Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 27. junija 2024(*)

Kazalo

I. Pravni okvir

A. Uredba (ES) št. 1/2003

B. Smernice o sporazumih o prenosu tehnologije iz leta 2004

C. Smernice o uporabi člena 101 [PDEU] za sporazume o prenosu tehnologije

II. Dejansko stanje

A. Perindopril

B. Spori v zvezi s perindoprilom

1. Odločitve EPU

2. Odločitve nacionalnih sodišč

C. Sporazumi o poravnavi sporov v zvezi s perindoprilom

1. Sporazuma Niche in Matrix

2. Sporazum Teva

3. Sporazumi Krka

4. Sporazum Lupin

III. Sporni sklep

IV. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

V. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

VI. Pritožba

A. Uvodne ugotovitve o dopustnosti

B. Prvi in drugi pritožbeni razlog: merila za presojo pojmov omejevanja konkurence zaradi cilja in potencialne konkurence

1. Dopustnost

2. Utemeljenost

a) Uvodne ugotovitve

b) Merila v zvezi s potencialno konkurenco (drugi pritožbeni razlog)

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

c) Merila v zvezi z opredelitvijo kot omejevanje konkurence zaradi cilja (prvi pritožbeni razlog)

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

C. Tretji in šesti pritožbeni razlog: sporazuma Niche in Matrix

1. Tretji pritožbeni razlog

a) Prvi del: potencialna konkurenca

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Drugi del: opredelitev kot omejevanje konkurence zaradi cilja

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

2. Šesti pritožbeni razlog: opredelitev sporazumov Niche in Matrix kot ločenih kršitev

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

D. Četrti pritožbeni razlog: sporazum Teva

1. Prvi del: potencialna konkurenca

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

2. Drugi del: opredelitev kot omejevanje konkurence zaradi cilja

a) Cilji sporazuma Lupin

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Ambivalentnost posledic sporazuma Teva

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

c) Škodljivost klavzul sporazuma Teva

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

d) Obrnjeno plačilo

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

E. Peti pritožbeni razlog: sporazum Lupin

1. Prvi del: potencialna konkurenca

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

2. Drugi del: opredelitev kot omejevanje konkurence zaradi cilja

a) Obrnjeno plačilo

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

b) Škodljivost klavzul sporazuma Lupin

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

c) Področje uporabe sporazuma Lupin

1) Trditve strank

2) Presoja Sodišča

3. Tretji del: datum prenehanja kršitve

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

F. Sedmi pritožbeni razlog: globe

1. Prvi del: kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

2. Drugi del: kršitev načela sorazmernosti

a) Trditve strank

b) Presoja Sodišča

G. Sklepna ugotovitev o pritožbi

VII. Tožba pred Splošnim sodiščem

Stroški

„Pritožba – Konkurenca – Farmacevtski izdelki – Trg perindoprila – Člen 101 PDEU – Omejevalni sporazumi – Potencialna konkurenca – Omejevanje konkurence zaradi cilja – Strategija za odlog vstopa generičnih različic perindoprila na trg – Sporazum o poravnavi patentnega spora – Trajanje kršitve – Pojem enotne kršitve – Odprava ali znižanje globe“

V zadevi C‑201/19 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 28. februarja 2019,

Servier SAS s sedežem v Suresnesu (Francija),

Servier Laboratories Ltd s sedežem v Stoke Pogesu (Združeno kraljestvo),

Les Laboratoires Servier SAS s sedežem v Suresnesu,

ki jih zastopajo O. de Juvigny, J. Jourdan, T. Reymond, A. Robert, avocats, J. Killick, advocaat, in M. I. F. Utges Manley, solicitor,

pritožnice,

druge stranke v postopku so

Evropska komisija, ki so jo sprva zastopali F. Castilla Contreras, B. Mongin, in C. Vollrath, nato F. Castilla Contreras, F. Castillo de la Torre, B. Mongin, J. Norris in C. Vollrath, in nazadnje F. Castilla Contreras, F. Castillo de la Torre, J. Norris in C. Vollrath, agenti,

tožena stranka na prvi stopnji,

ob intervenciji

Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, ki ga je sprva zastopala D. Guðmundsdóttir, agentka, skupaj z J. Holmesom, KC, nato L. Baxter, F. Shibli, D. Guðmundsdóttir in J. Simpson, agenti, skupaj z J. Holmesom, KC, in P. Woolfejem, barrister, in nazadnje S. Fuller, agent, skupaj z J. Holmesom, