102/82, 104/82, 105/82, 108/82 in 110/82, EU:C:1983:310, točke od 23 do 25, in z dne 28. marca 1984, Compagnie royale asturienne des mines in Rheinzink/Komisija, 29/83 in 30/83, EU:C:1984:130, točka 26).

184    Splošno sodišče pa je, namesto da bi opravilo tako presojo tajnega dogovarjanja, ki se je izvajalo s sporazumoma o poravnavi in licenci Krka, ob upoštevanju njegove specifične vsebine in gospodarskih posledic, v točkah od 943 do 963 izpodbijane sodbe oblikovalo merila za splošno in abstraktno opredelitev pogojev, pod katerimi je mogoče kombinacijo sporazuma o poravnavi spora v zvezi s patentom in sporazuma o licenci, ki se nanaša na ta patent, samo glede na pravne značilnosti teh sporazumov opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU. Splošno sodišče je z uporabo teh meril za sporazuma o poravnavi in licenci Krka svojo analizo osredotočilo na obliko in pravne značilnosti teh sporazumov, namesto da bi preučilo njun dejanski odnos do konkurence. Tako je Splošno sodišče kršilo načela, ki urejajo uporabo in razlago člena 101(1) PDEU in so navedena v točkah 179 in 183 te sodbe, zato so točke od 943 do 972 izpodbijane sodbe nezakonite.

185    Iz tega sledi, da je treba drugi del drugega pritožbenega razloga sprejeti.

b)      Prvi, tretji in četrti del

1)      Trditve strank

186    Komisija s prvim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je razlogovanje Splošnega sodišča protislovno. Splošno sodišče naj bi namreč v točki 1029 izpodbijane sodbe priznalo, da je bil sporazum o licenci Krka pogoj za to, da to podjetje sprejme klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, ki sta, kot je Splošno sodišče poudarilo v točki 273 navedene sodbe, „samodejno omejujoči“. Vendar naj bi Splošno sodišče iz tega zavrnilo sklepanje, da je ta sporazum o licenci družbo Krka spodbudil, da je sporazumno rešila spore v zvezi s patentom 947, pri čemer se je oprlo na dva napačna razloga, in sicer, prvič, na to, kako sta stranki dojemali veljavnost tega patenta, in drugič, na okoliščino, da je bil navedeni sporazum o licenci sklenjen pod običajnimi tržnimi pogoji. Splošno sodišče naj torej s tem, da se je oprlo na fikcijo poravnave, utemeljeno z zaslugami patenta 947, in licence za ta patent, sklenjene pod tržnimi pogoji, za pravno opredelitev teh sporazumov kot omejevanje konkurence zaradi cilja ne bi pripisalo zadostnega pomena cilju navedenih sporazumov. Splošno sodišče naj poleg tega ne bi upoštevalo izjav, s katerimi je družba Krka priznala, da je „žrtvovala“ svoj vstop na glavne trge družbe Servier, da bi lahko ostala na svojih sedmih glavnih trgih.

187    Komisija s tretjim delom graja razloge, navedene v točkah 806, 963, od 975 do 984 in 1029 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da je bil sporazum o licenci Krka sklenjen pod tržnimi pogoji. Ta preudarek pa naj ne bi bil upošteven, saj naj bi bilo odločilno to, da sporazuma o poravnavi in licenci Krka nista temeljila na tem, kako je vsaka od strank ocenjevala veljavnost patenta 947, temveč na njunem skupnem cilju, da si na račun potrošnikov na podlagi sporazumov Krka, obravnavane kot celota, razdelita trge.

188    Komisija s četrtim delom Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 806 in od 977 do 982 izpodbijane sodbe analizo spodbujevalne narave sporazuma o licenci Krka omejilo na vprašanje, ali je bila stopnja licenčnine, določena s tem sporazumom, neobičajno nizka. Splošno sodišče naj bi moralo navedeni sporazum analizirati skupaj s sporazumom o poravnavi Krka ter preučiti učinek teh sporazumov na spodbude strank za medsebojno konkuriranje in na dobiček – ocenjen na več kot 25 milijonov EUR – ki naj bi se mu družba Servier odpovedala s sklenitvijo tega sporazuma o licenci.

189    Družba Servier trdi, da prvi del drugega pritožbenega razloga ni utemeljen, saj protislovnost obrazložitve, ki jo graja Komisija, ni izkazana. Družba Servier dodaja, da je Splošno sodišče sporazuma o poravnavi in licenci Krka analiziralo celovito ter da je prišlo do dejanske ugotovitve, da je bila moč patenta 947 tista, ki je družbo Krka prepričala, da sklene poravnavo. Trditve Komisije temeljijo na napačni premisi, da bi družba Krka lahko vstopila na glavne trge družbe Servier, medtem ko ji je veljavnost tega patenta to preprečevala.

190    Tretji del naj bi se nanašal na izpodbijanje presoje dejanskega stanja in naj zato ne bi bil dopusten.

191    Četrti del naj očitno ne bi bil utemeljen, ker je Splošno sodišče upoštevalo patentni okvir, povezavo med sporazumom o poravnavi Krka in sporazumom o licenci Krka ter vrednost, ki jo je družba Krka pripisala tej licenci. Dobiček, ki naj bi se mu družba Servier odpovedala z dodelitvijo licence družbi Krka, naj ne bi bil naveden med upoštevnimi pravnimi merili. Ta odpoved naj bi bila neločljivo povezana z vsako poravnavo, izračun dobička, ki naj bi ga družba Servier domnevno žrtvovala, pa naj bi bil napačen.

192    Po mnenju EFPIA bi moralo Splošno sodišče na podlagi teorije pomožnih omejitev ugotoviti, da se člen 101(1) PDEU ne uporablja glede na legitimni cilj sporazuma o poravnavi Krka in objektivno nujnost njegovih klavzul. Splošno sodišče naj bi vsekakor pravilno ugotovilo, da vezanost licence in poravnave ne pomeni omejevanja konkurence zaradi cilja.

2)      Presoja Sodišča

193    Najprej je treba navesti, da je tretji del drugega pritožbenega razloga dopusten, ker Komisija s svojimi trditvami ne izpodbija dejanskih ugotovitev, ampak merilo, ki ga je Splošno sodišče uporabilo za presojo spodbude za družbo Krka, da spore v zvezi s patentom 947 reši sporazumno, in sicer s sporazumom o poravnavi.

194    Komisija s prvim, tretjim in četrtim delom drugega pritožbenega razloga, ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu graja Splošno sodišče, ker je presodilo, da sporazum o licenci Krka tega podjetja ni spodbudil k sklenitvi sporazuma o poravnavi Krka. Ta institucija trdi, da se je Splošno sodišče oprlo na omejeno in poenostavljeno razlago analize vsebine, ciljev in gospodarskega okvira kršitve, ki izhaja iz teh sporazumov.

195    V zvezi s prvim delom drugega pritožbenega razloga je treba navesti, da je točka 1029 izpodbijane sodbe, kot trdi Komisija, protislovna. Iz te točke je namreč razvidno, da je bila sklenitev sporazuma o licenci Krka „pogojevanje“ ali, drugače povedano, spodbuda, ponujena družbi Krka, da sprejme klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju, vsebovani v sporazumu o poravnavi Krka. Iz tega izhaja, da je neodvisno od vprašanja, ali je bila višina licenčnine, določene s tem sporazumom o licenci, ustrezna glede na tržne razmere, družbo Krka prav dostop do njenih glavnih trgov brez tveganja kršitve spodbudil, da se je odpovedala prodaji perindoprila na glavnih trgih družbe Servier. Zato Splošno sodišče v navedeni točki ni moglo, ne da bi si nasprotovalo, trditi, da Komisija ni dokazala, da stopnja licenčnine „ni bila izbrana na podlagi poslovnih premislekov, temveč z namenom spodbuditi družbo Krka k privolitvi v ti klavzuli“.

196    Glede na značilnosti kršitve, ki jo je ugotovila Komisija, na katere je bilo opozorjeno v točkah 57 in 58 te sodbe, bi moralo Splošno sodišče, da bi odločilo o delu utemeljitve, ki jo je družba Servier navedla v okviru devetega tožbenega razloga na prvi stopnji v zvezi z obstojem omejevanja konkurence zaradi cilja, uporabiti merila, na katera je bilo opozorjeno v točkah 94, od 96 do 99, 104, 105 in 107 te sodbe, za kršitveno ravnanje, ki izhaja iz sporazumov o poravnavi in licenci Krka. Tako bi moralo Splošno sodišče presoditi stopnjo gospodarske škodljivosti tega dogovarjanja s podrobno analizo njegovih značilnosti, njegovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščeno.

197    Kot pa je bilo navedeno v točki 174 te sodbe, je Splošno sodišče v točki 963 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da v primeru resničnega spora vezanost sporazuma o licenci in sporazuma o poravnavi tega spora ne pomeni resnega indica o obstoju obrnjenega plačila, in da mora Komisija „dokaza[ti], da sporazum o licenci ni transakcija, ki bi bila sklenjena pod običajnimi tržnimi pogoji“, tako da ta institucija v obravnavani zadevi ni mogla ugotoviti obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja.

198    Iz tega sledi, da je Splošno sodišče s tem, da je svojo analizo osredotočilo na sporazum o licenci Krka, čeprav bi moralo kršitev, ki jo je ugotovila Komisija, preučiti kot celoto, saj je ta kršitev izhajala iz kombinacije tega sporazuma in sporazuma o poravnavi Krka, napačno uporabilo pravo pri razlagi in uporabi člena 101 PDEU. Zaradi te napake je Splošno sodišče obseg svoje analize opredelitve konkurence zaradi cilja omejilo na vprašanje, ali je Komisiji uspelo dokazati, da je bila stopnja licenčnine, določena s sporazumom o licenci Krka, neobičajno nizka.

199    Kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 168 sklepnih predlogov, Splošno sodišče s tem, da je iz razlogov, navedenih v točkah od 973 do 984 izpodbijane sodbe, ugotovilo le, da Komisija ni dokazala, da je družba Servier družbi Krka podelila licenco po neobičajno nizki ceni, ni upoštevalo bistvenih elementov kršitve iz točk 57 in 58 te sodbe ter ob upoštevanju vzajemnih zavez in spodbud strank ni preučilo, ali je sporazum o licenci Krka to podjetje lahko spodbudil k temu, da se odpove konkuriranju družbi Servier.

200    Iz tega sledi, da je Splošno sodišče s tem, da se je brez analize z vidika gospodarskega in pravnega okvira oprlo na neobstoj neobičajno nizke stopnje licenčnine, določene s sporazumom o licenci Krka, zaradi katerega je prišlo do razdelitve trga, ki je izhajala iz kombinacije tega sporazuma in sporazuma o poravnavi Krka – čeprav je bil prenos vrednosti, ki izhaja iz dejstva, da je sporazum o licenci Krka temu podjetju omogočil trženje svojih izdelkov na njegovih glavnih trgih brez tveganja kršitve, dovolj pomemben, da je družbo Krka dejansko spodbudil k odpovedi vstopa na glavne trge družbe Servier – napačno uporabilo pravo pri razlagi in uporabi člena 101(1) PDEU, zaradi česar je obrazložitev iz točk 963, od 973 do 984 in 1029 izpodbijane sodbe nezakonita.

201    Zato je treba prvi, tretji in četrti del drugega pritožbenega razloga sprejeti.

c)      Peti, šesti, sedmi in osmi del

1)      Trditve strank

202    Komisija s petim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da razlogi, navedeni v točkah od 975 do 984 izpodbijane sodbe, temeljijo na izkrivljanju številnih dokazov. Prvič, Komisija naj v nasprotju s točko 978 navedene sodbe ne bi ugotovila, da je bila stopnja licenčnine, določena s sporazumom o licenci Krka, veliko nižja od poslovnega izida iz poslovanja družbe Servier, temveč da izguba, ki je nastala družbi Servier, pomeni prenos neto vrednosti v korist družbe Krka. Drugič, Splošno sodišče naj bi v točki 979 navedene sodbe izkrivilo dejstvo, da je ta licenčnina predstavljala manjši delež dobička družbe Krka, ustvarjenega na trgih, zajetimi s tem sporazumom o licenci. Tretjič, v nasprotju s tem, kar je navedeno v točki 981 iste sodbe, naj dejstvo, da licenca, podeljena družbi Krka, ni izključna, tej družbi ni preprečilo, da ji ne bi pomenila zadostne spodbude, saj naj bi bila s tem temu podjetju na njegovih glavnih trgih ponujena možnost, da z družbo Servier oblikuje dejanski duopol.

203    Komisija s šestim delom graja Splošno sodišče, da je v točkah od 994 do 998 izpodbijane sodbe presodilo, da bi bilo nesmiselno šteti, da širši kot so pogoji v patentni licenci, večja bi bila spodbuda za sklenitev sporazuma o poravnavi, ki vsebuje klavzule, ki omejujejo konkurenco, in lažje bi bilo te sporazume opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Ta trditev naj bi temeljila na napačni razlagi spornega sklepa, iz katerega izhaja, da je bil namen sporazuma o licenci Krka to podjetje spodbuditi k temu, da se odpove vstopu na glavne trge družbe Servier, ki pa niso bili zajeti s sporazumom o licenci Krka.

204    Komisija s sedmim delom graja točko 997 izpodbijane sodbe v delu, v katerem je navedeno, da sporni sklep imetnika patenta obvezuje, da podeli licenco na celotnem ozemlju, ki ga zajema sporazum o poravnavi. V spornem sklepu naj taka obveznost ne bi bila navedena.

205    Komisija z osmim delom graja Splošno sodišče, da je v točki 998 izpodbijane sodbe presodilo, da mora ta sporazum, da bi ga bilo v razmerju do stranke mogoče šteti za „spodbujevalnega“, navedeni stranki zagotoviti nadomestilo za izgubo, ki izhaja iz klavzul, ki ji prepovedujejo vstop na nekatere trge. Ta presoja naj bi bila, prvič, v nasprotju s sodno prakso, s katero naj bi se zahtevalo le, da je prenos vrednosti dovolj visok, da proizvajalca generičnih zdravil spodbudi k temu, da se odpove vstopu na trg, in drugič, izkrivila naj bi dokaze, navedene v opombi 2348 spornega sklepa, na podlagi katerih je Komisija ugotovila, da je dobiček, ki ga je družba Krka nameravala doseči na svojih glavnih trgih zaradi sporazuma o licenci Krka, dovolj visok, da jo je prepričal, da ne bo vstopila na glavne trge družbe Servier.

206    Po mnenju družbe Servier nobeno izkrivljanje, navedeno v okviru petega dela, ni utemeljeno.

207    Družba Servier trdi, da je šesti del brezpredmeten, ker se nanaša na dodatni razlog izpodbijane sodbe. Šesti del naj nikakor ne bi bil utemeljen, saj naj bi Splošno sodišče uporabilo sodno prakso, v skladu s katero je treba kot omejevanje konkurence zaradi cilja opredeliti le sporazume, ki so dovolj škodljivi za konkurenco.

208    Sedmi del naj bi bil tudi usmerjen zoper dodatni razlog izpodbijane sodbe in naj bi bil zato brezpredmeten. Poleg tega naj trditve Komisije v delu, v katerem želi predpisati nekatere oblike licence, ne bi bile združljive s poljem proste presoje, ki ga imajo tako imetnik pravice intelektualne lastnine za podelitev licence tretji osebi kot stranki v sporu, da se poravnata v dobri veri.

209    Po mnenju družbe Servier osmi del temelji na izkrivljanju točke 998 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče naj ne bi zavrnilo spodbujevalnega učinka asimetrične licence, ker se z njo ne izravnava izgubljenega dobička, ampak naj bi pravilno presodilo, da mora podjetje, ki ne priznava veljavnosti patenta, v zameno za to, da se odpove vstopu na trg, razumno zahtevati nadomestilo, ki pokriva vsaj gotovo izgubo pričakovanega dobička. V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, naj bi Splošno sodišče ugotovilo, da sporazuma o licenci Krka, ker je bil sklenjen pod tržnimi pogoji, ni bilo mogoče šteti za obrnjeno plačilo, saj je bil odločilni element, zaradi katerega je družba Krka sprejela klavzule sporazuma o poravnavi, veljavnost patenta 947.

2)      Presoja Sodišča

210    Komisija s petim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo več dokazov v okviru presoje, ki jo je v točkah od 975 do 984 izpodbijane sodbe opravilo glede višine, na kateri je bila določena stopnja licenčnine za sporazum o licenci Krka, da bi ugotovilo, ali je ta sporazum lahko to podjetje spodbudil k temu, da se odpove vstopu na glavne trge družbe Servier. Sodišče pa je v točkah od 198 do 200 te sodbe že ugotovilo, da to razlogovanje Splošnega sodišča temelji na uporabi pravno napačnega merila, ki se nanaša na vprašanje, ali je bil sporazum o licenci Krka sklenjen pod običajnimi tržnimi pogoji. Ker so točke od 975 do 984 izpodbijane sodbe zaradi te napačne uporabe prava nezakonite, o tem petem delu ni treba odločati.

211    Komisija s šestim, sedmim in osmim delom drugega pritožbenega razloga graja presoje iz točk od 992 do 998 izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče zavrnilo razlogovanje Komisije, v skladu s katerim je sporazum o licenci Krka pomenil spodbudo za odložitev njenega vstopa na glavne trge družbe Servier, ker je bilo v bistvu področje uporabe klavzul o netrženju in o neizpodbijanju, določenih v sporazumu o poravnavi Krka, širše od področja uporabe sporazuma o licenci Krka. Te presoje Splošnega sodišča pa temeljijo na premisi, da sporazum o licenci, ki je bil sklenjen pod običajnimi tržnimi pogoji, torej izpolnjuje merilo, ki ga je Splošno sodišče opredelilo v točki 963 navedene sodbe, in zato ne more pomeniti spodbude za sklenitev sporazuma o poravnavi sporov v zvezi s tem patentom, ki vsebuje klavzuli, ki omejujeta konkurenco. Ker je to merilo pravno napačno, presoje iz točk od 994 do 998 navedene sodbe temeljijo na premisi, ki je sama po sebi napačna, in so zato nezakonite. Iz tega sledi, da je treba ugovor nedopustnosti, ki ga navaja družba Servier, zavrniti in sprejeti šesti, sedmi in osmi del tega pritožbenega razloga.

212    Glede na zgoraj navedene preudarke je treba drugi pritožbeni razlog sprejeti.

6.      Tretji pritožbeni razlog

a)      Prvi del

1)      Trditve strank

213    Komisija s prvim delom tretjega pritožbenega razloga graja točko 1006 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče ugotovilo, da se s sporazumom o razdelitvi trga zahteva „stroga“ razdelitev trgov med strankama. Ta presoja naj bi bila v nasprotju s členom 101(1)(c) PDEU, ki ne določa, kot naj bi izhajalo iz sodbe z dne 27. julija 2005, Brasserie nationale in drugi/Komisija (od T‑49/02 do T‑51/02, EU:T:2005:298, točka 156), nobenega takšnega pogoja za opredelitev sporazuma o razdelitvi trga niti, kot naj bi izhajalo zlasti iz sodbe z dne 20. januarja 2016, Toshiba Corporation/Komisija (C‑373/14 P, EU:C:2016:26, točka 28), da bi se tovrsten sporazum opredelil kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

214    Po mnenju družbe Servier te trditve temeljijo na napačni razlagi izpodbijane sodbe. Splošno sodišče naj ne bi zahtevalo „stroge“ razdelitve trgov, temveč naj bi navedlo, da noben trg ni bil rezerviran za družbo Krka. Sodbi Sodišča in Splošnega sodišča, na kateri se sklicuje Komisija, naj ne bi bili upoštevni, ker namen sporazumov o poravnavi in licenci Krka ni bil razdelitev kupcev ali preprečitev vstopa tujih konkurentov na trg, ampak sta temeljila na priznavanju patenta 947.

2)      Presoja Sodišča

215    Potem ko je Splošno sodišče v točki 985 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da Komisija sporazumov o poravnavi in licenci Krka ni mogla opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, je odločilo, da te ugotovitve ni mogoče ovreči z nobenim od drugih elementov iz spornega sklepa. Tako je Splošno sodišče iz razlogov, navedenih v točkah od 1003 do 1014 navedene sodbe, presodilo, da Komisija ni utemeljeno ugotovila, da ta sporazuma pomenita razdelitev trga med družbama Servier in Krka. Natančneje, v točki 1005 navedene sodbe je Splošno sodišče ugotovilo, da družba Servier ni bila izključena iz glavnih trgov družbe Krka. V točki 1006 iste sodbe je Splošno sodišče iz te ugotovitve sklepalo, da „ni obstajal del trga, ki bi bil na podlagi sporazumov rezerviran za družbo Krka“, in da zato ni mogoče „sklepati o obstoju razdelitve trga v smislu stroge razdelitve med strankama sporazumov glede tega dela notranjega trga“.

216    Kot pa je generalna pravobranilka navedla v točkah od 182 do 194 sklepnih predlogov, okoliščina, da sporazum ne pomeni „stroge“ razdelitve trgov, ,,nikakor ne preprečuje njegove opredelitve kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Člen 101(1)(c) PDEU namreč izrecno prepoveduje sporazume o razdelitvi trgov. Iz sodne prakse, navedene v točki 97 te sodbe, izhaja, da je treba sporazume o horizontalnem sodelovanju med podjetji o razdelitvi trgov glede na njihovo posebno resno naravo opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

217    Člen 101(1)(c) PDEU v zvezi s tem ne vsebuje nobenega posebnega pogoja, ki bi določal, da je prepoved, ki jo določa, omejena le na sporazume, s katerimi se ustvarja „stroga“ razdelitev med temi trgi, na primer z določbami, s katerimi se dostop do nekaterih od teh trgov pridrži enemu od teh podjetij in izključi druge ali s katerimi se prepove izvoz z enega trga na drugega. Ker v zvezi s tem ni nobene posebne določbe, tako ni treba razlikovati med sporazumi o razdelitvi trga na podlagi pogoja, ki ga člen 101(1) PDEU ne določa in ki ga ni mogoče predvideti z nobenim premislekom v zvezi s ciljem ali sistematiko te določbe.

218    Poleg tega bi razlaga, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, pomenila, da se sporazumi, ki vključujejo razdelitev trgov, ne bi opredelili kot omejevanje konkurence zaradi cilja, zlasti s tem, da bi se nekateri trgi pridržali za eno podjetje v zameno za to, da to podjetje podeli licenco za patent drugemu podjetju, ki deluje na isti ravni proizvodne ali distribucijske verige, s čimer bi se temu drugemu podjetju omogočil vstop na druge trge brez tveganja kršitve, kar bi zmanjšalo polno učinkovitost prepovedi, določene v členu 101(1)(c) PDEU, in bi resno ogrozilo izvajanje konkurenčnega prava Unije glede na očitno protikonkurenčno naravo takih sporazumov.

219    Zato se je Splošno sodišče s tem, da je v točki 1006 izpodbijane sodbe presodilo, da sporazuma o poravnavi in licenci Krka nista rezervirala dela trga za družbo Krka, „[z]ato ni mogoče sklepati o obstoju razdelitve trga v smislu stroge razdelitve med strankama [teh] sporazumov glede tega dela notranjega trga“, oprlo na napačno razlago člena 101(1) PDEU, zaradi česar je navedena točka 1006 nezakonita.

220    Iz tega sledi, da je treba prvi del tretjega pritožbenega razloga sprejeti.

b)      Drugi del

1)      Trditve strank

221    Komisija z drugim delom tretjega pritožbenega razloga graja točko 1012 izpodbijane sodbe, iz katere naj bi izhajalo, da pogodbenega okvira, ki temelji na tem, da stranki priznavata veljavnost zadevnega patenta, ni mogoče opredeliti kot sporazum o izključitvi s trga. Splošno sodišče naj bi izkrivilo jasen pomen dokazov v zvezi s tem, kako stranki dojemata veljavnost patenta 947. Tudi če bi sporazum o poravnavi Krka temeljil na tem priznavanju, se naj ta sporazum ne bi mogel izogniti prepovedi iz člena 101(1) PDEU, saj je bil cilj navedenega sporazuma razdelitev trga.

222    Po mnenju družbe Servier je treba očitek izkrivljanja zavrniti, ker Komisija ni opredelila niti najmanjše napake pri analizi dokazov. Splošno sodišče naj bi, ne da bi kršilo sodno prakso, na katero se sklicuje Komisija, navedlo, da sporazuma o poravnavi in licenci Krka temeljita na tem, da stranki priznavata veljavnost patenta 947.

2)      Presoja Sodišča

223    Splošno sodišče je v točki 1012 izpodbijane sodbe razsodilo, da „obstoj spodbude ni bil dokazan […], zato je treba za klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju šteti, da izhajata iz legitimnega sporazuma o poravnavi patentnih sporov, na katerega je vezan sporazum o licenci“, in da „[t]akega pogodbenega okvira, ki temelji na priznavanju veljavnosti patenta, zato ni mogoče opredeliti kot sporazum o izključitvi s trga“.

224    V skladu s tem, kar je bilo razsojeno v točkah 102 in 132 te sodbe, je treba ugotoviti, da je priznavanje veljavnosti patenta, ki je predmet spora med strankama, sicer lahko upošteven element za presojo, ali je mogoče na istem trgu omejitve konkurence, ki izhajajo iz sporazuma o poravnavi tega spora, omiliti ali izničiti s sklenitvijo – med istima strankama – sporazuma o licenci za ta patent, vendar to priznavanje samo po sebi ni odločilen in upošteven dejavnik za ugotovitev, ali je mogoče tajno dogovarjanje, kakršno je bilo v spornem sklepu pripisano družbama Servier in Krka ter ki je zajemalo razdelitev trgov s sporazumom o poravnavi patentnega spora, ki se nanaša med drugim na trge, na katerih je geografsko področje kršitve, in s sporazumom o licenci tega patenta, ki se je nanašalo na trge, ki jih ne zajema, opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

225    Iz preudarkov, navedenih v točkah 102, 132, od 178 do 184 in 224 te sodbe, pa izhaja, da je Splošno sodišče s tem, da se je na eni strani oprlo na to, da družba Krka priznava patent 947, čeprav ta dejavnik sam po sebi ni odločilen, na drugi strani pa na vsebino in obliko sporazumov o poravnavi in licenci Krka namesto na konkretno analizo njune škodljivosti za konkurenco glede na okvir, v katerega sta umeščena, da bi zavrnilo opredelitev teh sporazumov kot omejevanje konkurence zaradi cilja, napačno uporabilo pravo.

226    Poleg tega je res, da se sporazum o poravnavi patentnega spora in sporazum o licenci tega patenta lahko skleneta z legitimnim ciljem in popolnoma zakonito na podlagi tega, da stranki priznavata veljavnost navedenega patenta, če ni drugih okoliščin, ki bi pomenile kršitev člena 101 PDEU. Vendar dejstvo, da se s takimi sporazumi uresničuje legitimen cilj, ne pomeni, da se zanje ne uporablja člen 101 PDEU, če se izkaže, da je njihov namen tudi razdelitev trgov ali izvajanje drugih omejitev konkurence (glej v tem smislu sodbi z dne 30. januarja 1985, BAT Cigaretten-Fabriken/Komisija, 35/83, EU:C:1985:32, točka 33, in z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 70).

227    Zato je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga sprejeti.

c)      Tretji del

1)      Trditve strank

228    Komisija s tretjim delom tretjega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 987 in 988 izpodbijane sodbe izkrivilo besedilo sporazuma o licenci Krka. Splošno sodišče naj bi potrdilo, da morebitna vzpostavitev dejanskega duopola v sedmih državah članicah, zajetih s tem sporazumom – glavnih trgih družbe Krka – ni izhajala iz besedila navedenega sporazuma, temveč iz poznejših odločitev, ki sta jih družbi Servier in Krka sprejeli posamično. Ta trditev pa naj bi bila v nasprotju s členom 2(2) istega sporazuma, v skladu s katerim se je družba Servier zavezala, da tretjemu subjektu ne bo dovolila uporabe patenta 947 na teh sedmih nacionalnih trgih.

229    Družba Servier prereka, da je bil s sporazumom o licenci Krka vzpostavljen dejanski duopol. Po eni strani naj bi v skladu s tem sporazumom družba Servier lahko podelila dodatno licenco tretjemu subjektu. Po drugi strani, ker Komisija ni izpodbijala obstoja določene stopnje konkurence med družbama Servier in Krka, ugotovljene v točki 991 izpodbijane sodbe, naj bi bila ta trditev brezpredmetna.

2)      Presoja Sodišča

230    Splošno sodišče je v točki 987 izpodbijane sodbe ugotovilo, da čeprav je sporazum o licenci Krka omogočil vzpostavitev „ugodnega duopola“ med družbama Servier in Krka, „tak duopol ni bil posledica samega sporazuma, temveč je bil rezultat odločitev družb Servier in Krka, sprejetih po njegovi sklenitvi, in sicer, glede družbe Servier, odločitve, da ne bo podelila licence še kateri drugi družbi proizvajalki generičnih zdravil ali da ne bo sama tržila lastne generične različice perindoprila po nizki ceni […], in, glede družbe Krka, odločitve, da ne bo uporabljala agresivne cenovne politike“.

231    V zvezi s tem je treba navesti, da člen 2 sporazuma o licenci Krka, ki je naveden v točki 46 izpodbijane sodbe in je v prilogi A.176 k tožbi družbe Servier na prvi stopnji, določa:

„Družba Servier družbi Krka podeljuje izključno in nepreklicno licenco za patent 947, družba Krka pa jo sprejema za uporabo, proizvodnjo, prodajo, ponujanje za prodajo, promocijo in uvoz izdelkov družbe Krka, ki vsebujejo alfa kristalno obliko soli perindoprila terc-butilamin, na ozemlju med trajanjem tega sporazuma.

Ne glede na zgoraj navedeno si družba Servier pridržuje pravico, da neposredno ali prek svojih hčerinskih družb ali prek ene same tretje osebe v posamezni državi uporablja patent 947 za izvajanje ene od zgoraj navedenih dejavnosti na ozemlju.

Razen podlicenc, ki jih družba Krka podeli svojim hčerinskim družbam, družba Krka ne sme podeliti podlicenc brez predhodnega pisnega soglasja družbe Servier.“

232    Iz tega jasnega in natančnega besedila tako izhaja, da je družba Servier družbi Krka izključno in nepreklicno podelila licenco za patent 947, s pridržkom pravice družbe Servier, da ta patent uporablja „neposredno prek svojih hčerinskih družb ali ene same tretje osebe v posamezni državi“. Čeprav lahko obstoj tega pridržka pripomore k pojasnitvi previdnega izražanja Komisije, ki se je zlasti v točkah 1728, 1734 in 1742 obrazložitve spornega sklepa omejila na navedbo „dejanskega“ duopola na glavnih trgih družbe Krka, ostaja dejstvo, da besedila tega pridržka v povezavi z izključnostjo in nepreklicnostjo licence, podeljene družbi Krka, ni mogoče razlagati tako, da družbi Servier omogoča podelitev licence za navedeni patent drugemu proizvajalcu generičnih zdravil, ki bi lahko, čeprav bi deloval neodvisno od družbe Servier, konkuriral družbi Krka. Tako je Splošno sodišče s tem, da je v točki 987 izpodbijane sodbe potrdilo, da duopol med družbama Servier in Krka ne izhaja iz določb sporazuma o licenci Krka, temveč iz poznejše odločitve družbe Servier, da „ne podeli licence drugi družbi proizvajalki generičnih zdravil“, ta sporazum razlagalo tako, da ni združljiv z njegovim besedilom. Splošno sodišče je izkrivilo pomen navedenega sporazuma, zato je točka 987 izpodbijane sodbe nezakonita.

233    V teh okoliščinah je treba tretji del tretjega pritožbenega razloga sprejeti.

d)      Četrti del

1)      Trditve strank

234    Komisija s četrtim delom tretjega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah 989 in 990 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se sporni sklep za ugotovitev obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja, ne da bi analiziralo potencialne posledice sporazumov o poravnavi in licenci Krka, ne more opreti na vzpostavitev duopola med družbama Servier in Krka. Po mnenju Komisije je bil namreč cilj teh sporazumov bistveno spremeniti strukturo glavnih trgov družbe Servier z dodelitvijo licence družbi Krka v zameno za to, da se je ta družba odpovedala vstopu na te trge. Zato naj preučitev njihovih posledic ne bi bila potrebna in naj bi bila v spornem sklepu opravljena le zaradi celovitosti.

235    Po mnenju družbe Servier te trditve temeljijo na napačni razlagi izpodbijane sodbe.

2)      Presoja Sodišča

236    Spomniti je treba, da je, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 96 te sodbe, pojem omejevanja konkurence zaradi cilja mogoče uporabiti le za nekatere sporazume med podjetji, ki so za konkurenco dovolj škodljivi, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno.

237    Za preučitev, ali je sporazum med podjetji tako škodljiv, je treba upoštevati vsebino njegovih določb, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščen. Pri presoji navedenega okvira je treba upoštevati tudi naravo zadevnega blaga in storitev ter dejanske pogoje delovanja in sestave zadevnega trga ali trgov (sodba z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 53).

238    Vendar kot je bilo opozorjeno v točkah 93 in 94 te sodbe in kot pravilno poudarja Komisija, pri ravnanjih, ki so opredeljena kot omejevanje konkurence zaradi cilja, ni treba ugotavljati – in še toliko manj dokazovati – posledic za konkurenco. Izkušnje namreč kažejo, da imajo lahko nekatera ravnanja sama po sebi negativne posledice na trgu (glej v tem smislu sodbi z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 51, in z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C-333/21, EU:C:2023:1011, točka 162). Poleg tega je iz sodne prakse, navedene v točki 97 te sodbe, razvidno, da imajo sporazumi, katerih namen je razdelitev trgov, že sami po sebi za cilj omejevanje konkurence in spadajo v kategorijo sporazumov, ki so s členom 101(1) PDEU izrecno prepovedani, ne da bi bilo mogoče to prepoved ovreči z analizo gospodarskega okvira, v katerega je zadevno protikonkurenčno ravnanje umeščeno.

239    Zato, kot je Splošno sodišče samo navedlo v točkah 221 in 989 izpodbijane sodbe, je iz sodne prakse Sodišča, navedene v točkah od 236 do 238 te sodbe, razvidno, da ugotavljanje obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja ne sme – med drugim pod pretvezo preučevanja gospodarskega in pravnega okvira zadevnega sporazuma – voditi do presoje posledic tega sporazuma, sicer bi razlikovanje med omejevanjem konkurence zaradi cilja in zaradi posledice, vzpostavljeno v členu 101(1) PDEU, izgubilo svoj polni učinek. Splošno sodišče pa je v isti točki 989 navedene sodbe, ki napotuje na sodno prakso, navedeno v točki 304 navedene sodbe, presodilo tudi, da Komisija in sodišče Unije pri preučitvi omejevalnega cilja sporazuma in zlasti v okviru upoštevanja njegovega gospodarskega in pravnega okvira ne smeta popolnoma prezreti potencialnih posledic tega sporazuma. V točki 990 iste sodbe je torej Splošno sodišče navedlo, da „zadevne potencialne posledice, ki se zatrjujejo, to je duopol, ki ga zatrjuje Komisija, temeljijo na hipotetičnih okoliščinah, ki torej niso objektivno predvidljive na dan sklenitve sporazuma“.

240    Ugotoviti je treba, da je točka 989 izpodbijane sodbe notranje protislovna, saj je v njej hkrati navedeno, da se posledice omejevanja konkurence zaradi cilja ne smejo presojati pri ugotavljanju obstoja te omejitve in da takih posledic ni mogoče prezreti pri preučitvi omejevalnega cilja sporazuma. Ti trditvi pa nista skladni.

241    Poleg tega je v točkah 304 in 989 izpodbijane sodbe pravo napačno uporabljeno v delu, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo, da Komisija in sodišče Unije pri preučitvi omejevalnega cilja sporazuma ne smeta popolnoma prezreti potencialnih posledic tega sporazuma. Ta ugotovitev, ki ne temelji na nobeni sodbi Sodišča, je namreč neposredno v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točkah od 236 do 238 te sodbe, v skladu s katero pri ravnanjih, ki so opredeljena kot omejevanje konkurence zaradi cilja, ni treba ugotavljati – in še toliko manj dokazovati – posledic za konkurenco.

242    Pri tej napačni presoji se poleg tega zamenjuje postopek preverjanja, ali lahko neko ravnanje že po svoji naravi sistematično škodi konkurenci zaradi značilnosti, ki so mu lastne, in ali je torej dovolj škodljivo, da ga je mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, s postopkom, s katerim se analizirajo dejanske ali potencialne posledice specifičnega ravnanja v konkretnem primeru, ki je upoštevno le za presojo obstoja morebitnega omejevanja konkurence zaradi posledice.

243    Za ugotavljanje, ali je ravnanje dovolj škodljivo, namreč nikakor ni treba preučiti in še manj dokazati posledic tega ravnanja za konkurenco, ne glede na to, ali so te dejanske ali potencialne, negativne ali pozitivne (v tem smislu glej sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C-333/21, EU:C:2023:1011, točke 159, 162 in 166 ter navedeno sodno prakso).

244    Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 236 do 238 in 243 te sodbe, ki izključuje upoštevanje posledic sporazuma ali ravnanja, je Splošno sodišče v točki 990 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je v svojem razlogovanju v zvezi z omejevanjem konkurence zaradi cilja, ki je bilo ugotovljeno v spornem sklepu in ki je temeljilo na dejstvu, da sta sporazuma o poravnavi in licenci Krka pripeljala do razdelitve geografskih trgov v Uniji, navedlo preudarke v zvezi z domnevno hipotetičnostjo potencialnih posledic teh sporazumov, to je preudarkov, ki jih Komisija v zvezi s tem ni smela upoštevati.

245    Zato je treba četrti del tretjega pritožbenega razloga sprejeti.

e)      Peti del

1)      Trditve strank

246    Komisija s petim delom tretjega pritožbenega razloga graja Splošno sodišče, ker je v točki 1023 izpodbijane sodbe zavrnilo izjavo družbe Lupin, navedeno v točki 1730 obrazložitve spornega sklepa, v skladu s katero se „[z]di […], da je z vidika družbe Servier [sporazum o poravnavi Krka] utemeljen[…] z zaščito glavnih trgov, na katerih prevladujeta visoka raven zamenljivosti in/ali predpisovanje po [mednarodnem nelastniškem imenu]“, ker s to izjavo ni mogoče dokazati, da je družba Servier nameravala z družbo Krka sprejeti sporazum o razdelitvi ali o izključitvi s trga. Po mnenju Komisije pa ta izjava ni bila namenjena dokazovanju namena družbe Servier, temveč potrditi poznejšo izjavo družbe Krka, s katero je mogoče dokazati, da sta sporazuma o poravnavi in licenci Krka omogočila obliko razdelitve trga, s čimer je ta izjava prispevala k dokazovanju protikonkurenčnega cilja teh sporazumov.

247    Družba Servier trdi, da ta peti del ni dopusten, ker se z njim izpodbija presoja dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče.

2)      Presoja Sodišča

248    Spomniti je treba, da iz člena 256(1) PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja in da je zato le Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev in dokazov. Presoja dejstev in dokazov, razen v primeru izkrivljanja, ni pravno vprašanje, ki je predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe (sodba z dne 16. februarja 2023, Komisija/Italija, C‑623/20 P, EU:C:2023:97, točka 116 in navedena sodna praksa).

249    V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se Komisija ne sklicuje na izkrivljanje, tako da peti del tretjega pritožbenega razloga ni dopusten.

f)      Šesti del

1)      Trditve strank

250    Komisija s šestim delom tretjega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 248, 958 in 965 izpodbijane sodbe napačno razlagalo Uredbo št. 772/2004 in Smernice o uporabi člena 101 PDEU za sporazume o prenosu tehnologije, navedene v točki 53 te sodbe.

251    Družba Servier zavrača vsakršno napačno uporabo prava s strani Splošnega sodišča pri uporabi pojma omejevanja konkurence zaradi cilja.

2)      Presoja Sodišča

252    Ugotoviti je treba, da je točka 248 izpodbijane sodbe, ki je v bistvu omejena na opozarjanje in komentiranje nekaterih točk smernic iz točke 250 te sodbe, del uvodnih ugotovitev, na podlagi katerih je Splošno sodišče v točki 252 izpodbijane sodbe navedlo, da „je treba […] poiskati ravnovesje med, na eni strani, potrebo po tem, da se podjetjem omogoči sklepanje poravnav, katerih razširjenost je ugodna za skupnost, ter, na drugi strani, potrebo po preprečitvi tveganja, da bi se sporazumi o poravnavi zlorabljali v nasprotju s konkurenčnim pravom, kar bi pripeljalo do ohranjanja povsem neveljavnih patentov in – zlasti v sektorju zdravil – do neutemeljenega finančnega bremena za javne proračune“. Ker pa take uvodne ugotovitve zaradi svoje splošnosti ne vplivajo na izrek izpodbijane sodbe, je očitek zoper točko 248 navedene sodbe torej brezpredmeten. Poleg tega iz preudarkov, navedenih v točkah od 179 do 184 te sodbe v odgovor na drugi del drugega pritožbenega razloga, izhaja, da so točke od 943 do 972 izpodbijane sodbe nezakonite. Zato ni treba odgovoriti na očitke, s katerimi se izpodbijata točki 958 in 965 izpodbijane sodbe.

253    Ker so prvi, drugi, tretji in četrti del ter šesti del tretjega pritožbenega razloga utemeljeni, je treba tretji pritožbeni razlog sprejeti.

7.      Četrti pritožbeni razlog

254    Komisija s četrtim pritožbenim razlogom izpodbija presojo Splošnega sodišča glede namena strank v sporazumih Krka. Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz štirih delov.

a)      Prvi del

1)      Trditve strank

255    Komisija s prvim delom četrtega pritožbenega razloga graja Splošno sodišče, ker je v točki 1015 izpodbijane sodbe presodilo, da s spornim sklepom ni bilo dokazano, da sta družbi Servier ali Krka nameravali skleniti protikonkurenčne sporazume. Tak dokaz naj namreč ne bi bil potreben, ker je kršitev, ki se pripisuje tema podjetjema, omejevanje konkurence zaradi cilja. Tudi če navedeni podjetji ne bi imeli namena omejiti konkurenco, naj ta okoliščina ne bi vplivala na to, da so bili sporazumi Krka na glavnih trgih družbe Servier dovolj škodljivi za konkurenco, da bi upravičili njihovo opredelitev kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

256    Družba Servier trdi, da se za opredelitev omejevanja konkurence zaradi cilja ne zahteva dokaz o namenu strank, zato je četrti pritožbeni razlog v celoti usmerjen zoper dodatni razlog iz izpodbijane sodbe in je zato brezpredmeten.

2)      Presoja Sodišča

257    Potem ko je Splošno sodišče v točki 985 izpodbijane sodbe v bistvu razsodilo, da Komisija sporazumov o poravnavi in licenci Krka ni mogla opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, je odločilo, da te presoje ni mogoče ovreči z drugimi elementi iz spornega sklepa. Med temi elementi je v točki 1015 navedene sodbe navedeno, da „Komisija ni dokazala, da sta družbi Servier ali Krka nameravali skleniti sporazum o razdelitvi ali o izključitvi s trga, da je družba Servier nameravala spodbuditi družbo Krka k temu, da se odpove konkuriranju družbi Servier, ali da se je družba Krka nameravala v zameno za spodbujevalno ugodnost odpovedati izvajanju konkurenčnega pritiska na družbo Servier“. Iz razlogov, navedenih v točkah od 1016 do 1024 navedene sodbe, je Splošno sodišče nato zavrnilo nekatere dokaze v zvezi z nameni strank sporazumov Krka, na katere se je nanašal sporni sklep, in v točki 1025 iste sodbe ugotovilo, da Komisija nikakor ni mogla predložiti upoštevnih in skladnih indicev, s katerimi bi bilo mogoče ovreči ugotovitev, do katere je prišlo v točki 985 izpodbijane sodbe.

258    V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je navedeno v točkah 108 in 182 te sodbe, da okoliščina, da podjetja, katerih ravnanje je mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, niso nameravala preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurence, in dejstvo, da so sledila nekaterim legitimnim ciljem, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C-333/21, EU:C:2023:1011, točka 167 in navedena sodna praksa). Čeprav lahko dokazi v zvezi z nameni strank sporazuma v določenih primerih prispevajo k ugotovitvi objektivnih ciljev, ki jih ta sporazum želi doseči v zvezi s konkurenco, pa izhaja iz sodne prakse, na katero opozorjeno v tej točki, da je Splošno sodišče s tem, da je Komisiji očitalo, da v bistvu ni dokazala, da sta imeli družbi Servier ali Krka namen omejevati konkurenco med njima, medtem ko takšen dokaz za namene ugotovitve obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja ni potreben, napačno uporabilo pravo in je zato točka 251 izpodbijane sodbe nezakonita.

259    Prvi del četrtega pritožbenega razloga je torej treba sprejeti.

b)      Drugi del

1)      Trditve strank

260    Komisija z drugim delom četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 1016 do 1024 izpodbijane sodbe odločilo o namenu družb Servier in Krka, da si razdelita trge, storilo napake pri razlagi načel, ki veljajo za analizo dokazov. V zvezi s tem Komisija navaja štiri očitke.

261    Prvič, glede tega, da sta družbi Servier in Krka priznavali veljavnost patenta 947, naj bi Splošno sodišče v točkah od 1017 do 1024 navedene sodbe preučilo le nekatere listine, navedene v spornem sklepu, čeprav bi moralo preveriti, ali je bilo mogoče z vsemi listinskimi dokazi, ki so bili analizirani kot celota, dokazati kršitev v skladu z zahtevanim dokaznim standardom. Splošno sodišče naj tako ne bi upoštevalo listin iz točk 873, 874 in 1759 obrazložitve spornega sklepa.

262    Drugič, glede pomena, ki je bil v točki 1016 navedene sodbe pripisan vsebini sporazumov o poravnavi in licenci Krka, naj bi Splošno sodišče v bistvu sledilo napačnemu sklepanju „a contrario“ in napačno razlagalo sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija (C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 57), v zvezi s sklepanjem, ki ga je mogoče izpeljati iz indicev, kadar stranke niso ohranile listinskih dokazov o vsebini svojega sporazuma. Splošno sodišče naj bi namreč iz tega sklepalo, da dejstvo, da je vsebina sporazuma na voljo, relativizira upoštevnost drugih listinskih dokazov. Če ne bi bilo te napačne uporabe prava, bi moralo Splošno sodišče upoštevati elektronsko sporočilo družbe Krka z dne 29. septembra 2005, v katerem je bila opredeljena uporabljena protikonkurenčna strategija, in izjavo družbe Lupin, navedeno v točkah 1730 in 1748 obrazložitve spornega sklepa, ki potrjuje obstoj te strategije.

263    Tretjič, Splošno sodišče naj bi v točki 1016 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je na splošno in abstraktno presodilo, da z dokumenti iz zadevnega obdobja sporazumov „ni mogoče zlahka ovreči ugotovitve, ki bi temeljila na vsebini [teh] sporazumov“. Taka hierarhija pri izvajanju dokazov naj namreč ne bi obstajala. Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo glavne naloge dokazovanja, ki je prepričljivo dokazati utemeljenost trditve, in napačno uporabilo pravo, ker ni preverilo verodostojnosti vseh dokazov iz točk od 1758 do 1760 obrazložitve spornega sklepa.

264    Četrtič, Komisija trdi, da točka 1019 izpodbijane sodbe ni dovolj obrazložena. Natančneje, v navedeni sodbi naj ne bi bilo pojasnjeno, zakaj dokazi iz točk od 1758 do 1760 obrazložitve spornega sklepa v povezavi s točkami od 1687 do 1690 obrazložitve tega sklepa niso zadostovali za dokaz, da družba Krka ni priznavala veljavnosti patenta 947.

265    Družba Servier trdi, da je Splošno sodišče pojasnilo razloge, zaradi katerih to, da je družba Krka nadaljevala sodne postopke, ni ovrglo dejstva, da je to podjetje priznavalo veljavnost patenta 947, ne da bi kršilo svojo obveznost analize vseh upoštevnih dokazov niti svojo obveznost obrazložitve. V zvezi z drugim in tretjim očitkom družba Servier opozarja, da so bili sporazumi Krka javno objavljeni, zato je bilo razlikovanje, ki ga je Splošno sodišče opravilo med temi sporazumi in tajnimi karteli, upoštevno.

2)      Presoja Sodišča

266    Komisija je v okviru prvega očitka navedla trditve, ki se prekrivajo s trditvami, navedenimi v četrtem delu četrtega pritožbenega razloga, zato je treba vse te trditve preučiti v okviru presoje tega četrtega dela.

267    V zvezi s četrtim očitkom, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve, je treba opozoriti, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča obrazložitev sodbe jasno in nedvoumno izražati razlogovanje Splošnega sodišča, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče lahko opravi sodni nadzor (sodba z dne 9. marca 2023, Les Mousquetaires in ITM Entreprises/Komisija, C‑682/20 P, EU:C:2023:170, točka 40 in navedena sodna praksa).

268    Splošno sodišče je v točki 1019 izpodbijane sodbe zavrnilo dokaze iz točk od 849 do 854 in od 1758 do 1760 obrazložitve spornega sklepa, ker so bili preveč „razdrobljeni ali dvoumni“, da bi ovrgli ugotovitev Splošnega sodišča, da je družba Krka nazadnje priznala veljavnost patenta 947. Ta obrazložitev, ki je resda kratka, vseeno zadostuje za to, da se ob upoštevanju točke 1016 navedene sodbe razumejo razlogi, zaradi katerih je Splošno sodišče te dokaze zavrnilo. Ker četrti očitek ni utemeljen, ga je zato treba zavrniti.

269    Komisija v zvezi z drugim in tretjim očitkom, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v točki 1016 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da z dokumenti iz obdobja sporazumov ni mogoče zlahka ovreči ugotovitve, ki temelji na sami vsebini teh sporazumov.

270    Splošno sodišče je v točki 1016 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, pri čemer se je sklicevalo na sodbo z dne 25. januarja 2007, Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel/Komisija (C‑403/04 P in C‑405/04 P, EU:C:2007:52, točka 51), da tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, gre običajno le za razdrobljena in nepovezana dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Vendar je Splošno sodišče v tej točki 1016 ugotovilo, da sta sporazuma o poravnavi in licenci Krka „resnični pogodbi, ki sta bili poleg tega deležni obširne publicitete (točka 915 obrazložitve [spornega] sklepa)“, da „[k]er je bila Komisiji celotna vsebina zadevnih sporazumov brez težav dostopna, je uporaba pravkar navedene sodne prakse manj očitna“ in da „[t]ako s sklepanjem, izpeljanim iz delnih odlomkov iz elektronskih sporočil ali drugih dokumentov, ki naj bi dokazovali namene strank, ni mogoče zlahka ovreči ugotovitve, ki bi temeljila na vsebini sporazumov, to je na zavezujočih pravnih vezeh, ki sta se jih stranki odločili vzpostaviti med seboj“.

271    V zvezi s tem je treba opozoriti, da v pravu Unije prevladuje načelo proste presoje dokazov, edino merilo za presojo predloženih dokazov pa je njihova verodostojnost (sodbi z dne 25. januarja 2007, Dalmine/Komisija, C‑407/04 P, EU:C:2007:53, točki 49 in 63, in z dne 27. aprila 2017, FSL in drugi/Komisija, C‑469/15 P, EU:C:2017:308, točka 38).

272    Da bi Komisija zadostila dokaznemu bremenu, ki ga nosi, mora zbrati dovolj resne, natančne in skladne dokaze za utemeljitev trdnega prepričanja, da je bila zatrjevana kršitev storjena (glej v tem smislu sodbi z dne 28. marca 1984, Compagnie royale asturienne des mines in Rheinzink/Komisija, 29/83 in 30/83, EU:C:1984:130, točka 20, in z dne 25. januarja 2007, Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel/Komisija, C‑403/04 P in C‑405/04 P, EU:C:2007:52, točki 42 in 45).

273    Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da to zahtevo izpolnjuje sklenjen krog indicev, na katere se sklicuje institucija in ki se presojajo celovito (glej v tem smislu sodbi z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točke od 513 do 523, in z dne 14. maja 2020, NKT Verwaltungs in NKT/Komisija, C‑607/18 P, EU:C:2020:385, točka 180).

274    Kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 97 in 220 sklepnih predlogov, se ta načela v zvezi z izvajanjem dokazov uporabljajo ne le takrat, kadar mora Komisija o samem obstoju tajnega dogovarjanja sklepati na podlagi razdrobljenih in nepovezanih dokazov, ampak tudi takrat, kadar je imela Komisija lahko na voljo vsebino sporazumov, namenjenih izvajanju tega dogovarjanja. V takem položaju na podlagi same vsebine teh sporazumov namreč ni mogoče nujno ugotoviti, ali navedeni sporazumi spadajo v okvir protikonkurenčnega ravnanja, še manj pa, ali je to ravnanje dovolj škodljivo, da ga je mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

275    Kot pa je bilo že navedeno v točki 183 te sodbe v odgovor na drugi del drugega pritožbenega razloga, dejstvo, da besedilo sporazumov, namenjenih izvajanju tajnega dogovarjanja, ne razkriva protikonkurenčnega cilja, samo po sebi ni odločilno. Zato je treba upoštevati ne le vsebino teh sporazumov, ampak tudi njihove cilje ter gospodarski in pravni okvir, v katerega so umeščeni (glej v tem smislu sodbi z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točka 20, in z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann-La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točki 78 in 79). V zvezi s tem lahko organi, pristojni za konkurenco, nacionalna sodišča in sodišča Unije upoštevajo namen strank, čeprav ta ni nujni dejavnik za opredelitev omejevalne narave sporazuma med podjetji (sodba z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 54 in navedena sodna praksa), zlasti da bi razumeli resnični cilj tega sporazuma glede na okoliščine, v katerih je bil sklenjen, kot je bilo razsojeno v točki 258 te sodbe.

276    Zato je Splošno sodišče, prvič, kršilo načelo proste presoje dokazov v pravu Unije, ker je v točki 1016 izpodbijane sodbe presodilo, da pri upoštevanju razdrobljenih in nepovezanih elementov za ugotovitev obstoja kršitve obstaja pravno razlikovanje med položaji, v katerih ima Komisija na voljo vsebino protikonkurenčnih sporazumov, in položaji, v katerih jih nima. Drugič, Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo s tem, da je v tej točki 1016 ugotovilo, da „s sklepanjem, izpeljanim iz delnih odlomkov iz elektronskih sporočil ali drugih dokumentov, ki naj bi dokazovali namene strank, ni mogoče zlahka ovreči ugotovitve, ki bi temeljila na vsebini sporazumov, to je na zavezujočih pravnih vezeh, ki sta se jih stranki odločili vzpostaviti med seboj“. Zaradi tega so presoje Splošnega sodišča v točkah od 1016 do 1025 navedene sodbe nezakonite.

277    Drugi in tretji očitek drugega dela četrtega pritožbenega razloga je zato treba sprejeti.

c)      Tretji del

1)      Trditve strank

278    Komisija s tretjim delom četrtega pritožbenega razloga trdi, da je bilo iz razlogov, navedenih v okviru šestega dela prvega pritožbenega razloga, v točkah 1017 in 1024 napačno uporabljeno pravo.

279    Po mnenju družbe Servier je treba ta tretji del zavrniti iz istih razlogov kot so tisti, ki naj bi upravičevali zavrnitev šestega dela prvega pritožbenega razloga.

2)      Presoja Sodišča

280    Ker je bil šesti del prvega pritožbenega razloga v točki 163 te sodbe sprejet, ni treba samostojno odločati o tretjem delu četrtega pritožbenega razloga.

d)      Četrti del

1)      Trditve strank

281    Komisija s četrtim delom četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 999, 1000, 1010 in 1026 izpodbijane sodbe kršilo načela, v skladu s katerimi mora celovito in nepristransko analizirati vse dokaze. Splošno sodišče naj bi „dalo prednost“ subjektivnim dokazom iz obdobja po sklenitvi sporazumov o poravnavi in licenci Krka pred dokazi iz obdobja njune sklenitve, navedenimi v točkah od 1015 do 1024 navedene sodbe, čeprav naj bi ti zadnjenavedeni dokazi Splošnemu sodišču omogočili preverjanje, ali je družba Krka dejansko priznavala veljavnost patenta 947. Čeprav naj bi to podjetje trdilo, da je na podlagi odločbe EPU z dne 27. julija 2006 menilo, da je patent 947 veljaven, taka trditev naj ne bi mogla vzdržati celovite in nepristranske presoje vseh dokazov. Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo, ker ni preučilo vseh dokazov iz razdelka 5.5 spornega sklepa.

282    Po mnenju družbe Servier četrti del četrtega pritožbenega razloga temelji na napačni razlagi izpodbijane sodbe. Splošno sodišče naj bi analiziralo tako dokaze iz obdobja po sklenitvi sporazumov o poravnavi in licenci Krka kot dokaze iz obdobja sklenitve teh sporazumov. Zadnjenavedeni dokazi naj nikakor ne bi imeli dokazne vrednosti, saj so iz obdobja pred izdajo odločbe EPU z dne 27. julija 2006. Poleg tega naj Komisija Splošnemu sodišču ne bi mogla očitati, da ni preučilo vseh dokazov, navedenih v razdelku 5.5 spornega sklepa. Natančneje, ta očitek naj ne bi bil dopusten, ker Komisija ne navaja jasno, kateri so po njenem mnenju konkretni dokazi, ki bi jih moralo Splošno sodišče preučiti v tem razdelku, ki ima 55 strani. Po mnenju družbe Servier Splošnemu sodišču ni treba ponovno preučiti spornega sklepa, razen dokazov, ki jih je Komisija predložila v fazi sodnega postopka, niti ni treba Sodišču s svojo presojo nadomestiti presoje Splošnega sodišča.

2)      Presoja Sodišča

283    Komisija s prvim očitkom drugega dela četrtega pritožbenega razloga in s četrtim delom tega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker se je izreklo o obstoju omejevanja konkurence zaradi cilja na podlagi nepopolne in selektivne presoje dokazov o tem, da je družba Krka priznavala veljavnost patenta 947, in o namenih strank sporazumov Krka.

284    V zvezi s tem je bilo v točkah od 160 do 162 te sodbe razsojeno, da je Splošno sodišče s tem, da je opustilo upoštevanje elementov iz točk 158 in 159 te sodbe v zvezi s tem, kako je družba Krka dojemala veljavnost patenta 947, in s tem, da ni pojasnilo razlogov za to opustitev, medtem ko je mogoče vprašanje obstoja kršitve pravil o konkurenci pravilno presojati le, če se indici, navedeni v spornem sklepu, obravnavajo kot celota, sporni sklep izkrivilo in izpodbijano sodbo pomanjkljivo obrazložilo. V teh okoliščinah je treba prvi očitek drugega dela in četrti del četrtega pritožbenega razloga sprejeti.

285    Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba prvi del, prvi, drugi in tretji očitek drugega dela ter četrti del četrtega pritožbenega razloga sprejeti.

8.      Peti pritožbeni razlog

a)      Trditve strank

286    Komisija s petim pritožbenim razlogom graja točke od 1007 do 1009 in 1031 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče upoštevalo pozitivne posledice sporazuma o licenci Krka na glavnih trgih družbe Krka. Splošno sodišče naj bi storilo tri napake. Najprej, ker na teh trgih ni bila ugotovljena nobena kršitev, naj zatrjevane pozitivne posledice ne bi upravičevale omejevanja konkurence na drugih trgih. Dalje, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo sodbe z dne 13. julija 1966, Consten in Grundig/Komisija (56/64 in 58/64, EU:C:1966:41), v skladu s katero sporazum o izključni distribuciji, s katerim je vzpostavljena absolutna ozemeljska zaščita, v bistvu pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja. Nazadnje, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo ustaljene sodne prakse, v skladu s katero je mogoče pozitivne in negativne posledice sporazuma za konkurenco tehtati le v okviru člena 101(3) PDEU.

287    Družba Servier te trditve prereka. Zavrača vsakršno analogijo z zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. julija 1966, Consten in Grundig/Komisija (56/64 in 58/64, EU:C:1966:41), ki se ni nanašala na poravnavo patentnega spora. Sporazumi Krka naj ne bi zagotavljali absolutne ozemeljske zaščite. Družba Servier naj bi lahko še naprej prosto prodajala na glavnih trgih družbe Krka, medtem ko je družba Krka lahko še naprej razvijala izdelek, ki ne pomeni kršitve, v preostalem delu Unije. Trditev, da je bila potencialna konkurenca na teh trgih odpravljena, naj ne bi bila točna, saj je sporazum o poravnavi Krka družbi Krka prepovedoval le kršitev patenta 947, katerega veljavnost je bila tik pred tem potrjena. Po navedbah družbe Servier se je družba Krka poleg tega dejavno ukvarjala z razvojem oblike perindoprila, ki ne pomeni kršitve. Vsekakor je Splošno sodišče po mnenju družbe Servier v točkah 304 in 996 izpodbijane sodbe lahko upoštevalo za konkurenco ugodne posledice sporazuma o licenci Krka kot elemente konteksta, da bi ovrglo opredelitev omejevanja konkurence zaradi cilja.

b)      Presoja Sodišča

288    Opozoriti je treba, da, kot je razsodilo Sodišče, za namene preučitve, ali je ravnanje dovolj škodljivo, da se šteje, da omejuje konkurenco zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU, nikakor ni treba preučiti in še manj dokazati posledic tega ravnanja za konkurenco, ne glede na to, ali so te dejanske ali potencialne in negativne ali pozitivne (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C-333/21, EU:C:2023:1011, točke 159 in 166 ter navedena sodna praksa). Iz tega sledi, da morebitnih pozitivnih oziroma za konkurenco ugodnih posledic ravnanja ni mogoče upoštevati za namene presoje, ali bi bilo treba ravnanje opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja v skladu s členom 101(1) PDEU, tudi v okviru morebitne preučitve, ali je zadevno ravnanje dovolj škodljivo, da se šteje, da ga je treba tako opredeliti.

289    Vsekakor se, kot je bilo navedeno v točki 175 te sodbe, sporazum o licenci Krka nanaša na trge, ki ne spadajo na geografsko območje kršitve člena 101 PDEU. V teh okoliščinah so morebitne za konkurenco ugodne posledice, ki bi jih ta sporazum lahko imel na teh trgih, tudi če obstajajo, logično povsem nepomembne za presojo obstoja kršitve, ugotovljene v obravnavani zadevi na glavnih trgih družbe Servier.

290    Zato je Splošno sodišče s tem, da se je – v točki 1031 izpodbijane sodbe in v njeni točki 1032, v kateri so izpeljane posledice – oprlo na za konkurenco ugodne posledice, ki jih je ugotovilo na glavnih trgih družbe Krka, v točkah od 1007 do 1009 navedene sodbe storilo napako pri razlagi in uporabi člena 101(1) PDEU ter so tako vse te točke nezakonite.

291    Posledično je treba peti pritožbeni razlog sprejeti.

9.      Vmesna ugotovitev glede pritožbenih razlogov od prvega do petega

292    Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi v bistvu ugotovilo, da mora Komisija za to, da bi sporazuma o poravnavi in licenci Krka opredelila kot omejevanje konkurence zaradi cilja, na eni strani dokazati, da med tema sporazumoma obstaja dovolj neposredna zveza, da bi bila njuna vezanost utemeljena, in da mora na drugi strani ob neobstoju take zveze Komisija dokazati, da sporazum o licenci Krka ni bil sklenjen pod običajnimi tržnimi pogoji, temveč je prikril obrnjeno plačilo družbe Servier v korist družbe Krka, katerega namen je bil odložiti vstop druge družbe na glavne trge prve družbe.

293    Kot pa je razvidno iz točk od 133 do 135 in od 179 do 184 te sodbe, Splošno sodišče ni upoštevalo narave kršitve člena 101 PDEU, ki je bila pripisana družbama Servier in Krka ter ki ni bila omejena na sporazum o poravnavi patentnega spora v zameno za obrnjeno plačilo, temveč se je z njo uresničeval širši cilj razdelitve trgov med tema podjetjema. Splošno sodišče prav tako ni upoštevalo geografskega območja te kršitve, ki ni segalo na glavne trge družbe Krka.

294    Zaradi te napačne uporabe prava je Splošno sodišče, kot je razvidno iz točk od 178 do 184 te sodbe, preizkusilo opredelitev kršitvenega ravnanja, pripisanega družbama Servier in Krka, kot omejevanje konkurence zaradi cilja na podlagi analize oblike in pravnih značilnosti sporazumov, namenjenih izvajanju tega ravnanja, kot pa glede na gospodarske posledice navedenega ravnanja. Glede na ta napačna merila je Splošno sodišče pripisalo odločilen pomen temu, da je družba Krka priznavala veljavnost patenta 947, in vprašanju, ali je stopnja licenčnine iz sporazuma o licenci Krka izpolnjevala običajne tržne pogoje, medtem ko – kot izhaja iz točk od 196 do 200 in od 223 do 226 te sodbe – ti elementi sami po sebi niso bili odločilni.

295    Poleg tega je Splošno sodišče, ko je na podlagi te napačne uporabe prava preučilo, ali je bila sklenitev sporazumov o poravnavi in licenci Krka utemeljena z okoliščino, da družba Krka, potem ko je bila v sodnih postopkih dvakrat neuspešna, ni bila več prepričana o ničnosti patenta 947, izkrivilo, kot je razvidno iz točk od 145 do 162 te sodbe, jasen in natančen pomen ene od teh sodnih odločb, v zvezi z drugo sodno odločbo pa izkrivilo sporni sklep in kršilo svojo obveznost obrazložitve.

296    Poleg tega je Splošno sodišče, da bi potrdilo ugotovitev – na katero je vplivala ravnokar povzeta napačna uporaba prava – da Komisija sporazumov o poravnavi in licenci Krka ni mogla opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, zavrnilo sedem elementov, ki so v skladu s spornim sklepom dokazovali, da je bil sporazum o licenci Krka nadomestilo za to, da se je to podjetje odpovedalo konkuriranju družbi Servier na njenih glavnih trgih.

297    Prvič, Splošno sodišče je v točkah od 987 do 991 izpodbijane sodbe zavrnilo možnost vzpostavitve dejanskega duopola med družbama Servier in Krka na glavnih trgih družbe Krka, ker naj ta duopol ne bi izhajal iz sporazuma o licenci Krka, temveč iz poznejših odločitev strank tega sporazuma. Vendar ta ugotovitev temelji na preučitvi zgolj vsebine določb tega sporazuma – ne glede na njegov gospodarski okvir – in na izkrivljanju besedila ene od teh klavzul, kot je razvidno iz točk od 178 do 184 in od 230 do 232 te sodbe.

298    Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 992 do 999 izpodbijane sodbe zavrnilo možnost, da bi sporazum o licenci Krka lahko pomenil nadomestilo za sporazum o poravnavi Krka, ker je bilo to, da družba Krka priznava veljavnost patenta 947, odločilni element njene odločitve o poravnavi. Vendar ta presoja temelji po eni strani na napačni uporabi prava, ugotovljeni v točkah od 223 do 226 te sodbe glede odločilne narave tega priznavanja, in po drugi strani na izkrivljanju in neobstoju obrazložitve, ugotovljenih v točkah od 145 do 162 ter v točkah od 283 do 285 te sodbe.

299    Tretjič, Splošno sodišče je v točkah od 1000 do 1002 izpodbijane sodbe trdilo, da ocena oportunitetnih stroškov sporazuma o poravnavi Krka s strani družbe Krka ne omogoča ugotovitve, da je bil sporazum o licenci Krka nadomestilo za sporazum o poravnavi Krka, temveč prej potrjuje, da je to podjetje priznavalo veljavnost patenta 947. Vendar ta zadnjenavedena okoliščina sama po sebi ni odločilna, kot je razvidno iz točk od 223 do 226 te sodbe.

300    Četrtič, Splošno sodišče je v točkah od 1003 do 1014 izpodbijane sodbe najprej ugotovilo, da Komisija ob neobstoju trgov, pridržanih za družbo Krka, ni dokazala obstoja „stroge“ razdelitve trgov, dalje, da je licenca imela za konkurenco ugodno posledico na glavnih trgih družbe Krka, in nazadnje, da noben del trga ni bil nezakonito pridržan družbi Servier. Vendar je iz točk od 216 do 219, 225 in 226 te sodbe razvidno, da te presoje na eni strani temeljijo na formalistični analizi sporazumov o poravnavi in licenci Krka namesto na konkretni analizi njune škodljivosti za konkurenco in na drugi strani na napačni razlagi člena 101(1) PDEU, saj se prepoved sporazumov, katerih namen je razdelitev trgov, ne uporablja zgolj za sporazume, s katerimi se izvaja „stroga“ razdelitev med temi trgi.

301    Petič, Splošno sodišče je v točkah od 1015 do 1025 izpodbijane sodbe presodilo, da Komisija ni dokazala, da sta družbi Servier in Krka nameravali skleniti sporazum o razdelitvi trgov. Vendar, poleg tega, da Komisiji – kar je bilo ugotovljeno v točki 258 te sodbe – ni bilo treba dokazati, da sta imeli družbi Servier ali Krka namen omejiti konkurenco med njima, iz točk od 145 do 162 in od 269 do 276 te sodbe izhaja, da ta presoja temelji na izkrivljanju spornega sklepa in odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006 ter na kršitvi obveznosti obrazložitve sodb in na napačni uporabi načel v zvezi z izvajanjem dokazov.

302    Šestič, Splošno sodišče je v točkah od 1026 do 1028 izpodbijane sodbe ugotovilo, da dejstvo, da je družba Krka po odločbi EPU z dne 27. julija 2006 še naprej izpodbijala patente družbe Servier, ne pomeni, da ta odločba ni odločilno vplivala na to, kako je družba Krka dojemala veljavnost patenta 947, in da je družba Krka še naprej izvajala konkurenčni pritisk na družbo Servier. Po mnenju Splošnega sodišča je bilo mogoče to nadaljevanje sodnih postopkov pojasniti z željo družbe Krka, da okrepi svoj položaj v pogajanjih z družbo Servier, in s prepričanjem družbe Krka, da bi bila izpostavljena le omejenemu tveganju, da bodo zoper njo vložene tožbe zaradi kršitve. Vendar je iz točk od 130 do 137 in od 145 do 162 te sodbe razvidno, da ta ugotovitev Splošnega sodišča temelji na napačni premisi, da je odločilnega pomena, da je družba Krka priznavala veljavnost patenta 947, ta ugotovitev sama pa ne temelji le na izkrivljanju dokaza, ampak tudi na izkrivljanju spornega sklepa in na pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe.

303    Sedmič, Splošno sodišče je v točkah od 1029 do 1031 izpodbijane sodbe ponovilo svoje stališče, da je sporazum o licenci Krka na eni strani temeljil na tem, da je to podjetje priznavalo veljavnost patenta 947, in da Komisija na drugi strani ni dokazala, da ta sporazum ni bil sklenjen pod običajnimi tržnimi pogoji. Vendar je iz točk od 90 do 104, od 131 do 134 in od 196 do 200 te sodbe razvidno, da te ugotovitve temeljijo na uporabi meril, ki so pravno napačna.

304    Glede na vse zgornje preudarke ter ob upoštevanju razsežnosti, narave in obsega napačne uporabe prava, ki jo je storilo Splošno sodišče in je ugotovljena v okviru analize prvega, drugega, tretjega, četrtega in petega pritožbenega razloga, je treba ugotoviti, da ta napačna uporaba prava vpliva na celotno razlogovanje v zvezi z opredelitvijo sporazumov o poravnavi in licenci Krka kot omejevanje konkurence zaradi cilja, navedeno v točkah od 943 do 1032 izpodbijane sodbe.

10.    Šesti pritožbeni razlog

a)      Trditve strank

305    Komisija s šestim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da iz razlogov, navedenih v točkah od 1041 do 1060 izpodbijane sodbe, ni priznalo, da sporazum o prenosu in licenci Krka pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, ker je ta opredelitev temeljila na napačni ugotovitvi obstoja razdelitve trga med družbama Krka in Servier. Ker ta presoja temelji na napačni premisi, je ni mogoče ohraniti. Komisija poleg tega meni, da Splošno sodišče ni zadostno obrazložilo navedene presoje.

306    Po mnenju družbe Servier ta pritožbeni razlog temelji na premisi o utemeljenosti prvega, drugega, tretjega četrtega in petega pritožbenega razloga, ki jo prereka.

b)      Presoja Sodišča

307    Splošno sodišče je v točkah 1053, 1054 in 1059 izpodbijane sodbe navedlo, da je Komisija v spornem sklepu sporazum o prenosu in licenci Krka opredelila kot omejevanje konkurence zaradi cilja, pri čemer se je oprla na ugotovitev obstoja sporazuma o razdelitvi trga, ki je izhajal iz sporazumov o poravnavi in licenci Krka. Ker je Splošno sodišče to ugotovitev zavrnilo, je ugotovilo, da je treba iz tega razloga tudi zavrniti opredelitev sporazuma o prenosu in licenci Krka kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

308    Vendar iz preučitve prvega, drugega, tretjega, četrtega in petega pritožbenega razloga izhaja, da je razlogovanje Splošnega sodišča v zvezi z opredelitvijo sporazumov o poravnavi in licenci Krka, navedeno v točkah od 943 do 1032 izpodbijane sodbe, v celoti nezakonito. Ker je premisa razlogovanja, s katerim je Splošno sodišče zavrnilo opredelitev sporazuma o prenosu in licence Krka kot omejevanja konkurence zaradi cilja, tako napačna, je treba šesti pritožbeni razlog sprejeti.

B.      Sedmi pritožbeni razlog: obstoj omejevanja konkurence zaradi posledice v smislu člena 101(1) PDEU

1.      Upoštevne točke spornega sklepa in izpodbijane sodbe

a)      Sporni sklep

309    Komisija je v točkah od 1214 do 1218 obrazložitve spornega sklepa navedla, da je treba pri presoji protikonkurenčnih posledic sporazuma upoštevati konkretne okoliščine, v katerih nastanejo te posledice, ne le z vidika dejanske konkurence, ampak tudi z vidika potencialne konkurence. Komisija je v točkah 1219 in 1220 obrazložitve tega sklepa pojasnila, da je treba to oceno opraviti glede na dejansko stanje v času sklenitve tega sporazuma, pri čemer je treba upoštevati njegovo dejansko izvajanje.

310    Komisija je v točkah od 1221 do 1227 obrazložitve spornega sklepa navedla, da je treba posledice sporazuma primerjati s tem, kar bi se zgodilo, če navedenega sporazuma ne bi bilo, zlasti glede potencialne konkurence. V skladu s točkami od 1228 do 1243 obrazložitve tega sklepa naj bi bil bistven konkurenčni pritisk, ki se je izvajal na trgu perindoprila, posledica vstopa generičnih različic tega zdravila na ta trg, brez katerega je lahko družba Servier ohranila svoje cene nad konkurenčno ceno. Sporazumi o poravnavi, ki jih je to podjetje sklenilo s proizvajalci generičnih zdravil, naj bi torej neposredno imeli protikonkurenčne posledice. Komisija je v točkah od 1244 do 1269 obrazložitve navedenega sklepa poudarila, da sta po sklenitvi sporazumov o poravnavi z družbami Niche, Matrix, Teva, Krka in Lupin le dva proizvajalca generičnih zdravil – družbi Apotex in Sandoz – predstavljala pomembno grožnjo za vstop na glavne trge družbe Servier, kar naj bi dokazovalo, da zaradi majhnega števila potencialnih konkurentov izločitev enega samega zadostuje za znatno zmanjšanje verjetnosti takega vstopa.

311    Natančneje, glede opredelitve sporazumov Krka kot omejevanje konkurence zaradi posledice na trgih v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu, ki so bili edini upoštevani za ugotovitev te kršitve, je iz točk od 1813 do 1850 obrazložitve spornega sklepa razvidno, da je bila družba Krka potencialni konkurent družbe Servier na teh trgih ter da je imela dejanske in konkretne možnosti, da v kratkem času vstopi nanje. Družba Krka je v Združenem kraljestvu začela sodne postopke in se pripravljala na vstop na navedene trge. Ker je bila družba Krka spodbujena k opustitvi tega načrta, naj bi bila posledica sporazumov Krka odstranitev vira potencialne konkurence.

312    Poleg tega naj bi ti sporazumi znatno zmanjšali tveganje vstopa drugih proizvajalcev generičnih zdravil, ki bi jim družba Krka lahko dobavljala izdelke na osnovi perindoprila. Komisija je na podlagi teh elementov ugotovila, da je bila posledica navedenih sporazumov znatno omejevanje potencialne konkurence, pri čemer je v zvezi s tem v točki 1850 obrazložitve tega sklepa ugotovila, da so isti sporazumi „znatno povečali verjetnost, da bo ekskluzivnost družbe Servier na trgu v daljšem časovnem obdobju ostala neizpodbijana in da so potrošniki prikrajšani za znatno znižanje cen, ki bi bilo posledica pravočasnega dejanskega dajanja generičnih zdravil na trg“.

b)      Izpodbijana sodba

313    Iz razlogov, navedenih v točkah od 1075 do 1234 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče sprejelo deseti tožbeni razlog na prvi stopnji, s katerim je družba Servier izpodbijala opredelitev sporazumov Krka kot omejevanje konkurence zaradi posledice na treh upoštevnih geografskih trgih.

314    Na prvem mestu, Splošno sodišče je po tem, ko je v točkah od 1078 do 1104 navedene sodbe opozorilo na razloge, zaradi katerih je Komisija to opredelitev sprejela, v točkah od 1107 do 1139 navedene sodbe ugotovilo, da sodne prakse v zvezi z upoštevanjem potencialnih posledic sporazuma, zlasti tista, ki izhaja iz sodb z dne 21. januarja 1999, Bagnasco in drugi (C‑215/96 in C‑216/96, EU:C:1999:12, točka 34), z dne 23. novembra 2006, Asnef-Equifax in Administración del Estado (C‑238/05, EU:C:2006:734, točka 50), z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas (C‑1/12, EU:C:2013:127, točka 71), in z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija (C‑345/14, EU:C:2015:784, točka 30), ni mogoče uporabiti, če se je ta sporazum že izvajal. Po mnenju Splošnega sodišča Komisija ne more ugotoviti omejevanja konkurence zaradi posledice zgolj na podlagi omejitve ali odprave vira potencialne konkurence. Za realistično dokazovanje o takih posledicah naj bi bilo treba upoštevati celoten upošteven razvoj dejstev, zlasti dogodke po sklenitvi zadevnega sporazuma.

315    Na drugem mestu je Splošno sodišče v točkah od 1140 do 1217 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija s tem, da se je oprla le na oviranje potencialne konkurence in na hipotetične preudarke, sporazum o poravnavi Krka ter sporazum o prenosu in licenci Krka napačno opredelila kot omejevanje konkurence zaradi posledice.

316    Najprej, Splošno sodišče je iz razlogov, navedenih v točkah od 1142 do 1187 navedene sodbe, razsodilo, da Komisija ni dokazala, da bi družba Krka, če ne bi bilo klavzule o netrženju, določene s sporazumom o poravnavi Krka, verjetno vstopila na trge v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu. V skladu z navedeno sodbo Komisija ni upoštevala dejstva, da je družba Krka priznavala veljavnost patenta 947 in ni dokazala, da bi bila konkurenca verjetno bolj odprta, če ne bi bilo tega sporazuma, saj ni navedla verjetnih posledic takega položaja na cene, proizvodnjo ali inovacije.

317    Dalje, Splošno sodišče je v točkah od 1188 do 1213 navedene sodbe ugotovilo, da Komisija ni dokazala, da bi ob neobstoju klavzule o neizpodbijanju, določene v sporazumu o poravnavi Krka, nadaljevanje sporov v zvezi s patentom 947 verjetno ali realistično omogočilo hitrejšo ali celovitejšo razveljavitev tega patenta. Po mnenju Splošnega sodišča Komisija torej ni dokazala, da je bila posledica te klavzule omejevanje konkurence.

318    Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah 1214 in 1215 iste sodbe navedlo, da Komisija ni dokazala, da je bila posledica sporazuma o prenosu in licenci Krka omejevanje konkurence, saj ta sporazum ni določal nobenega ukrepa izrinjenja, podobnega klavzuli o netrženju.

319    Na tretjem mestu je Splošno sodišče, potem ko je v točkah 1216 in 1217 izpodbijane sodbe sprejelo tožbeni razlog, ki se je nanašal na neobstoj protikonkurenčnih posledic sporazumov Krka, preučilo, „ali je Komisija poleg tega v [spornem sklepu] napačno uporabila pravo“. V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah od 1219 do 1232 navedene sodbe ugotovilo, da je Komisija s tem, da ni upoštevala poteka dogodkov, ki jih je bilo mogoče opazovati na dan izdaje spornega sklepa, in s tem, da je analizirala konkurenco na podlagi hipotetičnih preudarkov, če sporazumov Krka ne bi bilo, svojo preučitev posledic teh sporazumov za konkurenco neupravičeno omejila tako z vidika sodne prakse v zvezi z upoštevanjem potencialnih posledic za konkurenco kot sodne prakse v zvezi z odpravo potencialne konkurence. Taka nepopolna preučitev naj bi bila v nasprotju z razlikovanjem iz člena 101(1) PDEU med omejevanjem konkurence zaradi cilja in omejevanjem konkurence zaradi posledice.

2.      Trditve strank 

320    Sedmi pritožbeni razlog je sestavljen iz sedmih delov.

321    Komisija s prvim delom Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 1128, 1178, 1179 in od 1227 do 1231 izpodbijane sodbe ugotovilo, da posledica omejevanja potencialne konkurence, čeprav je ta dejanska, ne zadostuje za ugotovitev obstoja omejevanja konkurence zaradi posledice.

322    Komisija z drugim delom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 1107 do 1128 in 1225 izpodbijane sodbe napačno razlagalo in uporabilo člen 101(1) PDEU, ker je ugotovilo, da upoštevanje potencialnih posledic ne zadostuje za ugotovitev posledic omejevalnega sporazuma, ki se je že izvajal.

323    Komisija s tretjim delom graja točke 399, 1160, 1165, 1168, 1169, 1173, 1174, 1178, 1204, 1206, 1207, 1209, 1221 in 1223 izpodbijane sodbe. Splošnemu sodišču očita, da je ugotovilo, da bi morala dokazati, da bi družba Krka, če sporazumov Krka ne bi bilo, verjetno vstopila na trge perindoprila v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu, zlasti z ugibanjem o izidu sporov v zvezi s patentom 947.

324    Komisija ob podpori Združenega kraljestva s četrtim delom graja točke od 1089 do 1092, od 1130 do 1133, 1151, 1170, 1181, 1210 in 1219 izpodbijane sodbe. Natančneje, Splošno sodišče naj bi v točki 1130 navedene sodbe zahtevalo, da Komisija upošteva razvoj dejstev po sklenitvi sporazumov. Sporazum pa naj bi bilo treba analizirati na dan njegove sklenitve glede na verjetni razvoj na trgu, če tega sporazuma ne bi bilo.

325    Komisija s petim delom trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 1148 do 1151 in 1154 izpodbijane sodbe izkrivilo sporni sklep, ker je trdilo, da v tem sklepu niso bile upoštevane posledice patenta 947 in priznanje veljavnosti tega patenta s strani družbe Krka.

326    Komisija s šestim delom Splošnemu sodišču očita, da je ugotovitve iz spornega sklepa nadomestilo s svojo presojo dejstev in tako prekoračilo meje nadzora zakonitosti. Splošno sodišče naj bi tako v točkah od 1162 do 1170 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila po eni strani z odločitvijo družbe Krka, da še naprej izpodbija patent 947 po odločbi EPU z dne 27. julija 2006, zgolj zavzeta drža, namenjena okrepitvi njenega položaja v pogajanjih z družbo Servier, medtem ko ta presoja ne temelji na nobenem dokazu iz časa dejanskega stanja, in da po drugi strani družba Krka verjetno ne bi vstopila na glavne trge družbe Servier.

327    Komisija s sedmim delom graja točke od 1198 do 1207 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče naj bi Komisiji napačno naložilo breme dokazovanja, da je bilo s tem, da je družba Krka nadaljevala sodne postopke v zvezi s patenti, mogoče hitreje ali popolneje razveljaviti patent 947.

328    V zvezi s prvim delom družba Servier zanika, da bi odprava vira potencialne konkurence lahko zadostovala za dokaz obstoja negativnih posledic za konkurenco. V zvezi s tem družba Servier in EFPIA menita, da je Splošno sodišče preučilo konkurenco v dejanskem okviru, v katerem bi se razvijala, če sporazuma o poravnavi Krka ne bi bilo.

329    V zvezi z drugim delom družba Servier meni, da je razlikovanje med sporazumi glede na to, ali so se izvajali ali ne, utemeljeno. Za primerjavo konkurenčne strukture sporazumov, ki so se že izvajali, s tisto, do katere bi prišlo, če teh sporazumov ne bi bilo, naj bi bilo treba upoštevati dejstva, nastala po sklenitvi teh sporazumov. To razlikovanje, ki po mnenju EFPIA ni novo, naj bi bilo v skladu s točko 29 Obvestila Komisije z naslovom „Smernice o uporabi člena [101 PDEU] za sporazume o horizontalnem sodelovanju“ (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 25). Drugi del naj torej ne bi bil utemeljen.

330    Kar zadeva tretji del, po mnenju družbe Servier in EFPIA Splošno sodišče ni zahtevalo dokaza o verjetnem vstopu družbe Krka na trg, ampak je zgolj ovrglo en element razlogovanja iz spornega sklepa. Taka zahteva naj Komisije nikakor ne bi zavezovala, da ugiba o izidu spora v zvezi s patentom, saj je tako imenovani vstop „s tveganjem“ na glavne trge družbe Servier po definiciji pomenil, da družba Krka za tak vstop ne bo čakala na izid tega spora. Analiza hipotetičnega scenarija naj ne bi smela temeljiti na preprostih ugibanjih, temveč na konkretnih dokazih. Poleg tega naj dejstvo, da člen 101 PDEU varuje konkurenco kot tako, Komisije ne bi razbremenilo obveznosti, da dokaže konkretne posledice za konkurenco.

331    V zvezi s četrtim delom naj bi bila argumentacija Komisije v zvezi z upoštevanjem posledic, nastalih po datumu sklenitve sporazumov Krka, v izpodbijani sodbi, usmerjena zoper presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Po mnenju družbe Servier je treba ugotoviti, da ta argumentacija ni dopustna.

332    Z vsebinskega vidika družba Servier trdi, da je argumentacija Komisije protislovna. Ta institucija naj bi sicer grajala upoštevanje dogodkov po sporazumih Krka, vendar naj bi trdila, da je take dogodke upoštevala, ker so bili razumno predvidljivi.

333    Družba Servier prereka vsakršno napačno uporabo prava pri primerjavi položaja, nastalega zaradi sporazumov Krka, in položaja, ki izhaja iz hipotetičnega scenarija. Upoštevanje verjetnega razvoja naj bi se nanašalo na hipotetični scenarij. Komisija pa naj bi se v spornem sklepu pri opredelitvi položaja, ki je nastal zaradi navedenih sporazumov, oprla izključno na hipotetične preudarke.

334    Družba Servier in EFPIA se sklicujeta na nedopustnost petega dela, ki se nanaša na izkrivljanje, saj je Komisija zgolj napotila na razlago številnih točk obrazložitve spornega sklepa.

335    Po mnenju družbe Servier in EFPIA šesti del ni dopusten, ker Komisija graja presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Poleg tega naj trditve Komisije ne bi bile jasne in naj ne bi natančno opredeljevale napačne uporabe prava, ki naj bi jo storilo Splošno sodišče, saj naj bi zgolj ponavljala, da je sporni sklep utemeljen. Ta del naj bi bil poleg tega brezpredmeten, ker naj ne bi mogel povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe. Navedeni del naj vsekakor ne bi bil utemeljen, saj naj s spornim sklepom ne bi bila izključena možnost, da je družba Krka lahko ravnala iz taktičnih razlogov. Prekoračitve meje sodnega nadzora naj ne bi bilo mogoče ugotoviti.

336    Sedmi del naj bi temeljil na napačni razlagi izpodbijane sodbe. Komisija naj bi analizo položaja, nastalega zaradi sporazumov Krka, zamešala z analizo hipotetičnega položaja. Ugotovitev ničnosti patenta 947, ki jo je dosegla družba Apotex, naj ne bi bila hipotetična predpostavka, temveč dejstvo. Komisija naj bi se morala sklicevati na verjetni hipotetični položaj, ki je konkurenčnejši od položaja, nastalega zaradi sporazumov Krka.

3.      Presoja Sodišča

337    Komisija s sedmim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je ugotovilo, da s spornim sklepom ni bilo dokazano, da je bila posledica sporazumov Krka omejevanje potencialne konkurence, ker tej instituciji ni uspelo dokazati, da bi družba Krka, če teh sporazumov ne bi bilo, verjetno vstopila na glavne trge družbe Servier.

338    Kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 292 sklepnih predlogov, lahko sporazum med podjetji spada na področje uporabe člena 101(1) PDEU ne le zaradi svojega cilja, ampak tudi zaradi njegovih posledic za konkurenco, vključno kadar te posledice škodujejo potencialni konkurenci, ki jo izvaja eno ali več podjetij, ki lahko, čeprav na upoštevnem trgu niso prisotna, nanj vstopijo, in zato vplivajo na ravnanje podjetij, ki so na tem trgu že prisotna. Dokazno breme glede takih posledic za potencialno konkurenco nosi Komisija.

339    V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, na katero je Splošno sodišče opozorilo v točki 1076 izpodbijane sodbe, je treba za presojo obstoja protikonkurenčnih posledic, ki jih je povzročil sporazum med podjetji, primerjati konkurenčni položaj, ki izhaja iz tega sporazuma, s položajem, ki bi obstajal, če tega sporazuma ne bi bilo (glej v tem smislu sodbe z dne 30. junija 1966, LTM, 56/65, EU:C:1966:38, str. 360; z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 161, in z dne 18. novembra 2021, Visma Enterprise, C‑306/20, EU:C:2021:935, točka 74).

340    Namen te tako imenovane metode „hipotetičnega scenarija“ je v okviru uporabe člena 101(1) PDEU ugotoviti obstoj vzročne zveze med sporazumom med podjetji na eni strani in strukturo ali delovanjem konkurence na trgu, na katerem ima ta sporazum posledice, na drugi strani. Tako je na podlagi te metode mogoče zagotoviti, da opredelitev kot omejevanje konkurence zaradi posledice ni pridržana za sporazume, ki so zgolj povezani s poslabšanjem konkurenčnega položaja na tem trgu, ampak za tiste, ki so vzrok za to poslabšanje.

341    Namen metode hipotetičnega scenarija je to, da je za odkrivanje takega vzročno‑posledičnega razmerja dejansko nemogoče istočasno opazovati stanje na trgu z zadevnim sporazumom in brez njega, saj se ti dve stanji že po definiciji izključujeta. Primerjati je torej treba položaj, ki ga je mogoče opazovati, in sicer položaj, ki izhaja iz tega sporazuma, s položajem, ki bi nastal, če navedeni sporazum ne bi bil sprejet. Na podlagi navedene metode je torej treba primerjati položaj, ki ga je mogoče opazovati, s scenarijem, ki je že po definiciji hipotetičen v smislu tega, da se ni uresničil. Pri presoji posledic sporazuma med podjetji z vidika člena 101 PDEU pa je treba upoštevati dejanski okvir, v katerega je ta sporazum umeščen, zlasti gospodarski in pravni okvir, v katerem delujejo zadevna podjetja, naravo zadevnega blaga ali storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga ali trgov. Iz tega sledi, da mora biti predvideni hipotetični scenarij, ki izhaja iz neobstoja navedenega sporazuma, realističen in verodostojen (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke 115 do 120).

342    Za pravilno uporabo metode hipotetičnega scenarija je torej nujno zagotoviti, da opravljena primerjava temelji na zanesljivih in preverljivih podlagah, tako glede opazovanega položaja – položaja, ki izhaja iz sporazuma med podjetji – kot hipotetičnega scenarija. Za to mora biti časovna referenca, na podlagi katere je mogoče opraviti tako primerjavo, enaka za opazovan položaj in hipotetičen scenarij, saj je treba protikonkurenčnost dejanja oceniti v trenutku, ko je bilo to storjeno (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, AstraZeneca/Komisija, C‑457/10 P, EU:C:2012:770, točka 110).

343    Iz tega sledi, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 318 sklepnih predlogov, da je namen hipotetičnega scenarija prikazati realno sliko razmer na trgu, kot bi nastale, če sklenjenega sporazuma ne bi bilo, zato ta scenarij ne more temeljiti na dogodkih, ki so se zgodili po dnevu sklenitve tega sporazuma, prav zato, ker se takrat ti dogodki niso zgodili in se, kar zadeva okoliščine obravnavane zadeve, zaradi obstoja sporazuma Krka niso mogli zgoditi v prihodnosti.

344    Drugače kot pri hipotetičnem scenariju je opazovani položaj tisti, ki ustreza konkurenčnim pogojem, ki so obstajali v času sklenitve sporazuma in so iz njega izhajali. Ta položaj je dejanski, zato se za njegovo presojo ni treba opreti na realistične predpostavke. Zato se za ugotovitev kršitve člena 101 PDEU pri presoji tega položaja lahko upoštevajo dogodki, ki so se zgodili po sklenitvi tega sporazuma. Vendar so v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 342 te sodbe, taki dogodki upoštevni le, če prispevajo k opredelitvi konkurenčnih pogojev, ki so obstajali ob storitvi te kršitve in kot izhajajo neposredno iz obstoja navedenega sporazuma.

345    V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah od 1078 do 1103 izpodbijane sodbe analiziralo pristop, ki ga je Komisija v spornem sklepu uporabila za opredelitev sporazumov o poravnavi patentnih sporov med družbo Servier in proizvajalci generičnih zdravil, na katere se je nanašal ta sklep, ter poudarilo hipotetičnost tega pristopa. Poleg tega je v točkah od 1107 do 1139 navedene sodbe Splošno sodišče presodilo, da se sodna praksa, v skladu s katero je sporazum med podjetji mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi njegovih potencialnih posledic, ne uporablja več, če se je ta sporazum izvajal.

346    Ker je dejanske posledice takega sporazuma za konkurenco mogoče opazovati glede na dogodke po njegovi sklenitvi, je Splošno sodišče v točkah 1122 in 1123 navedene sodbe ugotovilo, da bi bilo nesmiselno dovoliti Komisiji, da dokaže obstoj protikonkurenčnih posledic samo tako, da opravi analizo hipotetičnega scenarija zgolj na podlagi potencialnih posledic sporazuma, medtem ko ima po eni strani ta institucija na voljo elemente, ki jih je mogoče opazovati, glede dejanskih posledic tega sporazuma, po drugi strani pa se lahko zmanjša breme dokazovanja protikonkurenčnih posledic, ki ga ima Komisija, le, če gre za omejevanje konkurence zaradi cilja.

347    Splošno sodišče s tem pri uporabi člena 101 PDEU v treh glavnih vidikih ni upoštevalo značilnosti metode hipotetičnega scenarija, ki je neločljivo povezana s presojo omejevanja konkurence zaradi posledice.

348    Na prvem mestu, Splošno sodišče je presodilo, da presoja protikonkurenčnih posledic sporazuma o poravnavi Krka temelji na hipotetičnem pristopu in nepopolni preučitvi teh posledic, saj Komisija v hipotetični scenarij ni vključila dejanskega poteka dogodkov po tem sporazumu. Vendar v tem razlogovanju Splošnega sodišča ni upoštevano dejstvo, da je treba, kot je bilo opozorjeno v točkah od 341 do 343 te sodbe, za odkrivanje protikonkurenčnih posledic sporazuma uporabiti hipotetični primer, ki je že po definiciji hipotetičen v smislu, da se ni uresničil, in ki torej ne more temeljiti na elementih iz obdobja po sklenitvi navedenega sporazuma. Iz tega sledi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi in uporabi člena 101(1) PDEU, zato je obrazložitev iz točk od 1078 do 1103, 1089, 1090, 1102, 1151, 1170, 1181, 1203, 1210, od 1219 do 1223 in 1227 izpodbijane sodbe nezakonita.

349    Na drugem mestu, Splošno sodišče je s tem, da je v točkah od 1107 do 1139 izpodbijane sodbe presodilo, da se sodna praksa, v skladu s katero je sporazum med podjetji zaradi njegovih potencialnih posledic mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi posledice, ne uporablja več, če se je ta sporazum izvajal, ker je mogoče zaznati dejanske posledice navedenega sporazuma za konkurenco, svoje razlogovanje oprlo na nepopolno razumevanje smiselnosti, namena in delovanja metode hipotetičnega scenarija, na kar je bilo opozorjeno v točkah od 340 do 344 te sodbe.

350    Res je, da je pri sporazumu, katerega izvajanje je spremenilo število ali ravnanje podjetij, ki so že prisotna na istem trgu, uporaba metode hipotetičnega scenarija s praktičnega vidika in glede na dejanske okoliščine lahko podobna primerjavi med stanjem konkurence med temi podjetji pred sklenitvijo tega sporazuma na eni strani in usklajevanjem med navedenimi podjetji zaradi izvajanja tega sporazuma, ki ga je mogoče po potrebi potrditi z dogodki po sklenitvi tega sporazuma, na drugi strani.

351    Kadar pa zaradi sporazuma ni take spremembe, ampak se – nasprotno – ohrani število ali ravnanje konkurenčnih podjetij, ki so že prisotna na tem trgu, tako da se vstop novega konkurenta na ta trg odvrne ali odloži, pa zgolj primerjava med položaji, ugotovljenimi na navedenem trgu pred izvajanjem tega sporazuma in po njem, ne bi zadostovala za ugotovitev neobstoja protikonkurenčne posledice. V takem položaju je namreč zaradi navedenega sporazuma protikonkurenčna posledica gotovo prenehanje vira konkurence, ki je ob sklenitvi tega sporazuma še vedno potencialen, saj je ta vir konkurence podjetje, ki sicer še ni prisotno na zadevnem trgu, vendar lahko zaradi verodostojne grožnje svojega vstopa na ta trg vpliva na ravnanje podjetij, ki so na njem že prisotna.

352    Poleg tega, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 326 sklepnih predlogov, razlikovanje pri opredelitvi omejevanja konkurence zaradi posledice, ki ga je Splošno sodišče opravilo v točkah od 1107 do 1139 izpodbijane sodbe med sporazumi, ki jih sklenejo podjetja, glede na to, ali so bili izvedeni ali ne, ni v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero so lahko omejevalne posledice za konkurenco tako dejanske kot potencialne, vendar morajo biti dovolj znatne (glej v tem smislu sodbi z dne 9. julija 1969, Völk, 5/69, EU:C:1969:35, točka 7, in z dne 23. novembra 2006, Asnef-Equifax in Administración del Estado, C‑238/05, EU:C:2006:734, točka 50), ter bi zmanjšalo polno učinkovitost prepovedi iz člena 101(1) PDEU.

353    Na tretjem mestu, kot je bilo opozorjeno v točki 340 te sodbe, namen metode hipotetičnega scenarija ni napovedovanje tega, kakšno bi bilo ravnanje stranke, če ne bi sklenila sporazuma s svojim konkurentom ali konkurenti, temveč osvetliti vzročno zvezo med tem sporazumom in poslabšanjem konkurenčnega položaja na trgu na podlagi hipotetičnega scenarija, ki mora biti, čeprav je hipotetičen, vseeno realističen in verodostojen. V zvezi s tem je Sodišče v okviru sporazuma o poravnavi patentnega spora v zameno za obrnjeno plačilo že imelo priložnost pojasniti, da je namen hipotetičnega scenarija zgolj pokazati realistične možnosti ravnanja proizvajalca generičnih zdravil, če tega sporazuma ne bi bilo. Čeprav pri navedenem hipotetičnem scenariju ni mogoče prezreti možnosti tega proizvajalca za uspeh v patentnem sporu ali verjetnosti sklenitve manj omejevalnega sporazuma, sta ta elementa vseeno zgolj dva elementa med drugimi, ki jih je treba upoštevati. Zato subjektu, ki nosi dokazno breme glede obstoja znatnih potencialnih ali dejanskih posledic za konkurenco, pri oblikovanju hipotetičnega scenarija ni treba podati dokončne ugotovitve v zvezi z možnostmi proizvajalca generičnih zdravil za uspeh v patentnem sporu ali verjetnostjo sklenitve manj omejevalnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 119 do 121).

354    Iz teh elementov izhaja, da mora Komisija dokazati, da je hipotetični scenarij, uporabljen v sklepu o ugotovitvi obstoja omejevanja konkurence zaradi posledice, realističen in verodostojen.

355    V obravnavani zadevi bi moralo Splošno sodišče preveriti, ali hipotetični scenarij, ki ga je uporabila Komisija, ustreza tem merilom. Ker pa je omejevanje konkurence, ugotovljeno v spornem sklepu, vključevalo gotovo in namerno izločitev vira potencialne konkurence, ki jo je družba Krka izvajala nad družbo Servier, s perindoprilom družbe Servier, sestavljenim iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, je analiza hipotetičnega scenarija v bistvu ustrezala analizi obstoja te potencialne konkurence, saj izločitev takšne konkurence, ob predpostavki, da je dokazana, po definiciji pomeni dovolj znatno posledico za konkurenco v smislu sodne prakse, navedene v točki 352 te sodbe. Splošno sodišče je tako moralo za ugotovitev, ali so sporazumi Krka s tem, da je bil z njimi družbi Krka prepovedan vstop na trge v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu, izkazano vplivali na potencialno konkurenco, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 101 te sodbe in kar je bilo razsojeno v točki 351 te sodbe, preveriti, ali je imela družba Krka dejansko in konkretno možnost vstopiti na te trge v roku, ki bi lahko pomenil konkurenčni pritisk na družbo Servier, tako da bi bilo mogoče grožnjo takega vstopa šteti za realistično in verodostojno.

356    Ker pa je Splošno sodišče v točkah od 1142 do 1168 izpodbijane sodbe presodilo, da Komisija ni dokazala, da bi družba Krka ob neobstoju klavzule o netrženju, določene s sporazumom o poravnavi Krka, verjetno vstopila na trge v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu, v točkah od 1188 do 1213 navedene sodbe pa, da Komisija ni dokazala, da bi ob neobstoju klavzule o neizpodbijanju, določene v tem sporazumu, nadaljevanje sodnih postopkov, s katerimi se je izpodbijala veljavnost patenta 947, v skladu s točko 1203 navedene sodbe „verjetno ali realistično omogočilo hitrejšo ali celovitejšo razveljavitev tega patenta“, napačno razlagalo in uporabilo člen 101(1) PDEU, zato so točke od 1147 do 1168 in od 1188 do 1213 izpodbijane sodbe nezakonite.

357    Zaradi tako ugotovljene napačne uporabe prava je celotno razlogovanje Splošnega sodišča v zvezi z opredelitvijo sporazumov Krka kot omejevanje konkurence zaradi posledice, ki je navedeno v točkah od 1075 do 1234 izpodbijane sodbe, nezakonito.

358    Glede na navedeno je treba sedmi pritožbeni razlog sprejeti, ne da bi bilo treba ločeno odločati o vsakem delu tega pritožbenega razloga, zlasti o petem delu, ki se nanaša na izkrivljanje spornega sklepa, in šestem delu, v skladu s katerim naj bi Splošno sodišče s svojo presojo nadomestilo presojo Komisije.

C.      Pritožbeni razlogi od osmega do enajstega: kršitev člena 102 PDEU

359    Osmi in deveti pritožbeni razlog se nanašata na napačno uporabo prava pri presoji pomena, ki se za določitev upoštevnega proizvodnega trga pripisuje ceni in terapevtski zamenljivosti perindoprila. Deseti pritožbeni razlog se nanaša na nedopustnost nekaterih listin, ki jih je družba Servier priložila svojim vlogam na prvi stopnji. Enajsti pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi z opredelitvijo trga tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila.

1.      Upoštevne točke spornega sklepa in izpodbijane sodbe

a)      Sporni sklep

360    Komisija je najprej za namene uporabe člena 102 PDEU v spornem sklepu upoštevni trg opredelila kot trg perindoprila na podlagi ugotovitev v zvezi z obdobjem med letoma 2000 in 2009, in sicer v Franciji, na Nizozemskem, Poljskem in v Združenem kraljestvu, pri čemer se je v bistvu oprla na dva elementa.

361    Na eni strani je Komisija v točkah od 2445 do 2457 obrazložitve tega sklepa ugotovila, da ima perindopril med 16 zdravili ACE, ki delujejo na enak način ter imajo podobne terapevtske indikacije in stranske učinke, nekatere posebne značilnosti, ki jih je družba Servier poudarila v promocijskih prizadevanjih pri zdravnikih, da bi vodila politiko razlikovanja glede na druga zdravila ACE.

362    Na drugi strani je Komisija v točkah od 2460 do 2495, 2528 in 2546 obrazložitve navedenega sklepa navedla, da močno znižanje cen drugih zdravil ACE po prihodu generičnih različic ni povzročilo znižanja cen perindoprila in promocijskih izdatkov družbe Servier, ki so ostali stabilni v celotnem obravnavanem obdobju, niti zmanjšanja prodanih količin perindoprila, ki so se stalno povečevale. To znižanje cen torej ni bilo izraženo v preusmeritvi povpraševanja po perindoprilu na ta druga zdravila ACE. Komisija je iz tega sklepala, da je družba Servier, ker v tem obdobju ni bilo znatnega konkurenčnega pritiska drugih zdravil ACE, lahko ravnala v precejšnji meri neodvisno od proizvajalcev teh zdravil. Po mnenju Komisije se je ta položaj razlikoval od položaja, ki je nastal zaradi vstopa generičnih različic perindoprila na trg, katerega učinek je bil znižanje povprečnih cen tega zdravila za 27 % v Franciji, 81 % na Nizozemskem, 17 % na Poljskem in 90 % v Združenem kraljestvu.

363    Dalje, Komisija je v točkah od 2561 do 2600 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da ima družba Servier prevladujoč položaj na trgu perindoprila v Franciji, na Nizozemskem, Poljskem in v Združenem kraljestvu. Ta institucija je med drugim v točkah od 2601 do 2758 obrazložitve tega sklepa ugotovila, da ima družba Servier tudi prevladujoč položaj na trgu tehnologije, povezane z učinkovino tega zdravila.

364    Nazadnje, Komisija je v točkah od 2759 do 2998 obrazložitve navedenega sklepa ugotovila, da enotna in trajajoča strategija družbe Servier, katere namen je bil odložiti vstop generičnih različic perindoprila na trg in ki je med drugim vključevala pridobitev tehnologije, povezane z učinkovino tega zdravila, in sporazume o poravnavi patentnih sporov v zameno za obrnjeno plačilo, pomeni enotno in trajajočo kršitev člena 102 PDEU.

b)      Izpodbijana sodba

365    Splošno sodišče je v točkah od 1367 do 1592 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija napačno omejila opredelitev upoštevnega proizvodnega trga le na perindopril, ne pa tudi na druga zdravila ACE.

366    Potem ko je Splošno sodišče najprej zavrnilo prvi očitek družbe Servier, ki se je nanašal na neupoštevanje vseh elementov gospodarskega okvira, je nato sprejelo očitek, ki se je nanašal na napako pri presoji zamenljivosti perindoprila z drugimi zdravili ACE. V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah od 1418 do 1482 izpodbijane sodbe presodilo, da je Komisija storila napako, ker je ugotovila, da med perindoprilom in drugimi zdravili ACE obstajajo terapevtske razlike, v točkah od 1483 do 1513 navedene sodbe, da Komisija ni dokazala, da inercija in zvestoba predpisovalcev zdravil v zvezi s perindoprilom prispevata k omejevanju konkurenčnega pritiska, ki ga izvajajo druga zdravila ACE, v točkah od 1514 do 1540 navedene sodbe, da je Komisija podcenila nagnjenost bolnikov, zdravljenih s perindoprilom, k zamenjavi zdravila, v točkah od 1541 do 1566 iste sodbe pa, da Komisija ni upoštevala pomembnosti promocijskih prizadevanj družbe Servier.

367    Nazadnje, Splošno sodišče je iz razlogov, navedenih v točkah od 1567 do 1585 izpodbijane sodbe, sprejelo očitek, s katerim je družba Servier trdila, da je Komisija pri določitvi upoštevnega trga cenam pripisala prevelik pomen. V točki 1586 navedene sodbe je Splošno sodišče ugotovilo, da ni več treba odločati o očitku družbe Servier, ki se je nanašal na metodološke napake, ki so vplivale na ekonometrično analizo Komisije.

368    Splošno sodišče je v točkah od 1595 do 1608 in od 1611 do 1622 navedene sodbe zavrnilo ugotovitve Komisije v zvezi z obstojem prevladujočega položaja na trgu perindoprila in na trgu tehnologije, povezane z učinkovino tega zdravila. Ker upoštevni proizvodni trg ni bil pravilno opredeljen, je Splošno sodišče iz razlogov, navedenih v točkah od 1625 do 1632 iste sodbe, zavrnilo ugotovitve iz spornega sklepa v zvezi z zlorabo prevladujočega položaja, pripisano družbi Servier.

369    Glede na te elemente je Splošno sodišče člen 6 in člen 7(6) spornega sklepa razglasilo za nična.

2.      Osmi pritožbeni razlog

a)      Trditve strank

370    Komisija z osmim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je presodilo, da je v spornem sklepu pri opredelitvi upoštevnega proizvodnega trga pripisala prevelik pomen cenam. Ta pritožbeni razlog ima šest delov.

371    Komisija s prvim, tretjim in petim delom osmega pritožbenega razloga v bistvu graja presojo Splošnega sodišča v točkah od 1380 do 1405 in od 1567 do 1586 izpodbijane sodbe glede opredelitve upoštevnega trga.

372    Komisija najprej trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 1567 do 1586 navedene sodbe za to opredelitev zmanjšalo pomen, ki ga je treba pripisati cenam perindoprila, in dalo prednost preudarkom v zvezi s kakovostjo tega zdravila. Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo dejstva, da so cene perindoprila ostale stabilne in da se je obseg prodaje tega zdravila povečal, medtem ko so se cene drugih zdravil ACE po prihodu generičnih različic teh zdravil močno znižale (med 28 % in 90 % na Poljskem, med 47 % in 58 % v Franciji, med 88 % in 90 % v Združenem kraljestvu ter med 94 % in 97 % na Nizozemskem). Splošno sodišče naj bi se oprlo na razlikovanje med kvalitativnimi pritiski in „cenovnimi“ pritiski, ki naj bi bilo umetno, abstraktno, v nasprotju z metodo, določeno za opredelitev upoštevnega trga, in usmeritvami iz sodbe z dne 6. decembra 2012, AstraZeneca/Komisija (C‑457/10 P, EU:C:2012:770).

373    Komisija dalje trdi, da je Splošno sodišče precenilo pomen vloge zdravnikov, ki predpisujejo zdravila, pri ocenjevanju značilnosti povpraševanja po perindoprilu. Prvič, Splošno sodišče naj bi v točkah od 1393 do 1395 izpodbijane sodbe napačno presodilo, da so povpraševanje določali le ti predpisovalci zdravil, ne da bi upoštevalo druge upoštevne dejavnike. Drugič, po mnenju Komisije naj bi imela zaradi dejstva, da predpisovalci zdravil niso občutljivi na ceno, družba Servier, ki ji ni treba prilagajati svojih cen, da bi te zdravnike prepričala, naj predpišejo njen perindopril, več svobode. Splošno sodišče naj bi s tem, da se je osredotočilo na pritiske na predpisovalce zdravil in ne na družbo Servier, napačno uporabilo pojem upoštevnega trga.

374    Nazadnje, Komisija trdi, da je Splošno sodišče v točkah 1385, 1395, 1397, 1401, 1404, od 1576 do 1579 in 1584 izpodbijane sodbe zanemarilo pomen konkurence generičnih različic perindoprila. Potem ko je Splošno sodišče ugotovilo to pomembnost, naj bi moralo navesti, da druga zdravila ACE ne pomenijo nobenega pritiska na perindopril. Umetno naj bi bilo šteti, kot je to storilo Splošno sodišče v točki 1392 navedene sodbe, da se konkurenčni pritisk generičnih zdravil lahko upošteva šele po njihovem dejanskem vstopu na trg.

375    Komisija z drugim, četrtim in šestim delom osmega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je obrazložitev iz točk 1392 in od 1567 do 1586 izpodbijane sodbe nezadostna ali protislovna.

376    Družba Servier meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe zadostna in ni protislovna.

377    Kar zadeva vsebino, družba Servier in EFPIA najprej trdita, da Splošno sodišče s tem, da je v primerjavi s Komisijo pripisalo manjši pomen dejavniku cene, ni napačno uporabilo prava. V farmacevtskem sektorju naj bi terapevtski vidiki ublažili cenovni konkurenčni pritisk. Splošno sodišče naj ne bi prezrlo močnega znižanja cen drugih zdravil ACE, temveč naj bi presodilo, da nespremenljivost cene perindoprila ne zadostuje za izključitev obstoja konkurenčnih pritiskov na perindopril, ki izhajajo iz teh drugih zdravil. Splošno sodišče naj ne bi zavrnilo upoštevnosti analize obsega prodaje perindoprila, ampak naj bi le zavrnilo pomen, ki ga je Komisija pripisala nespremenljivosti cene tega zdravila. Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točkah 1499 in 1500 izpodbijane sodbe navedlo, da so se količine drugih prodanih zdravil ACE prav tako povečale, in sicer pri ramiprilu bolj kot pri perindoprilu. Kar zadeva donosnost družbe Servier, naj bi Splošno sodišče v točki 1559 navedene sodbe ugotovilo, da se Komisija pri opredelitvi upoštevnega trga ni nikoli oprla na ta element. Splošno sodišče naj bi opravilo celovito analizo konkurenčnih pritiskov, ne da bi jih razvrstilo po pomembnosti.

378    Družba Servier dalje meni, da trditve Komisije v zvezi z neobčutljivostjo predpisovalcev zdravil za cene niso dopustne, ker se nanašajo na presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Vsekakor naj te trditve ne bi bile utemeljene. Splošno sodišče naj namreč ne bi zmanjšalo pomena dejavnikov, povezanih s cenami, ampak naj bi jih presojalo ob upoštevanju dejstva, da posebne značilnosti farmacevtskega sektorja omejujejo cenovni konkurenčni pritisk, ne da bi prezrlo funkcije opredelitve trga.

379    Nazadnje, Splošno sodišče naj ne bi prezrlo konkurenčnega pritiska generičnih zdravil na perindopril. Nasprotno, v točki 1579 izpodbijane sodbe naj bi Splošno sodišče presodilo, da na podlagi znižanja cene tega zdravila po vstopu generičnih različic na trg ni mogoče sklepati, da pred tem vstopom ni bilo konkurenčnih pritiskov. Dejstvo, da so te generične različice najbližja konkurenca perindoprila, naj ne bi pomenilo, da druga zdravila ACE ne pomenijo konkurenčnega pritiska na to zdravilo, to je pritiska, katerega obstoj naj bi potrjevala promocijska politika in interna strategija družbe Servier, kot je razvidno iz točk 1550, 1577 in 1590 navedene sodbe.

b)      Presoja Sodišča

380    Najprej je treba navesti, da se v nasprotju s tem, kar trdi družba Servier, trditve Komisije, ki se nanašajo na okoliščino, da izbiro zdravnikov glede predpisovanja zdravila manj narekujejo preudarki, povezani s ceno tega zdravila, kot pa terapevtski preudarki, ne nanašajo na presoje dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, ampak na pravno opredelitev teh presoj. Namen teh trditev je namreč izpodbijati tako obrazložitev kot pravna merila, na podlagi katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija v spornem sklepu pri opredelitvi upoštevnega trga cenam perindoprila pripisala prevelik pomen. Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na delno nedopustnost osmega pritožbenega razloga, zavrniti.

381    Glede vsebinske presoje tega pritožbenega razloga je treba opozoriti, da je opredelitev upoštevnega trga v okviru uporabe člena 102 PDEU načeloma korak, ki se opravi pred presojo morebitnega obstoja prevladujočega položaja zadevnega podjetja (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 1973, Europemballage in Continental Can/Komisija, 6/72, EU:C:1973:22, točka 32), namen tega pa je opredeliti obseg, znotraj katerega je treba presojati, ali je to podjetje sposobno ravnati pretežno neodvisno od konkurentov, strank in potrošnikov (glej v tem smislu sodbi z dne 9. novembra 1983, Nederlandsche Banden‑Industrie‑Michelin/Komisija, 322/81, EU:C:1983:313, točka 37, in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 127).

382    Za opredelitev upoštevnega trga je treba najprej opredeliti proizvodni trg in nato njegov geografski trg (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 1978, United Brands in United Brands Continentaal/Komisija, 27/76, EU:C:1978:22, točki 10 in 11).

383    Glede proizvodnega trga iz sodne prakse Sodišča izhaja, da pojem upoštevnega trga predpostavlja, da lahko obstaja dejanska konkurenca med proizvodi ali storitvami, ki so del trga, za kar je potrebna zadostna stopnja medsebojne zamenljivosti z vidika enake uporabe med vsemi proizvodi ali storitvami, ki so del istega trga. Medsebojna zamenljivost ali nadomestljivost se ne presoja le glede na objektivne značilnosti zadevnih proizvodov ali storitev. Upoštevati je treba tudi pogoje konkurence ter strukturo povpraševanja in ponudbe na trgu (sodba z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann-La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 51 in navedena sodna praksa).

384    Iz teh elementov izhaja, da presoja zamenljivosti dveh proizvodov ni omejena na ugotovitev, ali je s tema proizvodoma mogoče s funkcionalnega vidika zadovoljiti isto potrebo, ampak je treba poleg tega ugotoviti, ali sta ta proizvoda v ekonomskem smislu dejansko zamenljiva. Ekonomska zamenljivost med dvema proizvodoma se lahko ugotovi, kadar se v primeru spremembe relativnih cen teh proizvodov prodaja enega proizvoda preusmeri na drugega. V zvezi s tem je treba poudariti, da je, kot je razvidno iz točke 13 Obvestila o opredelitvi trga, navedenega v točki 2 te sodbe in na katero se je Splošno sodišče sklicevalo v točki 1384 izpodbijane sodbe, z gospodarskega vidika zamenljivost povpraševanja najbolj neposredna in učinkovita sila discipliniranja za ponudnike obravnavanega proizvoda. Pri presoji te zamenljivosti se v bistvu oceni navzkrižna elastičnost povpraševanja glede na ceno, pri čemer se ugotavlja, ali bi potrošniki proizvoda, ki je predmet majhnega, a stalnega zvišanje cen, prešli na substitute.

385    V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 1404 izpodbijane sodbe ugotovilo relativno neelastičnost povpraševanja po perindoprilu v primerjavi s ceno drugih zdravil ACE, v točki 1573 navedene sodbe pa je poudarilo, da družba Servier tega dejanskega elementa ni izpodbijala. Ta element temelji na ugotovitvi iz točk od 2460 do 2495 obrazložitve spornega sklepa, da je kljub znatnem znižanju cen zdravil ACE, namenjenih za enako terapevtsko uporabo kot perindopril, cena tega zdravila ostala nespremenjena, obseg njegove prodaje pa se je v referenčnem obdobju povečal.

386    Vendar je Splošno sodišče v točkah od 1574 do 1586 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da dejstvo, da je povpraševanje po perindoprilu ostalo nespremenjeno kljub močnemu znižanju cen drugih zdravil ACE, „ne omogoča sklepanja o neobstoju kvalitativnih konkurenčnih pritiskov, ki niso povezani s cenami“, do prihoda generičnih različic perindoprila, ker na konkurenco – zlasti zaradi posebnosti farmacevtskega sektorja – ne vplivajo le cene, ampak tudi kakovost zdravil, ki jo priznavajo predpisovalci zdravil, zlasti s promocijskimi ukrepi proizvajalcev drugih zdravil ACE. Splošno sodišče je v točki 1584 navedene sodbe iz tega sklepalo, da je Komisija v spornem sklepu pri opredelitvi upoštevnega trga proizvoda prevelik pomen pripisala dejavniku cene.

387    Vendar je treba poudariti, da pri opredelitvi upoštevnega trga cena in prodana količina proizvoda nista izraz ločene vrste konkurence, ki bi bila lahko nasprotovala konkurenci, ki je odvisna od kakovosti tega proizvoda, ali prizadevanjem za njegovo tržno promocijo. Nasprotno, ekonomska zamenljivost odraža vse značilnosti zadevnih proizvodov, tudi tiste, ki se nanašajo na njihove promocijske stroške in njihovo lastno ali zaznano kakovost. Spodbujanje k dobavi kakovostnega izdelka je namreč v končni fazi odvisno od potrošnikove pripravljenosti, da za to kakovost plača, in to ne glede na to, ali je povpraševanje po zdravilih, kot je pravilno navedlo Splošno sodišče, odvisno bolj od izbire predpisovalcev zdravil kot njihovih pacientov in da ti zaradi posredovanja različnih mehanizmov zdravstvenega zavarovanja praviloma ne nosijo celotne cene, ne glede na to, ali je regulirana ali ne.

388    Iz tega sledi, da je treba neodvisno od posebnih značilnosti farmacevtskega sektorja, ki so povezane z ureditvijo, ki se uporablja, vlogo predpisovalcev zdravil in s tem, da se cena zdravil krije z zavarovalnimi shemami, ekonomsko zamenljivost zdravil preučiti glede na preusmeritev prodaje med zdravili za isto terapevtsko indikacijo, ki je posledica sprememb relativnih cen teh zdravil. Ugotovitev neobstoja take zamenljivosti razkriva obstoj ločenega trga, ne glede na vzroke za to, bodisi zaradi kakovosti zdravila ali zdravil, ki spadajo na ta trg, bodisi zaradi promocijskih prizadevanj njihovih proizvajalcev.

389    Poleg tega je Splošno sodišče te ugotovitve ustrezno upoštevalo, ker je v točkah od 1380 do 1398 izpodbijane sodbe navedlo načela, ki se uporabljajo za opredelitev upoštevnega proizvodnega trga v farmacevtskem sektorju. Po eni strani je namreč Splošno sodišče v točki 1386 navedene sodbe navedlo, da „posebnosti, ki so značilne za konkurenčne mehanizme v farmacevtskem sektorju, dejavnikom, povezanim s cenami, ne odvzamejo upoštevnosti pri presoji konkurenčnih pritiskov, čeprav je treba te dejavnike presojati v njihovih posebnih okoliščinah“. Po drugi strani je v točki 1390 navedene sodbe navedlo, da „okoliščina, da je v farmacevtskem sektorju cenovni konkurenčni pritisk močno ublažen […][,] lahko upraviči ozko opredelitev trgov“, v točki 1391 iste sodbe pa je navedlo, da kadar „skupina izdelkov ni v precejšnjem obsegu podvržena konkurenčnim pritiskom drugih izdelkov, tako da se za to skupino lahko šteje, da tvori upoštevni proizvodni trg, je upoštevnost vrste ali narave dejavnikov, ki to skupino izdelkov varujejo pred kakršnim koli znatnim konkurenčnim pritiskom, samo omejena, ker je na podlagi ugotovitve neobstoja takih konkurenčnih pritiskov mogoče sklepati, da bi podjetje s prevladujočim položajem na tako opredeljenem trgu lahko vplivalo na interese potrošnikov na tem trgu s tem, da bi z zlorabo oviralo ohranjanje učinkovite konkurence.“

390    Splošno sodišče torej v točkah od 1399 do 1405 in od 1574 do 1586 izpodbijane sodbe ni moglo brez očitnega protislovja in kršitve teh načel, ki jih je upravičeno navedlo, razsoditi, da relativna neelastičnost povpraševanja po perindoprilu glede na ceno ni upoštevna za določitev upoštevnega trga, ker jo je mogoče pojasniti ali upravičiti s kakovostjo tega zdravila in obsegom promocijskih prizadevanj njegovega proizvajalca. Splošno sodišče je torej napačno uporabilo pravo, zato so točke od 1399 do 1405 in od 1574 do 1586 navedene sodbe nezakonite.

391    Zato je treba osmi pritožbeni razlog v celoti sprejeti.

3.      Deveti in deseti pritožbeni razlog

392    Komisija z devetim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 1418 do 1566 izpodbijane sodbe zavrnilo analizo razmerij terapevtske zamenljivosti tega zdravila glede na druga zdravila ACE za določitev trga perindoprila. Komisija z desetim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 1461 do 1463 navedene sodbe potrdilo dopustnost nekaterih listin, ki jih je družba Servier priložila svojim vlogam na prvi stopnji, da bi izpodbijala presojo Komisije v zvezi s temi razmerji terapevtske zamenljivosti.

393    Glede na odgovor na osmi pritožbeni razlog, iz katerega izhaja, da je obrazložitev ugotovitve Splošnega sodišča v točki 1585 izpodbijane sodbe, da je Komisija na podlagi analize zamenljivosti izdelkov, ki temelji na ekonomskih preudarkih glede cen, napačno sklepala, da perindopril in druga zdravila ACE niso zamenljivi, protislovna, ni treba odločati o devetem in desetem pritožbenem razlogu, ker se ta druga pritožbena razloga nanašata na terapevtsko zamenljivost teh zdravil.

4.      Enajsti pritožbeni razlog

a)      Trditve strank

394    Komisija z enajstim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 1611 do 1622 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta opredelitev trga tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, in ugotovitev obstoja prevladujočega položaja družbe Servier na tem trgu napačni. Splošno sodišče naj bi se oprlo izključno na napake, ki jih je ugotovilo v zvezi z opredelitvijo trga perindoprila. Komisija v zvezi s tem navaja tri očitke.

395    S prvim očitkom Komisija trdi, da imata ta trga, čeprav sta sosednja, različne značilnosti tako na strani ponudbe kot na strani povpraševanja. Zato naj Splošno sodišče v točki 1615 izpodbijane sodbe ne bi moglo trditi, da bi morala zavrnitev opredelitve trga perindoprila samodejno povzročiti zavrnitev opredelitve trga tehnologije, povezane s tem zdravilom, in posledično ugotovitve prevladujočega položaja družbe Servier na tem trgu. Splošno sodišče naj bi v utemeljitev tega razlogovanja napačno navedlo, da iz točk od 2648 do 2651 obrazložitve spornega sklepa izhaja, da povpraševanje po tehnologiji, povezani z učinkovino perindoprila, izhaja iz povpraševanja po perindoprilu. Te točke obrazložitve namreč naj ne bi vsebovale nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče šteti, da je povpraševanje po tehnologiji, povezani z učinkovino perindoprila, odvisno od opredelitve trga tega zdravila.

396    Komisija z drugim očitkom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 1618 do 1621 izpodbijane sodbe presodilo, da iz spornega sklepa ni mogoče sklepati o obstoju prevladujočega položaja družbe Servier na trgu tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, na podlagi odraza tega položaja na trgu, saj glede na to, kar je Splošno sodišče razsodilo, zadnjenavedeni trg ni bil omejen le na perindopril. Ker naj bi namreč bila ta trga različna, naj ugotovitev prevladujočega položaja družbe Servier na prvem trgu ne bi bila odvisna od obstoja njenega prevladujočega položaja na drugem trgu.

397    Komisija s tretjim očitkom Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo analize trga tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, ki je vsebovana v spornem sklepu, natančneje v točkah od 2632 do 2647 obrazložitve v zvezi z značilnostmi povpraševanja in v točkah od 2671 do 2757 obrazložitve v zvezi s prevladujočim položajem družbe Servier na tem trgu. Splošno sodišče naj tako ne bi odgovorilo na razloge, ki so mu bili predloženi.

398    Družba Servier odgovarja, da je ta pritožbeni razlog v celoti brezpredmeten, ker se z njim graja presoja, ki se nanaša na opredelitev trga tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, medtem ko se Splošno sodišče o tem vprašanju ni izreklo. V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, Splošno sodišče namreč ni odločilo o opredelitvi tega trga, temveč je grajalo ugotovitve iz spornega sklepa v zvezi z obstojem prevladujočega položaja družbe Servier na tem trgu zaradi napak pri opredelitvi trga perindoprila kot zdravila.

399    Poleg tega naj navedeni pritožbeni razlog ne bi mogel povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe, ker Komisija ni izpodbijala točk od 1627 do 1631 navedene sodbe, na katerih temelji izrek navedene sodbe. Iz teh točk naj bi izhajalo, da je Splošno sodišče potrdilo, prvič, da „neobstoj prevladujočega položaja […] zgolj na trgu [perindoprila] sam po sebi omaje obstoj zlorabe prevladujočega položaja, ki se družbi Servier očita“ na trgu tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, in drugič, da v spornem sklepu ni navedeno nobeno ravnanje tega podjetja, katerega kršitvena narava bi bila neodvisna od njegovega domnevnega prevladujočega položaja na trgu perindoprila.

400    Poleg tega družba Servier trdi, da so trije očitki Komisije brezpredmetni in nimajo dejanske podlage.

401    Prvi očitek naj bi se nanašal na napačno ugotovljeno dejansko stanje, z njim pa naj bi se izkrivila izpodbijana sodba, saj naj bi Splošno sodišče v točki 1615 navedene sodbe zgolj ugotovilo, da je Komisija v spornem sklepu za analizo trga tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, uporabila opredelitev trga tega zdravila.

402    Tudi drugi očitek naj bi temeljil na izkrivljanju točk 1618 in 1619 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče poudarilo, da v spornem sklepu zadevna trga nista bila preučena neodvisno drug od drugega. Nasprotno, iz razdelka 7.2.1.2.3 tega sklepa naj bi bilo razvidno, da povpraševanje po tehnologiji, povezani z učinkovino perindoprila, izhaja iz povpraševanja po perindoprilu. Komisija naj bi se oprla na prevladujoči položaj družbe Servier na trgu tega zdravila, da bi sklepala o obstoju prevladujočega položaja tega podjetja na trgu tehnologije, povezane z učinkovino navedenega zdravila.

403    Tretji očitek naj bi bil brezpredmeten, ker Komisija ni izpodbijala presoje Splošnega sodišča, v skladu s katero so napake, ki so vplivale na opredelitev trga perindoprila, učinkovale na opredelitev trga tehnologije, povezane z učinkovino tega zdravila. Družba Servier dodaja, da se Komisija zgolj sklicuje na to, da na razlog ni bilo odgovorjeno, ne da bi pojasnila, za kateri razlog gre.

b)      Presoja Sodišča

404    Splošno sodišče je v točki 1615 izpodbijane sodbe presodilo, da je v zvezi z opredelitvijo trga tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, iz spornega sklepa razvidno, da „povpraševanje po [tej] tehnologiji […] izvira iz povpraševanja po končnem zdravilu perindopril (točke od 2648 do 2651 obrazložitve [tega] sklepa)“ in da je „Komisija […] torej napačno opredelitev upoštevnega trga, ki jo je sprejela za trg končnih izdelkov, uporabila v okviru svoje analize trga tehnologije, zlasti pri presoji povpraševanja na zadnjenavedenem trgu“.

405    Iz razlage točk od 2648 do 2651 obrazložitve spornega sklepa pa je razvidno, da je Komisija sicer ugotovila, da povpraševanje po tehnologiji, povezani z učinkovino perindoprila, izhaja iz povpraševanja po tem zdravilu, vendar je v točki 2649 obrazložitve tega sklepa tudi poudarila, da ta značilnost ne pomeni, da pogoji povpraševanja po tej tehnologiji natančno odražajo pogoje povpraševanja po perindoprilu.

406    Komisija je na podlagi teh elementov v točki 2651 obrazložitve navedenega sklepa ocenila, da je glede na relativno neelastičnost povpraševanja po perindoprilu povpraševanje po tehnologij, povezani z učinkovino tega zdravila, verjetno prav tako neelastično. Iz teh elementov izhaja, da v nasprotju s tem, kar izhaja iz formulacije točke 1615 izpodbijane sodbe, elementi iz točk od 2648 do 2651 obrazložitve spornega sklepa, ki se nanašajo na značilnosti povpraševanja po tehnologiji, povezani z učinkovino perindoprila, ne temeljijo na opredelitvi trga perindoprila kot takega, ampak na povezavah, ki obstajajo med povpraševanjem po tej tehnologiji in povpraševanjem po navedenem zdravilu, pri čemer sta ta izdelka komplementarna, in sicer tako, da je prvi vhodni material, ki se uporablja za proizvodnjo drugega.

407    Čeprav je torej res, da je Splošno sodišče v točki 1615 izpodbijane sodbe selektivno in nepravilno navedlo vsebino spornega sklepa, ker je nakazalo, da je Komisija trg tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, opredelila tako, da je zgolj povzela opredelitev trga tega zdravila, je v točki 1616 navedene sodbe omejilo obseg te napake s tem, da je navedlo, da je „Komisija, kot navaja, v okviru analize trga tehnologije za opredelitev tega trga uporabila tudi druge elemente, zlasti analizo zamenljivosti ponudbe (točka 2657 in naslednje obrazložitve [spornega] sklepa)“.

408    Zato, če se ne upošteva pravkar navedena napaka, prvi očitek Komisije, s katerim se v bistvu sklicuje na izkrivljanje spornega sklepa, ker naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo razlik med obema trgoma tako na strani ponudbe kot na strani povpraševanja, ni utemeljen.

409    Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 1617 do 1619 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ni treba odločiti, ali je opredelitev trga tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, napačna ali ne, da bi se presodil tožbeni razlog, v skladu s katerim je Komisija pri dokazovanju obstoja prevladujočega položaja družbe Servier na tem trgu storila napake, ker se je ta „odločilno oprla“ na opredelitev trga perindoprila, da bi ugotovila prevladujoči položaj družbe Servier na trgu tehnologije, povezane z učinkovino tega zdravila. Splošno sodišče je v točki 1621 navedene sodbe izpeljalo posledice na podlagi svoje presoje napačne opredelitve trga perindoprila. Splošno sodišče je presodilo, da Komisija ni mogla dokazati, da je imela družba Servier prevladujoč položaj na trgu tehnologije, povezane z učinkovino tega zdravila, in je zato v točki 1622 navedene sodbe ugotovilo, da je treba sprejeti tožbeni razlog na prvi stopnji, v skladu s katerim je Komisija pri dokazovanju prevladujočega položaja družbe Servier na trgu tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, storila napake.

410    Iz točk od 380 do 390 te sodbe pa je razvidno, da je Splošno sodišče pri presoji napačne narave opredelitve trga perindoprila samo napačno uporabilo pravo. Zato je treba ugotoviti, da presoje Splošnega sodišča v točkah od 1611 do 1622 izpodbijane sodbe v zvezi s prevladujočim položajem družbe Servier na trgu tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, temeljijo na napačni premisi in so zato nezakonite. Ker so te presoje neposredno vplivale na točko 3 izreka izpodbijane sodbe, s katero je Splošno sodišče sporni sklep razglasilo za ničen v delu, v katerem je bilo ugotovljeno, da je družba Servier kršila člena 102 PDEU, je treba enajsti pritožbeni razlog sprejeti.

D.      Sklepna ugotovitev o pritožbi

411    Ker so bili pritožbeni razlogi od prvega do osmega sprejeti, je treba v skladu s predlogi Komisije razveljaviti točke od 1 do 3 izreka izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče razglasilo za ničen, prvič, člen 4 spornega sklepa v delu, v katerem je bilo z njim ugotovljeno, da je družba Servier sodelovala pri sporazumih Krka, drugič, člen 6 tega sklepa, s katerem je bilo ugotovljeno, da je družba Servier kršila člena 102 PDEU, in tretjič, člen 7(4)(b) in člen 7(6) navedenega sklepa, s katerima je določen znesek globe, naložene družbi Servier za kršitve iz člena 4 oziroma člena 6 istega sklepa.

VIII. Posledice razveljavitve izpodbijane sodbe

412    V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče, kadar razveljavi odločbo Splošnega sodišča, samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

413    V obravnavani zadevi Sodišče v zvezi s tožbenimi razlogi na prvi stopnji, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti člena 4 spornega sklepa v zvezi s kršitvijo člena 101 PDEU, ugotavlja, da stanje postopka ne dovoljuje, da bi samo dokončno odločilo o zadevi v celoti. Družba Servier namreč v drugem delu devetega tožbenega razloga trdi, da je Komisija storila več napak pri presoji, ker je sporazum o prenosu in licenci Krka opredelila kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Kot pa je razvidno iz točke 307 te sodbe, je Splošno sodišče to opredelitev razveljavilo zgolj zato, ker je zavrnilo enako opredelitev glede sporazumov o poravnavi in licenci Krka, ne da bi vsebinsko odločalo o tem drugem delu. Zato je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči o drugem delu devetega tožbenega razloga na prvi stopnji.

414    V zvezi s tožbenimi razlogi na prvi stopnji, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti člena 6 spornega sklepa v zvezi s kršitvijo člena 102 PDEU, je iz odgovora na osmi pritožbeni razlog razvidno, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da je Komisija napačno omejila opredelitev upoštevnega trga na trg perindoprila. Splošno sodišče je ugotovilo, da ta presoja zadostuje za sprejetje štirinajstega tožbenega razloga na prvi stopnji, ne da bi bilo treba odločiti o njegovem prvem delu, v katerem je družba Servier navedla več nepravilnosti, ki naj bi vplivale na ekonometrično analizo Komisije. Ker Splošno sodišče o tem prvem delu ni odločilo, stanje postopka ne dovoljuje, da bi Sodišče o tem dokončno odločilo.

415    Poleg tega je iz odgovora na enajsti pritožbeni razlog v točkah od 404 do 410 te sodbe razvidno, da Splošno sodišče ni samostojno preučilo šestnajstega in sedemnajstega tožbenega razloga na prvi stopnji družbe Servier, ki sta bila vložena zoper opredelitev trga tehnologije, povezane z učinkovino perindoprila, in obstoj prevladujočega položaja družbe Servier na tem trgu, temveč je zgolj povzelo razloge, zaradi katerih je sprejelo štirinajsti tožbeni razlog na prvi stopnji družbe Servier, ki se je nanašal na napako pri opredelitvi trga perindoprila. Stanje postopka torej ne dovoljuje, da bi Sodišče odločilo o zadevi, zato je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči o tožbenih razlogih na prvi stopnji v zvezi s kršitvijo člena 102 PDEU.

416    V tem okviru je Komisija Sodišču predlagala, naj zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči v drugačni sestavi, kot je tista, ki je sprejela izpodbijano sodbo.

417    V skladu s členom 216(1) Poslovnika Splošnega sodišča se lahko zadeva, če Sodišče razveljavi sodbo senata, dodeli drugemu senatu, ki zaseda v sestavi z enakim številom sodnikov, vendar o tem odloča predsednik Splošnega sodišča. V zvezi s tem je Sodišče že imelo priložnost poudariti, da vrnitev zadeve v razsojanje sestavi, ki je drugačna od sestave, ki je zadevo najprej obravnavala in o njej odločala, v okviru prava Unije ni mogoče šteti za splošno obveznost (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 57). Zato se predlogu Komisije ne ugodi.

418    Glede na zgornje preudarke je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči o drugem delu devetega tožbenega razloga na prvi stopnji družbe Servier, ki se nanaša na opredelitev sporazuma o prenosu in licenci Krka kot omejevanje konkurence zaradi cilja, o štirinajstem, petnajstem, šestnajstem in sedemnajstem tožbenem razlogu na prvi stopnji, ki se nanašajo na kršitev člena 102 PDEU, in o podrednih tožbenih razlogih na prvi stopnji, s katerimi se izpodbija znesek globe.

IX.    Tožba pred Splošnim sodiščem

419    Družba Servier v okviru tožbe na prvi stopnji s prvim delom devetega tožbenega razloga izpodbija opredelitev sporazumov o poravnavi in licenci Krka kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Z desetim tožbenim razlogom družba Servier izpodbija opredelitev sporazuma o poravnavi Krka ter sporazuma o prenosu in licenci Krka kot omejevanje konkurence zaradi posledice.

420    Zlasti glede na okoliščino, da sta bila ta razloga predmet kontradiktorne razprave pred Splošnim sodiščem in da za njuno preučitev ni treba sprejeti nobenega dodatnega ukrepa procesnega vodstva ali pridobivanja dokazov, Sodišče ugotavlja, da stanje postopka dovoljuje, da odloči o prvem delu devetega tožbenega razloga in o desetem tožbenem razlogu.

A.      Prvi del devetega tožbenega razloga na prvi stopnji

1.      Trditve strank

421    Družba Servier s prvim delom devetega tožbenega razloga izpodbija opredelitev sporazumov o poravnavi in licenci Krka kot omejevanje konkurence zaradi cilja ter v zvezi s tem navaja pet očitkov. Družba Servier trdi, prvič, da „se s sklepom izkrivljajo dejstva, ker je bilo v njem ugotovljeno, da bi družba Krka lahko v kratkem času vstopila na trge“, drugič, da „se s sklepom izkrivljajo nameni strank in zastavljeni cilji, ki so bili sicer legitimni“, tretjič, da „so v sklepu napačno opredeljeni sporazumi o razdelitvi trga“, četrtič, da „vsebina sporazumov ne upravičuje dodatno opredelitve kot omejevanje zaradi cilja, temveč nasprotno dokazuje njihovo legitimnost“, in petič, da so „v sklepu napačno opredeljeni sporazumi kot omejevanje konkurence zaradi cilja, čeprav so bile njihove omejevalne posledice hipotetične“. Sodišče mora ugotoviti, ali ugotovitev Komisije o kršitvi, ki jo je pomenila razdelitev trgov perindoprila na podlagi sporazumov o poravnavi in licenci Krka, temelji na napačni uporabi prava in napačni ugotovitvi dejanskega stanja, ki ju družba Servier zatrjuje v okviru teh petih očitkov.

422    Komisija te trditve prereka.

2.      Presoja Sodišča

423    Najprej je treba opozoriti, da je obstoj kršitve pravil o konkurenci mogoče pravilno presojati le, če se indici, navedeni v izpodbijanem sklepu, ne obravnavajo ločeno, ampak kot celota ob upoštevanju značilnosti trga zadevnih proizvodov (sodba z dne 14. julija 1972, Imperial Chemical Industries/Komisija, 48/69, EU:C:1972:70, točka 68). Obseg nadzora zakonitosti iz člena 263 PDEU se razteza na vse elemente sklepov Komisije v zvezi s postopki na podlagi členov 101 in 102 PDEU, glede katerih je treba zagotoviti poglobljen nadzor, tako glede prava kot glede dejstev, glede na razloge, ki jih navedejo stranke (sodbi z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 44, in z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 72).

424    V zvezi s tem, čeprav je prvi del devetega tožbenega razloga na prvi stopnji razdeljen na pet očitkov, se vse trditve, ki jih je družba Servier navedla v tem okviru, nanašajo bodisi na vprašanje, ali je bila družba Krka v času sklenitve sporazumov o poravnavi in licenci Krka potencialni konkurent družbe Servier, kljub zaporednim sodnim neuspehom družbe Krka, da bi dosegla ugotovitev ničnosti patenta 947, bodisi na vprašanje, ali sta ta sporazuma, obravnavana skupaj, pomenila sporazum o razdelitvi trga, ki ga je treba opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU. Poudariti je treba, da se te trditve družbe Servier, ki so specifične za sporazuma o poravnavi in o licenci Krka, prekrivajo s trditvami, navedenimi v okviru njenega četrtega tožbenega razloga na prvi stopnji, ki se nanaša na inherentno legitimnost sporazumov o poravnavi patentnih sporov in sporazume o licenci za patente.

425    V skladu s tem, kar je bilo razsojeno v točki 131 te sodbe, je treba najprej in v delu, v katerem je družba Servier postavila to vprašanje pred Splošnim sodiščem, preveriti, ali je Komisija lahko utemeljeno opredelila sporazume Krka kot omejevanje potencialne konkurence, ki jo je družba Krka izvajala nad družbo Servier. Za to je treba preučiti, ali so na dan sklenitve sporazumov o poravnavi in licenci Krka obstajale dejanske in konkretne možnosti, da bi družba Krka vstopila na trg perindoprila in konkurirala družbi Servier. Za to preučitev je treba ugotoviti, ali je družba Krka sprejela zadostne ukrepe, s katerimi je mogoče dokazati, da je bila trdno odločena in zmožna vstopiti na trg v takem roku, da bi to lahko pomenilo konkurenčni pritisk na družbo Servier, ter preveriti neobstoj morebitnih nepremostljivih ovir za ta vstop, pri čemer je ugotovitev potencialne konkurence, odvisno od primera, mogoče potrditi z dodatnimi elementi.

426    Če je tako, bo treba nato v skladu s tem, kar je bilo razsojeno v točki 107 te sodbe, ugotoviti, ali sporazuma o poravnavi in licenci Krka pomenita sporazum o razdelitvi trga, s katerim je bila omejena konkurenca zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU, kot je Komisija ugotovila v spornem sklepu. Za to bo treba preučiti cilje teh sporazumov in gospodarsko povezavo, ki je v skladu s spornim sklepom obstajala med njima. Natančneje, presoditi bo treba, ali je bil prenos vrednosti z družbe Servier na družbo Krka s sporazumom o licenci Krka dovolj velik, da je družbo Krka spodbudil, da je sprejela razdelitev nacionalnih trgov perindoprila z družbo Servier, tako da se je družba Krka, čeprav le začasno, odpovedala vstopu na glavne trge družbe Servier v zameno za zagotovilo, da bo lahko svojo generično različico perindoprila tržila na svojih glavnih trgih, ne da bi bila izpostavljena tveganju, da bo družba Servier zoper njo vložila tožbe zaradi kršitve. Nazadnje, v delu, v katerem družba Servier to vprašanje postavlja upoštevno, bo treba upoštevati namene strank sporazumov Krka v delu, v katerem lahko ti nameni prispevajo k dokazovanju objektivnih ciljev, ki naj bi se želeli doseči s temi sporazumi.

a)      Potencialna konkurenca, ki jo je družba Krka pomenila za družbo Servier

427    V skladu s točkami od 1672 do 1700 obrazložitve spornega sklepa je bila družba Krka prva proizvajalka generičnih zdravil, ki je začela kljubovati položaju družbe Servier na trgu perindoprila. Ti podjetji sta bili že dejanska konkurenta na trgih v Češki republiki, Litvi, na Madžarskem, Poljskem in v Sloveniji, na katerih je družba Krka začela tržiti generično različico perindoprila. Na drugih nacionalnih trgih v Uniji je bila družba Krka potencialni konkurent družbe Servier. Družba Krka je svoj vstop na te druge trge pripravljala s konkretnimi in zadostnimi ukrepi, zlasti ker je pridobila dovoljenja za promet v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu, ter je že imela izdelek, pripravljen za začetek prodaje. Na nekaterih od teh drugih trgov je družba Krka sodelovala s poslovnimi partnerji. Komisija je v točki 1685 obrazložitve tega sklepa ugotovila, da je iz številnih listinskih dokazov, ki so datirali pred izdajo odločbe EPU z dne 27. julija 2006, razvidno, da je bila družba Krka takrat prepričana, da bo uspela v sporih med družbo Krka ali njenimi poslovnimi partnerji na eni strani in družbo Servier na drugi v zvezi z veljavnostjo patentov 340 in 947.

428    Tako je družba Krka v skladu s spornim sklepom že pred sklenitvijo sporazumov o poravnavi in licenci Krka konkurirala družbi Servier na nekaterih nacionalnih trgih, na trgih, na katerih še ni bila prisotna, pa ni bila le zmožna vstopiti v kratkem času, ampak je bila tudi trdno odločena, da to stori. Glede na te elemente je bilo družbo Krka mogoče šteti za potencialno konkurentko družbe Servier.

429    Družba Servier ne izpodbija teh elementov, vendar trdi, da je bila strategija družbe Krka „osredotočena na trge Srednje in Vzhodne Evrope, in ne na trge Zahodne Evrope“. Družba Servier trdi, da Komisija ni mogla šteti, da je bilo družbo Krka na dan sklenitve sporazumov o poravnavi in licenci Krka še vedno mogoče šteti za njeno potencialno konkurentko. Družba Servier Komisiji v bistvu očita, da je izkrivila namene strank, natančneje, namene družbe Krka, ker ni sprejela, da je bila družba Krka zaradi zaporednih sodnih neuspehov tega podjetja prepričana, da je patent 947 veljaven in da je torej bolje, da se z družbo Servier pogaja, da bi pridobila licenco za ta patent na svojih glavnih trgih. Ti sodni neuspehi družbe Krka, ki so izhajali iz odločbe EPU z dne 27. julija 2006 in odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006, naj bi pomenili nepremostljivo oviro za vstop tega podjetja na glavne trge družbe Servier v kratkem času. Interni dokument družbe Krka z dne 13. septembra 2006 naj bi dokazoval, da je zaradi odločbe EPU z dne 27. julija 2006 to podjetje spremenilo strategijo in se odločilo opustiti trženje svojega perindoprila, sestavljenega iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, da bi se osredotočilo na razvoj oblike tega zdravila, ki ne pomeni kršitve.

430    Poleg tega družba Servier opozarja, da je družba Krka z njo takoj po izdaji odločbe EPU z dne 27. julija 2006 na eni strani vzpostavila stik in se želela pogovoriti o možnosti podelitve licence za patent na nekaterih nacionalnih trgih, in da je na drugi strani v Združenem kraljestvu začela postopek zaradi kršitve patentov 340 in 947 skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe zoper družbo Krka. Čeprav je družba Krka vložila nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti teh patentov, je po mnenju družbe Servier imela le malo interesa za te pravde, ki so bile poleg tega drage in tvegane.

431    V obravnavani zadevi je treba za ugotovitev, ali družba Servier utemeljeno trdi, da družba Krka zaradi odločbe EPU z dne 27. julija 2006 in odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006 ni več imela niti zmožnosti niti trdne odločenosti za vstop na glavne trge družbe Servier, in torej ni več pomenila vira potencialne konkurence, opozoriti, da obstoja patenta, s katerim je zaščiten proizvodni postopek za učinkovino, ki je postala javna dobrina, ni mogoče obravnavati kot nepremostljivo oviro in ne preprečuje tega, da bi bil zadevni proizvajalec generičnih zdravil, ki je dejansko trdno odločen vstopiti na trg in ima za to lastno zmožnost ter čigar dejanja kažejo na njegovo pripravljenost izpodbijati veljavnost tega patenta in prevzem tveganja, da se ob vstopu na trg sooči s tožbo zaradi kršitve pravic, ki jo bo vložil imetnik tega patenta, opredeljen kot potencialni konkurent proizvajalca originalnega zdravila (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 46). Poleg tega je treba, kot je bilo razsojeno v točki 132 te sodbe, preden se ugotovi, da imetnik patenta in takšen proizvajalec generičnih zdravil nista potencialna konkurenta, kadar spori med njima o veljavnosti zadevnega patenta še potekajo, preučiti vse upoštevne elemente.

432    Glede trdne odločenosti družbe Krka, da si bo še naprej prizadevala za trženje svojega perindoprila, in vprašanja, ali so sodni neuspehi družbe Krka pomenili nepremostljivo oviro za njen vstop v takem roku, da bi to lahko pomenilo konkurenčni pritisk na družbo Servier na njenih glavnih trgih v smislu sodne prakse, navedene v točki 101 te sodbe, je namreč iz dokazov, ki jih je Komisija navedla v točkah od 1686 do 1691 obrazložitve spornega sklepa, razvidno, da se družba Krka niti zaradi odločbe EPU z dne 27. julija 2006 niti odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006 ni prenehala prizadevati za vstop na te trge. Poleg tega je družbi Krka v tem obdobju, kot je razvidno iz točk 1687 in 1700 obrazložitve spornega sklepa, ki ju družba Servier ne izpodbija, septembra 2006 na Madžarskem uspelo doseči zavrnitev predloga družbe Servier za izdajo začasne odredbe v zvezi s patentom 947, čeprav je družba Krka na madžarskem trgu že tržila svoj perindopril, sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947.

433    Natančneje, Komisija je v točkah 1687 in 1688 obrazložitve spornega sklepa navedla dokumente, iz katerih je, nasprotno, razvidno, da je družba Krka grajala odločbo EPU z dne 27. julija 2006 in se odločila, da nanjo ne bo pristala. Zlasti iz pričanja zaposlenega pri družbi Krka, navedenega dobesedno v točkah 895 in 1688 obrazložitve tega sklepa, izhaja, da „[š]e posebej pa nas moti, da je bil ta postopek diskriminatoren do industrije generičnih izdelkov, in ne bomo dovolili, da jo bodo tako poceni odnesli“. S tako trditvijo v imenu družbe Krka je ovržena trditev družbe Servier, da se je družba Krka odpovedala izpodbijanju veljavnosti patenta 947, da bi lahko vstopila na glavne trge družbe Servier. Poleg tega konkretni ukrepi, ki jih je družba Krka sprejela po odločbi EPU z dne 27. julija 2006, potrjujejo, da to podjetje ni priznalo veljavnosti tega patenta, saj je še naprej izpodbijalo njegovo veljavnost pred EPU in je 1. in 8. septembra 2006 proti družbi Servier vložilo nasprotni tožbi za ugotovitev ničnosti patentov 947 in 340 v okviru postopkov zaradi kršitev, ki jih je družba Servier začela v Združenem kraljestvu.

434    Poleg tega iz nobenega dokumenta iz zadevnega obdobja sporazumov o poravnavi in licenci Krka ni razvidno, da bi se zaradi odločbe EPU z dne 27. julija 2006 in odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006 tako spremenilo dojemanje družbe Krka glede veljavnosti patenta 947, da bi ta opustila svoje načrte trženja lastnega perindoprila. Natančneje, internega dokumenta družbe Krka z dne 13. septembra 2006, na katerega se sklicuje družba Servier in v skladu s katerim naj bi se morale dejavnosti družbe Krka v zvezi s perindoprilom prenehati zaradi dela na razvoju različice tega zdravila, ki ne pomeni kršitve, ni mogoče razlagati tako, da odraža strateško odločitev vodstva družbe Krka. Kot je namreč Komisija poudarila v točki 1687 obrazložitve spornega sklepa, so bila v tem internem dokumentu le zabeležena stališča, izražena na operativnih sestankih v oddelku za raziskave in razvoj tega podjetja ter katerih razlago, ki jo je podala družba Servier, vsekakor ovrže dejstvo, da je družba Krka nadaljevala proizvodnjo svojega perindoprila, sestavljenega iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, kot dokazujejo isti interni dokumenti družbe Krka in kot je Komisija navedla v opombi 2260 tega sklepa. Vsekakor ob upoštevanju nasprotnih dokazov, na katere se Komisija sklicuje v točkah od 1686 do 1691 obrazložitve navedenega sklepa, ta interni dokument ne dokazuje prepričljivo, da se je družba Krka, kot trdi družba Servier, po odločbi EPU z dne 27. julija 2006 dokončno odpovedala vstopu s tem perindoprilom na glavne trge družbe Servier. Ti dokazi namreč objektivno dokazujejo, da je družba Krka še naprej imela lastno zmožnost dostopa do glavnih trgov družbe Servier in namen vstopiti na te trge.

435    V delu, v katerem družba Servier Komisiji očita, da je „izkrivila“ namene strank, je treba opozoriti, da je Komisija v točkah 1688 in 1690 obrazložitve spornega sklepa priznala, da družba Krka ni bila več tako trdno prepričana o moči svojega položaja v sodnem sporu po odločbi EPU z dne 27. julija 2006 in da je družba Krka v odziv na to odločbo sprejela pobudo za vzpostavitev stika z družbo Servier, da bi preučila možnost, da ji ta družba podeli licenco za patent 947 za nekatere geografske trge.

436    Vendar ta pobuda družbe Krka prav tako ne dokazuje, da se je to podjetje odpovedalo konkuriranju družbi Servier na glavnih trgih družbe Servier s svojim perindoprilom, sestavljenim iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947. Kot je namreč razvidno iz dokazov, ki jih je Komisija navedla v točkah 912 in 1688 obrazložitve spornega sklepa, se je družba Krka zavedala, da se je družba Servier po sprejetju odločbe EPU z dne 27. julija 2006 strinjala, da se bo z njo pogajala, ker je družba Krka pomenila „resno grožnjo“ za družbo Servier, ki je „verjela, da ima družba Krka v ugovoru pred EPU in v postopku razveljavitve v Združenem kraljestvu najboljše in najpopolnejše dokaze“. Iz tega sledi, da obstoj spora med družbama Krka in Servier v zvezi z veljavnostjo patenta 947, ki je bil predmet sporov, ki so potekali pred EPU in v Združenem kraljestvu ter ki sta ga ti podjetji šteli za resnega, pomeni dodaten indic o razmerju potencialne konkurence med njima (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 52), poleg tega bi lahko ta konkurenca postala dejanska v takem roku, da bi lahko pomenila konkurenčni pritisk na družbo Servier v smislu sodne prakse, navedene v točki 101 te sodbe. To nujno velja, ker je obstoj te konkurence dejansko vplival na poslovno ravnanje družbe Servier, saj je ta zaradi tega družbi Krka podelila licenco glavnih trgih družbe Krka.

437    Poleg tega se pri trditvi družbe Servier, ki se nanaša na to, da je družba Krka dala pobudo za pogajanja v zvezi s podelitvijo licence, zamenjujejo nameni družbe Krka v primeru neuspešnih pogajanj s poslovnimi cilji, ki jih je družba Krka uresničevala v okviru teh pogajanj. Le nameni družbe Krke pa so upoštevni za presojo obstoja potencialne konkurence med družbama Servier in Krka v času podpisa sporazumov o poravnavi in licenci Krka. Domnevno legitimni poslovni cilji, ki jih je družba Krka uresničevala v okviru navedenih pogajanj, so bili upoštevni le za presojo predmeta teh sporazumov.

438    V zvezi s tem je treba namreč opozoriti, da sklenitev sporazuma med več podjetji, ki delujejo na isti ravni proizvodne verige in med katerimi nekatera niso prisotna na zadevnem trgu, pomeni močan indic o obstoju konkurenčnega razmerja med navedenimi podjetji (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 55 in navedena sodna praksa).

439    Če pa bi dejstvo, da se je družba Krka pogajala z družbo Servier za sklenitev sporazumov, kot sta sporazuma o poravnavi in licenci Krka, zadostovalo za dokaz, da družba Krka ni bila več trdno odločena konkurirati družbi Servier s svojim perindoprilom, sestavljenim iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, ali če bi obstajala nepremostljiva ovira za tak vstop na glavne trge družbe Servier, ne glede na obstoj objektivnih dokazov, kot so tisti, ki jih je Komisija navedla v točkah od 1686 do 1691 obrazložitve spornega sklepa, bi to v nasprotju s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v prejšnji točki, pomenilo, da bi lahko bila posledica odločitve podjetja, da se pogaja in nato sklene sporazum z drugim podjetjem, ki deluje na isti ravni proizvodne verige, zato da bi sodelovanje nadomestilo konkurenco na podlagi učinkovitosti, to, da to podjetje ne bi bilo več potencialni konkurent svojega sopogodbenika. Če bi bilo tako, bi lahko namerna odločitev podjetja, da vodi poslovno politiko, ki vključuje sklenitev sporazuma s protikonkurenčnim ciljem, pomenila, da za ta sporazum ne bi veljala prepoved iz člena 101(1) PDEU, s čimer bi bil tej določbi odvzet pomemben del njenega polnega učinka.

440    Ob upoštevanju navedenega s trditvami družbe Servier ni mogoče ovreči ugotovitve Komisije iz točke 1700 obrazložitve spornega sklepa, da je bila družba Krka na dan sklenitve sporazumov o poravnavi in licenci Krka potencialna konkurentka družbe Servier.

441    Zato je treba argumentacijo družbe Servier v zvezi s potencialno konkurenco, ki jo je izvajala družba Krka, zavrniti.

b)      Obstoj sporazuma o razdelitvi trga

442    Družba Servier z drugim očitkom trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da je bil cilj sporazumov o poravnavi in licenci Krka z družbo Krka razdeliti trge.

443    Družba Servier na prvem mestu trdi, da sta bila ta sporazuma sklenjena zaradi priznanja veljavnosti patenta 947 in da je bil njun namen najti rešitev za spore med njo in družbo Krka. Družba Krka namreč svojega perindoprila ni mogla tržiti zaradi patenta 947 in odločbe EPU z dne 27. julija 2006.

444    Vendar družba Servier s temi trditvami, ki se nanašajo na domnevno priznanje veljavnosti tega patenta, v bistvu zgolj ponavlja svoje trditve v zvezi z neobstojem potencialne konkurence, ki jo je izvajala družba Krka, in zanika obstoj sporazuma o razdelitvi trga. Te trditve pa so bile že zavrnjene iz razlogov, navedenih v točkah od 427 do 440 oziroma od 178 do 184 te sodbe.

445    Družba Servier na drugem mestu izpodbija obstoj sporazuma o razdelitvi trga, v skladu s katerim naj bi se družba Krka odpovedala vstopu na glavne trge družbe Servier v zameno za vzpostavitev dejanskega duopola na glavnih trgih družbe Krka. Po mnenju družbe Servier je iz določb sporazumov o poravnavi in licenci Krka razvidno, da je imel vsak od teh sporazumov legitimen cilj. Natančneje, na podlagi nobenega elementa naj ne bi bilo mogoče šteti, da je bil s sporazumom o licenci Krka tak duopol vzpostavljen. Nasprotno, številni dokumenti iz obdobja sklenitve sporazumov o poravnavi in licenci Krka naj bi dokazovali, da je bila konkurenca med tema podjetjema huda. Komisija naj bi v točkah 1724 in 1728 obrazložitve spornega sklepa napačno trdila, da se je družba Servier s sporazumom o licenci Krka zavezala, da tretjega konkurenta ne bo vključila na glavne trge družbe Krka. Poleg tega družba Servier trdi, da je s spornim sklepom izkrivljen dokument z dne 29. septembra 2005, ki je naveden med drugim v točki 849 obrazložitve tega sklepa in v katerem se je zaposleni družbe Krka skliceval na „skupno dejavnost za nadzor trga“.

446    Družba Servier zanika, da bi sporazum o licenci Krka lahko družbo Krka spodbudil k temu, da bi sprejela omejitve konkurence, določene s sporazumom o poravnavi Krka. Tudi če bi ta sporazum o licenci pomenil spodbudo za poravnavo, naj taka okoliščina sama po sebi ne bi zadostovala za ugotovitev kršitve člena 101 PDEU, saj naj bi iz namenov strank izhajalo, da se s tema sporazumoma uresničujejo legitimni cilji. Poleg tega naj bi Komisija v točki 1738 obrazložitve tega sklepa koristi, ki jih je družba Krka lahko imela od tega sporazuma o licenci, ocenila na deset milijonov EUR, pri čemer naj bi zmanjšala pomen njegove za konkurenco ugodne posledice, ker – kot je navedeno v točki 1833 obrazložitve tega sklepa – „ni jasno, kako je sporazum o poravnavi Krka dejansko okrepil konkurenčni položaj v državah članicah, zajetih z licenco, saj je družba Krka že pred sporazumom [o poravnavi Krka] prodajala svoj perindopril v petih od teh držav članic“. Družba Servier vztraja tudi pri tem, da je družba Krka tudi po sklenitvi teh sporazumov lahko prosto vstopila na glavne trge družbe Servier z izdelkom, ki ne pomeni kršitve.

447    V delu, v katerem se družba Servier sklicuje na domnevno „legitimnost“ klavzul sporazumov o poravnavi in licenci Krka, je treba naprej opozoriti, da čeprav so objektivni cilji, ki se želijo doseči s sporazumi v zvezi s konkurenco, sicer upoštevni za presojo njihovega morebitnega protikonkurenčnega cilja, okoliščina, da so vpletena podjetja niso nameravala preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurence, in dejstvo, da so sledila nekaterim legitimnim ciljem, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C-333/21, EU:C:2023 :1011, točka 167 in navedena sodna praksa). Tako dejstvo, da je poslovna strategija, v skladu s katero se podjetja, ki delujejo na isti ravni proizvodne verige, med seboj pogajajo o takih sporazumih, da bi se končal spor v zvezi z veljavnostjo patenta, z vidika teh podjetij logična in razumna, nikakor ne dokazuje, da je izvajanje te strategije upravičeno z vidika konkurenčnega prava.

448    Poleg tega je sicer res, kot je bilo razsojeno v točki 226 te sodbe, da je mogoče sporazume o poravnavi patentnega spora in sporazume o licenci, povezane s takimi sporazumi, skleniti z legitimnim ciljem in povsem zakonito na podlagi tega, da stranki priznavata veljavnost zadevnega patenta. Poleg tega javni organi spodbujajo sporazume o poravnavi, saj omogočajo prihranke sredstev in so torej za širšo javnost koristni (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 79). Podobno, kot družba Servier upravičeno navaja v tožbi na prvi stopnji, ni mogoče zanikati, da lahko sporazum o licenci, ki proizvajalcu generičnih zdravil omogoča vstop na nekatere trge, ki so zaradi obstoja patenta zaprti za konkurenco, hipotetično povzroči za konkurenco ugodne posledice na teh istih trgih.

449    Vendar, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 226 te sodbe, dejstvo, da se s sporazumi uresničuje cilj, ki je lahko abstraktno legitimen, teh sporazumov ne more izvzeti iz uporabe člena 101 PDEU, če se izkaže, da je namen navedenih sporazumov tudi razdelitev trgov ali izvajanje drugih omejitev konkurence. Poleg tega, kot je bilo opozorjeno v točkah od 178 do 184 te sodbe, dejstvo, da ima sporazum načeloma legitimno pravno obliko in da besedilo tega sporazuma ne razkriva očitnega protikonkurenčnega cilja, samo po sebi ni odločilno za vprašanje, ali gre pri tem sporazumu za kršitev člena 101(1) PDEU. Vsak sporazum je treba namreč presojati glede na njegovo posebno vsebino in gospodarski okvir, zlasti pa glede na razmere na zadevnem trgu.

450    V obravnavani zadevi pa trditve, ki jih je družba Servier navedla v okviru devetega tožbenega razloga na prvi stopnji in se nanašajo na vsebino sporazumov o poravnavi in licenci Krka, prvič, ne upoštevajo dejstva, da so povezave med tema sporazumoma take, da je bilo treba njuni klavzuli nujno preučiti ne ločeno, ampak kot celoto. Drugič, v teh trditvah ni upoštevano dejstvo, da je bilo s sporazumom o licenci Krka družbi Krka dovoljeno tržiti njen perindopril, sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, na glavnih trgih, na katere se kršitev člena 101(1) PDEU, ugotovljena v spornem sklepu, ne nanaša, medtem ko je sporazum o poravnavi družbi Krka prepovedoval trženje tega zdravila na glavnih trgih družbe Servier, na katere se ta kršitev nanaša.

451    V zvezi s povezavami med sporazumoma o poravnavi in licenci Krka je iz besedila teh sporazumov in okoliščin njune sklenitve, kot jih je Komisija navedla v točki 1703 obrazložitve spornega sklepa, jasno razvidno, da sta ta sporazuma z gospodarskega vidika povezana tako, da – kot je Komisija navedla v točki 1702 obrazložitve tega sklepa – enega ni bilo mogoče skleniti brez drugega. Poleg tega je ta povezava potrjena z listinskimi dokazi, na katere se je Komisija sklicevala v točkah 1746 in 2103 obrazložitve spornega sklepa, iz katerih izhaja, da je družba Krka menila, da je bil sporazum o licenci Krka osnovni pogoj za privolitev v to, da ne bo vstopila na glavne trge družbe Servier, saj so bile omejitve, določene s sporazumom o poravnavi Krka, nujne za pridobitev te licence. V delu, v katerem želi torej družba Servier, ne da bi izpodbijala obstoj teh povezav kot takih, izpodbijati analizo teh sporazumov, ki jo je Komisija opravila, na podlagi trditev, s katerimi so navedeni sporazumi preučeni ločeno, da bi se dokazala domnevna legitimnost njune vsebine, te trditve temeljijo na napačni premisi. Iz tega izhaja tudi – kot je bilo razsojeno v točki 195 te sodbe in v nasprotju s trditvami družbe Servier – da je ne glede na to, ali je licenčnina, določena s sporazumom o licenci Krka, glede na tržne razmere ustrezna ali ne, prav dostop do njenih glavnih trgov brez tveganja kršitve pravice spodbudil družbo Krka, da se je na glavnih trgih družbe Servier odpovedala prodaji svojega perindoprila, sestavljenega iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947.

452    Poleg tega je trditev družbe Servier, ki se nanaša na domnevno za konkurenco ugodno naravo sporazuma o licenci Krka na glavnih trgih družbe Krka, ovržena z dejstvom, da ta sporazum ne zajema glavnih trgov družbe Servier, ki so edini, na katere se je nanašala kršitev člena 101(1) PDEU, ugotovljena v spornem sklepu. Ta za konkurenco ugodna narava, tudi če bi bila dokazana, bi namreč pozitivno vplivala na konkurenco le na glavnih trgih družbe Krka. Čeprav se vsekakor podelitev licence na nekaterih trgih v zameno za zavezo pridobitelja te licence, da ne bo izpodbijal veljavnosti patenta svojega sopogodbenika v zvezi s temi istimi trgi, lahko, če se opravi presoja njene specifične vsebine in njenega gospodarskega okvira, šteje za legitimno z vidika konkurence, vendar je drugače, če celota sporazumov temu pridobitelju omogoča, da brez tveganja kršitve pravice vstopi na nekatere geografske trge, hkrati pa mu prepovedujejo vstop na druge trge.

453    Takšna celota sporazumov načeloma pomeni razdelitev teh trgov in s tem omejevanje konkurence zaradi cilja, ki je ni mogoče relativizirati ali izravnati z morebitnimi pozitivnimi oziroma za konkurenco ugodnimi posledicami na katerem koli trgu. Komisiji pa ni treba preučiti posledic sporazuma ali ravnanja v okviru njene presoje v zvezi z obstojem morebitnega omejevanja konkurence zaradi cilja (glej v zvezi smislu sodbo z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točki 159 in 166 ter navedena sodna praksa).

454    Poleg tega, kot je Komisija pojasnila v točki 1745 obrazložitve spornega sklepa, je ravno zato, ker sporazum o licenci Krka in obveznost nekršitve, ki izhaja iz sporazuma o poravnavi Krka, ne zajemata istih nacionalnih trgov, ta sporazum o licenci po njenem mnenju ni bil legitimen, temveč je prej pomenil pomembno ekonomsko spodbudo za družbo Krka za privolitev v omejitve, določene v sporazumu o poravnavi Krka, in torej za geografsko razdelitev teh trgov z družbo Servier. Ta quid pro quo je torej z ekonomskega vidika primerljiv s prenosom vrednosti v smislu sodne prakse, navedene v točki 104 te sodbe. Da bi preverili, ali je analiza utemeljena, je treba v skladu s to sodno prakso presoditi, ali je mogoče ta prenos vrednosti, ki ga je družba Servier izvedla v korist družbe Krka, pojasniti le s poslovnim interesom družb Servier in Krka, da si ne konkurirata na podlagi učinkovitosti.

455    V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točkah 427 in 428 te sodbe, ne samo, da je družba Krka že prodajala svoj perindopril na nekaterih svojih glavnih trgih, ampak je bila poleg tega s svojimi načrti za trženje generične različice perindoprila pred potencialnimi konkurenti družbe Servier, zlasti v Franciji in Združenem kraljestvu, ki sta dva od glavnih trgov družbe Servier. Poleg tega je iz podatkov o prodaji perindoprila, navedenih zlasti v točkah od 2273 do 2401 obrazložitve spornega sklepa, razvidno, da je bila cena, po kateri je družba Servier to zdravilo prodajala na trgih v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu, veliko višja od cene, po kateri je družba Krka prodajala svoj perindopril na trgu na Poljskem. V teh okoliščinah je bila spodbuda za družbo Servier, da odloži vstop tega zdravila na svoje glavne trge, očitna in poleg tega ni bila izpodbijana.

456    V zvezi z vprašanjem, ali je Komisija lahko veljavno ugotovila, da sporazum o licenci Krka pomeni nadomestilo za sporazum o poravnavi Krka, je treba najprej opozoriti, da so bile s sporazumom o licenci Krka družbi Krka izključno in nepreklicno podeljene pravice iz patenta 947 na njenih glavnih trgih, ne glede na možnost, ki si jo je pridržala družba Servier, da tudi izkorišča te pravice neposredno ali prek svojih hčerinskih družb ali prek ene same tretje osebe na državo. Iz tega dogovora izhaja, da je bila družba Krka na vsakem od teh trgov, poleg družbe Servier, njenih hčerinskih družb ali tretje osebe, ki jo je imenovala družba Servier, edino podjetje, ki je lahko tržilo perindopril, ki je sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, ne da bi tvegalo, da bo ta patent kršilo.

457    Dalje, kot je Komisija poudarila v točkah 1721, 1724, od 1728 do 1730 in 1819 obrazložitve spornega sklepa, je to, da se je družba Servier odpovedala temu, da bo nasprotovala družbi Krka, da na svojih glavnih trgih trži generično različico perindoprila, z gospodarskega vidika dejansko enakovredno prenosu vrednosti v korist družbe Krka. Družbi Servier in Krka sta lahko zaradi takega quid pro quo na svojih glavnih trgih ohranili ugodnejši položaj, pri čemer je družbi Servier uspelo izključiti potencialno konkurenco, ki izhajala iz vstopa perindoprila družbe Krka, sestavljenega iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, na njene glavne trge, družba Krka pa je pridobila zagotovilo, da bo lahko to zdravilo tržila na svojih glavnih trgih, brez tveganja kršitve.

458    V tem okviru se družba Servier sklicuje na to, da je Komisija zmanjšala pomen za konkurenco ugodne posledice sporazuma o licenci Krka na glavnih trgih družbe Krka in prednosti, ki jo je ta sporazum pomenil za to podjetje, ker je bila družba Krka že prisotna na petih od teh trgov. Družba Servier iz tega sklepa, da je bilo zagotovilo, ki ga je družba Krka pridobila, da perindopril, sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, lahko trži brez tveganja kršitve, edina prednost, ki jo je dobila družba Krka od tega sporazuma v skladu z razlogovanjem, ki ga je uporabila sama Komisija, in trdi, da ta prednost ni zadostovala, da bi družbo Krka spodbudila k temu, da se odpove vstopu na glavne trge družbe Servier. Vendar iz dokazov, na katere se sklicuje Komisija v točkah 913 in 1748 obrazložitve spornega sklepa, izhaja, da je družba Krka Komisiji 4. avgusta 2009 v odgovor na zahtevo te institucije po informacijah sama navedla, da je „žrtvovala“ glavne trge družbe Servier, ki so bili „manj pomembni za družbo Krka“, „v zameno za takojšen vstop na trge Srednje in Vzhodne Evrope“. Iz elementov spisa, ki je na voljo Sodišču, torej izhaja, da je bila možnost, ki je bila tako ponujena družbi Krka, da bo edina proizvajalka generične različice perindoprila na svojih glavnih trgih, s subjektivnega vidika družbe Krka ugodnejša – tudi če se ne bi odpovedala vstopu na glavne trge družbe Servier, ker ji ni bila podeljena licenca, ki bi zajemala njene glavne trge – od možnosti sodnih postopkov na glavnih trgih družbe Servier, ki bi bili verjetno dragi, katerih izid je bil negotov in ki bi v primeru uspeha koristili vsem proizvajalcem generičnih zdravil, kot je Komisija ugotovila v točkah 844, 874, 914, 1759 in 1763 obrazložitve spornega sklepa.

459    V zvezi s trditvijo družbe Servier, da naj bi bil obstoj dejanskega duopola na glavnih trgih družbe Krka ovržen z možnostjo, ki je obstajala za hčerinsko družbo družbe Servier ali tretjo osebo, ki ji je ta družba dovolila, da vstopi na glavne trge družbe Krka, je treba ugotoviti, kot je bilo razsojeno v točki 232 te sodbe, da je Komisija ugotovila obstoj „dejanskega“ duopola, in ne „pravnega“ duopola, ter da se je družba Servier vsekakor odpovedala svojemu pravnemu monopolu s tem, da se je zavezala, da ga bo delila izključno z družbo Krka. V delu, v katerem se družba Servier sklicuje na hudo konkurenco med družbama Krka in Servier na teh trgih, je treba poudariti, da čeprav Komisija v točkah 1728 in 1744 obrazložitve spornega sklepa ni zanikala obstoja določene stopnje konkurence, natančna stopnja konkurence na teh trgih ni upoštevna, saj nikakor ne spremeni dejstva, da se je družba Servier nujno odpovedala tržnim deležem, in torej delu svojega dobička, v korist družbe Krka.

460    Nazadnje, glede vprašanja, ali je bil prenos vrednosti, naveden v točki 457 te sodbe, dovolj velik, da je družbo Krka spodbudil k sklenitvi sporazuma o poravnavi Krka, je iz točke 1738 obrazložitve spornega sklepa razvidno, da je družba Krka ekonomsko vrednost, ki ji jo je tako prenesla družba Servier, v zameno za svojo zavezo, da se bo odpovedala vstopu na glavne trge tega podjetja, ocenila na približno deset milijonov EUR v obdobju treh let. Ta ocena se je izkazala za zanesljivo, saj je, kot je razvidno iz elementov spisa, navedenih v opombi 4112 tega sklepa, med trajanjem sporazumov o poravnavi in licenci Krka dobiček, ki ga je družba Krka ustvarila s prodajo perindoprila zgolj na trgih na Madžarskem, Poljskem in Češkem, znašal 10 milijonov EUR. Tudi če bi se od tega zneska desetih milijonov EUR odšteli zneski licenčnine, ki jo je družba Krka letno dolgovala družbi Servier iz naslova sporazuma o licenci Krka, ostaja dejstvo, da tako visokega prenosa vrednosti z družbe Servier na družbo Krka ni mogoče pojasniti z nobenim drugim nadomestilom družbe Krka kot z njeno zavezo, da družbi Servier ne bo konkurirala na njenih glavnih trgih.

461    Dodati je treba, da se z nobeno od drugih specifičnih trditev družbe Servier ne ovrže ugotovitev Komisije, da je bila s sporazumoma o poravnavi in licenci Krka vzpostavljena razdelitev trga, ki pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja.

462    Po mnenju družbe Servier je Komisija v točki 1747 obrazložitve spornega sklepa napačno ugotovila, da „geografskega obsega licence, podeljene družbi Krka, ni mogoče pojasniti z razlikami med patenti na teh ozemljih“, ker so take razlike dejansko obstajale, saj je družba Krka na datum podelitve te licence že vstopila na več trgov, zajetih z navedeno licenco, zaradi česar je bila izpostavljena konkretnemu in neposrednemu tveganju tožb zaradi kršitev. Družba Servier s tem, da navaja te trditve, napačno razume upoštevnost morebitnih razlik, ki bi lahko glede patentnega položaja obstajale med geografskimi trgi.

463    Kot namreč Komisija pravilno navaja v točki 1754 obrazložitve spornega sklepa, so take razlike za presojo legitimnosti geografskega obsega licence z vidika konkurence upoštevne le, če se nanašajo na stopnjo objektivnega tveganja za razveljavitev patenta ali patentov, ki so predmet podeljene licence, na vsakem od teh trgov. To je mogoče pojasniti z dejstvom, da ni legitimno „žrtvovati“ nekaterih trgov v škodo konkurence na teh trgih, da bi se iz subjektivnih razlogov poslovne priložnosti pridobila licenca na drugih trgih. Iz istega razloga je treba zavrniti tudi trditev družbe Servier v zvezi z domnevnim „paradoksom“, ki izhaja iz dejstva, da bi podelitev licence za večje število trgov bolj verjetno pomenila spodbudo za odpoved trgom, na katere se ta licenca ne nanaša. Ne glede na število trgov, na katere se navedena licenca ne nanaša, namreč ostaja dejstvo, da je konkurenca na teh trgih omejena.

464    Družba Servier trdi, da klavzuli o neizpodbijanju in o nekršitvi na glavnih trgih družbe Servier nista pripeljali do razdelitve trga. Čeprav naj bi bilo družbi Krka prepovedano tržiti svoj perindopril, ki je sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, ker naj to sicer pomenilo kršitev, naj bi družba Krka lahko prosto tržila različico tega zdravila, ki ne pomeni kršitve in ki naj bi jo poleg tega razvijala. Vendar je v zvezi s tem dovolj navesti, da dejstvo, da sporazum o razdelitvi trga omejuje možnosti potencialnega konkurenta, da konkurira imetniku patenta, ne da bi se pri tem izključila možnost dolgoročne konkurence tega konkurenta z razvojem proizvoda, ki ne pomeni kršitve, ne more ovreči ugotovitve, da tak sporazum pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja.

465    Družba Servier se sklicuje na domnevne za konkurenco ugodne posledice na glavnih trgih družbe Servier, ker sporazum o poravnavi Krka družbi Krka ni preprečeval vstopa na glavne trge družbe Servier z lastnim perindoprilom, sestavljenim iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, pred potekom patenta 340. Vendar je ta sporazum družbi Krka prepovedoval trženje tega perindoprila na teh trgih, dokler patent 947 ni potekel. Tako ta „podelitev“ družbe Servier v zvezi s patentom 340 ne ovrže presoje Komisije v zvezi s protikonkurenčnim ciljem navedenega sporazuma, saj je ta sporazum kratkoročno, če ne celo srednjeročno, družbi Krka preprečeval vstop na glavne trge družbe Servier.

466    V zvezi s trditvijo družbe Servier, da sporazum o poravnavi Krka drugim potencialnim konkurentom družbe Servier ni preprečeval nadaljevanja sodnih postopkov za ugotovitev ničnosti patenta 947, je treba ugotoviti, da taka okoliščina z vidika konkurenčnega prava ne more upravičiti dejstva, da je ta sporazum družbo Krka zavezoval, da odstopi od sporov, ki so v zvezi s tem potekali med njo in družbo Servier. To še toliko bolj drži, ker je družba Servier, kot je razvidno iz dokazov, navedenih v točki 436 te sodbe, „verjela, da ima družba Krka v ugovoru pred EPU in v postopku razveljavitve v Združenem kraljestvu najboljše in najpopolnejše dokaze“, kar pomeni, da je umik njenih tožb lahko znatno zmanjšal možnosti, da bi se ta patent razglasil za ničen, in torej okrepil nadzor, ki ga je družba Servier lahko izvajala na zadevnih trgih.

467    V zvezi s trditvijo družbe Servier glede domnevnega izkrivljanja dokumenta z dne 29. septembra 2005, v katerem se je zaposleni družbe Krka skliceval na „skupno dejavnost [z družbo Servier] za nadzor trga“, je treba ugotoviti, da ta dokument kaže vsaj na to, da je bila družba Krka eno leto pred sklenitvijo sporazumov o poravnavi in licenci Krka odprta za idejo o sodelovanju z družbo Servier na nekaterih trgih, da bi jih skupaj nadzirali, vendar pa ta dokument ne omogoča natančne opredelitve teh trgov. Vsekakor ta dokaz spada v sklenjen krog indicev, s katerimi se dokazuje protikonkurenčnost teh sporazumov, vendar sam po sebi ne pomeni nujne potrditve ugotovitve Komisije. Tako tudi ob predpostavki, da so trditve družbe Servier v zvezi s tem dokazom delno točne, ta argument ne more zadostovati za sprejetje tega tožbenega razloga.

468    Zaradi celovitosti je treba dodati, da v delu, v katerem želi družba Servier z nekaterimi svojimi trditvami zmanjšati pomen škodljivosti sporazumov Krka, ni nobenega dvoma, da je bilo omejevanje konkurence, ki ga je ugotovila Komisija, dovolj škodljivo, da ga je mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu sodne prakse Sodišča (glej po analogiji sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 67 in navedena sodna praksa). Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 97 in 238 te sodbe, imajo sporazumi, ki se nanašajo na razdelitev trgov, že sami po sebi za cilj omejevanje konkurence in spadajo v kategorijo sporazumov, ki so izrecno prepovedani s členom 101(1) PDEU.

469    Presoja vseh trditev strank in dokazov iz spisa torej vodi do ugotovitve, da je lahko Komisija, ne da bi storila očitno napako pri presoji, v točki 1745 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da je licenca za patent sicer lahko legitimno sredstvo za to, da imetnik tega patenta tretji osebi podeli pravico do izkoriščanja izuma, zaščitenega z navedenim patentom, vendar je sporazum o licenci Krka služil kot spodbuda za dosego zaveze družbe Krka, da se odpove vstopu na glavne trge družbe Servier, s čimer je tema podjetjema omogočil, da sta si med seboj razdelila trg.

470    Zato je treba argumentacijo družbe Servier v zvezi z obstojem sporazuma o razdelitvi trga zavrniti.

471    Iz teh elementov izhaja, da dokazi, predloženi v spornem sklepu, dokazujejo obstoj ravnanja, katerega namen je bil, da si družbi Servier in Krka razdelita trg perindoprila, in zadostujejo za utemeljitev opredelitve tega ravnanja kot omejevanje konkurence zaradi cilja v skladu s sodno prakso Sodišča, navedeno v točkah 96 in 97 te sodbe.

472    V delu, v katerem družba Servier podredno predlaga, naj se sporni sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je v njem ugotovljena omejitev konkurence zaradi cilja posebej na trgu Združenega kraljestva, ne glede na obstoj začasne odredbe, ki izhaja iz odločbe High Court z dne 3. oktobra 2006, s katerim je bil družbi Krka prepovedan vstop na ta trg z njenim perindoprilom, ki je sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, je treba opozoriti, da taka odredba pomeni začasni ukrep, ki v ničemer ne prejudicira utemeljenosti tožbe zaradi kršitve, ki jo je vložil imetnik patenta (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 53). Tako konkurenčni pritisk, ki se je izvajal z možnostjo vstopa družbe Krka na ta trg, po izdaji te odredbe ni izginil, zato ta okoliščina ne more ovreči ugotovitve iz prejšnje točke te sodbe v zvezi s trgom Združenega kraljestva.

473    Glede na zgornje preudarke je treba zavrniti prvi del devetega tožbenega razloga na prvi stopnji in ugotoviti, da družbi Servier ni uspelo izpodbiti opredelitve, ki je bila v spornem sklepu podana kot omejevanje konkurence zaradi cilja, v zvezi z ravnanjem, katerega namen je bil, da si družbi Servier in Krka razdelita trg perindoprila s sporazumoma o poravnavi in licenci Krka.

474    Poleg tega je treba ugotoviti, kot je bilo navedeno v točki 424 te sodbe, da se v delu, v katerem se prvi del četrtega tožbenega razloga na prvi stopnji, ki se v bistvu nanaša na inherentno legitimnost sporazumov o poravnavi in sporazumov o licenci na splošno, nanaša posebej na sporazuma o poravnavi in licenci Krka, ta del prekriva s pravno utemeljitvijo, ki jo je družba Servier navedla v okviru devetega tožbenega razloga na prvi stopnji. Zato iz obrazložitve, navedene v točkah od 423 do 473 te sodbe, izhaja, da je treba prvi del četrtega tožbenega razloga na prvi stopnji v delu, v katerem se nanaša na sporazuma o poravnavi in licenci Krka, prav tako zavrniti.

B.      Deseti tožbeni razlog na prvi stopnji

1.      Trditve strank

475    Družba Servier z desetim tožbenim razlogom na prvi stopnji Komisiji najprej očita, da je v točki 1817 obrazložitve spornega sklepa ugotovila, da ima družba Servier prevladujoč položaj na trgu, kot je opredeljen v tem sklepu, kar je opredelitev, ki jo družba Servier izpodbija v okviru drugih tožbenih razlogov. Družba Servier se sklicuje tudi na pomanjkljivo obrazložitev, saj po njenem mnenju ni mogoče vedeti, ali je Komisija v spornem sklepu opravila analizo hipotetičnega scenarija. Družba Servier nato Komisiji očita, da je pri analizi hipotetičnega scenarija napačno uporabila pravo. Najprej, Komisija naj bi morala preučiti konkurenco, kakršna bi verjetno obstajala, če sporazumov Krka ne bi bilo, ob upoštevanju dejanskega okvira, v katerem so ti sporazumi povzročili posledice. Družba Servier v zvezi s tem trdi, da umik družbe Krka v postopkih v zvezi z veljavnostjo patenta 947 ni bistveno vplival na izid teh postopkov.

476    Če sporazumov Krka ne bi bilo, naj družba Krka verjetno ne bi vstopila na trge v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu. Po mnenju družbe Servier je bil tak vstop v Združenem kraljestvu onemogočen zaradi sodne odredbe. V Franciji in na Nizozemskem je družba Krka opustila načrte za prodajo svojega perindoprila. Vendar naj družba Krka s sporazumi Krka ne bi bila izključena kot potencialna konkurentka družbe Servier v primeru morebitne ugotovitve ničnosti patenta 947 ali razvoja različice perindoprila, ki ne pomeni kršitve. Družba Servier meni, da sporazum o prenosu in licenci Krka ni imel nobenega vpliva na konkurenco, ker tehnologija družbe Krka ni omogočala, da bi se obšel patent 947. Družba Servier poudarja, da je po razveljavitvi patenta 947 z odločbo EPU z dne 6. maja 2009 na trg perindoprila vstopilo več proizvajalcev generičnih zdravil, kar naj bi dokazovalo, da ta sporazum ločeno od tega patenta ni imel protikonkurenčne posledice.

477    Družba Servier graja tudi točko 1831 obrazložitve spornega sklepa, ki se nanaša na dogovore, ki bi jih družbi Servier in Krka lahko sklenili med pogajanji in v času sklenitve sporazumov Krka, da bi se preprečilo, da bi ti sporazumi pripeljali do razdelitve trga. Družba Servier trdi, da Komisija ni dokazala, da bi se stranki lahko poravnali pod manj omejevalnimi pogoji.

478    Nazadnje, družba Servier trdi, da Komisija pri analizi posledic sporazumov Krka ni upoštevala za konkurenco ugodnih posledic sporazuma o licenci Krka.

479    Komisija to utemeljitev prereka.

2.      Presoja Sodišča

480    Uvodoma je treba navesti, da se trditve, ki jih je družba Servier navedla v okviru desetega tožbenega razloga na prvi stopnji, prekrivajo s trditvami, ki jih je navedla v okviru drugega dela četrtega tožbenega razloga in v skladu s katerimi naj bi bile presoje Komisije v zvezi s posledicami sporazumov Krka napačne. V zvezi s trditvijo, s katero družba Servier izpodbija obstoj svojega prevladujočega položaja na domnevnem samostojnem trgu perindoprila, kar je položaj, na katerega se je Komisija sklicevala v točki 1817 obrazložitve spornega sklepa, je treba ugotoviti, da to sklicevanje, ki je podano v okviru opisa konkurenčnega položaja družbe Servier, ni odločilno za analizo posledic sporazumov Krka za potencialno konkurenco, ki jo je družba Krka izvajala nad družbo Servier, v točki 1820 in naslednjih obrazložitve tega sklepa.

481    Glede domnevno pomanjkljive obrazložitve, ki izhaja iz tega, da naj ne bi bilo mogoče vedeti, ali je Komisija v spornem sklepu opravila analizo hipotetičnega scenarija, zadostuje navesti, da je Komisija v točki 1814 obrazložitve tega sklepa navedla, da je treba upoštevati „konkurenčno ravnanje, ki bi obstajalo, če sporazuma ne bi bilo“, in sicer zlasti „kako bi družba Krka ukrepala, če sporazuma ne bi bilo“. Zato sporni sklep v zvezi s tem ni pomanjkljivo obrazložen.

482    Iz pravnih elementov, navedenih v točkah od 339 do 358 te sodbe, izhaja, da druge trditve v zvezi s hipotetičnim scenarijem, ki jih je družba Servier navedla v okviru tega tožbenega razloga, temeljijo na napačni razlagi bremena, ki ga ima Komisija pri dokazovanju omejevalnih posledic sporazumov za konkurenco, katerih namen je, tako kot pri sporazumih Krka, vzpostaviti razdelitev trgov tako, da se odloži vstop generičnega zdravila na trg.

483    Kot je bilo namreč že razsojeno v točki 354 te sodbe, je Komisija morala dokazati, da je sprejeti hipotetični scenarij realističen in verodostojen. Ker pa je bilo v obravnavani zadevi, kot v bistvu izhaja iz točke 335 te sodbe, zadevno omejevanje konkurence namenjeno odpravi vira potencialne konkurence, ki jo je družba Krka izvajala nad družbo Servier, je analiza hipotetičnega scenarija v bistvu ustrezala analizi obstoja te potencialne konkurence, ki je bila odpravljena s sporazumi Krka. Komisija je tako morala za ugotovitev, ali so sporazumi Krka, s katerimi je bil družbi Krka prepovedan vstop na trge v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu, izkazano vplivali na potencialno konkurenco, preveriti, ali je imela družba Krka, če ne bi sklenila teh sporazumov, dejansko in konkretno možnost vstopiti na te trge v roku, ki bi lahko pomenil konkurenčni pritisk na družbo Servier, tako da bi bilo mogoče grožnjo takega vstopa šteti za realistično in verodostojno (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 117 do 120).

484    V nasprotju s tem, kar trdi družba Servier, Komisiji torej ni bilo treba dokazati, da bi družba Krka, če ne bi bilo sporazuma o poravnavi Krka, v sodnih postopkih zoper patent 947 hitreje ali celoviteje uspela.

485    Komisija je lahko s tem, da je v točkah 1826, 1829 in od 1835 do 1846 obrazložitve spornega sklepa upoštevala gospodarski in pravni okvir sporazumov Krka, veljavno menila, da je družba Krka ena od najbolj neposrednih groženj za družbo Servier, ker je imela dejanske in konkretne možnosti za vstop na trge v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu. Dejstvo, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali bi družba Krka dejansko vstopila na te trge, ne vpliva na okoliščino, da se je družba Krka, čeprav je želela vstopiti na navedene trge in je imela sredstva za to, z družbo Servier dogovorila, da se taki možnosti odpove, in sicer pod pogoji, pod katerimi imata ti podjetji obojestransko korist.

486    Če sporazumov Krka ne bi bilo, ta možnost vstopa družbe Krka s svojim perindoprilom, sestavljenim iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, ne bi bila odpravljena. Komisija je zato dokazala, da je bila posledica odprave tega vira potencialne konkurence zaradi izvajanja navedenih sporazumov znatno omejevanje konkurence. Taka odprava potencialne konkurence je torej pomenila posledico, ki ni bila niti hipotetična niti potencialna, ampak dejanska, in je lahko upravičila opredelitev, da gre za omejevanje konkurence zaradi posledice iz točke 1850 obrazložitve spornega sklepa.

487    V zvezi s trditvijo družbe Servier, s katero ta graja točko 1831 obrazložitve spornega sklepa v zvezi z dogovori, ki bi jih družbi Servier in Krka lahko sklenili med pogajanji in v času sklenitve sporazumov Krka, da bi se preprečilo, da bi ti sporazumi pripeljali do razdelitve trga, je dovolj ugotoviti, da je Komisija s to točko obrazložitve le pravilno navedla, da družbama Servier in Krka nič ni preprečevalo, da skleneta različne sporazume, ki ne vodijo do razdelitve trga, ugotovljene v točkah od 442 do 473 te sodbe. Ta trditev družbe Servier tako temelji na napačni premisi, da sporazumi Krka niso pomenili razdelitve trga, zato jo je treba zavrniti.

488    Iz tega sledi, da pri preučitvi desetega tožbenega razloga družbe Servier na prvi stopnji ni bila ugotovljena nobena napaka, s katero bi bilo mogoče izpodbiti ugotovitev Komisije v točki 1850 obrazložitve spornega sklepa, da je bila posledica sporazumov Krka znatno omejevanje potencialne konkurence, ki jo je družba Krka izvajala nad družbo Servier.

489    Glede sklicevanja družbe Servier na domnevne za konkurenco ugodne posledice sporazuma o licenci Krka, zadostuje opozoriti, kot je razvidno zlasti iz točk 179, 289, 452 in 454 te sodbe, da se ta sporazum nanaša na trge, ki ne spadajo na geografsko področje kršitve člena 101 PDEU zaradi omejevanja konkurence zaradi posledice, ki ga je ugotovila Komisija. Zato se z morebitnimi za konkurenco ugodnimi posledicami navedenega sporazuma na trge, ki niso tisti, na katere se nanaša ta kršitev, ne more upravičiti obstoja protikonkurenčnih posledic na trgih, na katerih je bila ugotovljena navedena kršitev.

490    Zato je treba deseti tožbeni razlog družbe Servier na prvi stopnji zavrniti.

491    Poleg tega, kot je bilo navedeno v točki 480 te sodbe, se trditve družbe Servier v okviru drugega dela četrtega tožbenega razloga na prvi stopnji, v skladu s katerimi naj bi Komisija napačno uporabila pravo, ker je opredelila hipotetični scenarij in ex ante preučila posledice sporazumov Krka, prekrivajo s trditvami, ki jih je družba Servier navedla v okviru desetega tožbenega razloga na prvi stopnji. Zato iz obrazložitve, navedene v točkah od 480 do 490 te sodbe, izhaja, da je treba ta drugi del četrtega tožbenega razloga na prvi stopnji v delu, v katerem se nanaša na opredelitev sporazumov o poravnavi in licenci Krka kot omejevanje konkurence zaradi posledice, prav tako zavrniti.

492    Iz vsega navedenega izhaja, da čeprav je Sodišče s to sodbo odločilo o nekaterih tožbenih razlogih na prvi stopnji na podlagi člena 61 Statuta Sodišča Evropske unije, stanje postopka ne dovoljuje, da bi o zadevi odločilo v celoti, zaradi česar je treba zadevo T‑691/14 vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da to preuči tožbene razloge družbe Servier, o katerih še ni bilo dokončno odločeno.

493    V zvezi s kršitvijo člena 101 PDEU, navedeno v členu 4 spornega sklepa, je Sodišče v skladu s predlogi Komisije odločilo o več tožbenih razlogih na prvi stopnji, in sicer o četrtem tožbenem razlogu, zgolj v delu, v katerem se nanaša posebej na sporazuma o poravnavi in licenci Krka, o prvem delu devetega tožbenega razloga in o desetem tožbenem razlogu. Ker je Sodišče te tožbene razloge dokončno zavrnilo, jih Splošnemu sodišču ne bo več treba preučiti.

494    Družba Servier pa v drugem delu devetega tožbenega razloga na prvi stopnji trdi, da je Komisija storila več napak pri presoji, ker je sporazum o prenosu in licenci Krka opredelila kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Splošno sodišče bo moralo ta tožbeni razlog preučiti po vrnitvi zadeve v razsojanje.

495    V zvezi s kršitvijo člena 102 PDEU, ki jo je Komisija ugotovila v členu 6 spornega sklepa v zvezi z družbo Servier, bo moralo Splošno sodišče ob upoštevanju razlogov, navedenih v točkah od 380 do 390 te sodbe, s katerimi je Sodišče sprejelo osmi pritožbeni razlog v zvezi z opredelitvijo trga perindoprila in posledično enajsti pritožbeni razlog, odločiti o tožbenih razlogih na prvi stopnji od štirinajstega do sedemnajstega v zvezi s to kršitvijo in o tožbenih razlogih, navedenih podredno, v delu, v katerem se nanašajo na izračun globe, naložene iz naslova iste kršitve.

496    Glede na zgornje preudarke je treba zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči o drugem delu devetega tožbenega razloga na prvi stopnji, ki se nanaša na opredelitev sporazuma o prenosu in licenci Krka kot omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu člena 101 PDEU, o tožbenih razlogih od štirinajstega do sedemnajstega v zvezi s kršitvijo člena 102 PDEU ter o podredno navedenih tožbenih razlogih v delu, v katerem se nanašajo na izračun globe, naložene iz naslova te kršitve.

 Stroški

497    Ker se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Točke od 1 do 3 izreka sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. decembra 2018, Servier in drugi/Komisija (T‑691/14, EU:T:2018:922), se razveljavijo.

2.      Zadeva se vrne v razsojanje Splošnemu sodišču Evropske unije, da to odloči o drugem delu devetega tožbenega razloga na prvi stopnji, ki se nanaša na opredelitev sporazuma o prenosu in licenci Krka, sklenjenega 5. januarja 2007 med družbama Les Laboratoires Servier in KRKA, tovarna zdravil, d. d., kot omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu člena 101 PDEU, o tožbenih razlogih na prvi stopnji od štirinajstega do sedemnajstega v zvezi s kršitvijo člena 102 PDEU, na katero se nanaša člen 6 Sklepa Komisije C(2014) 4955 final z dne 9. julija 2014 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 102 [PDEU] (Zadeva AT.39612 – Perindopril (Servier)), ter o podredno navedenih tožbenih razlogih na prvi stopnji v delu, v katerem se nanašajo na izračun globe, naložene iz naslova te kršitve.

3.      Odločitev o stroških se pridrži.

Podpisi

*      Jezik postopka: francoščina.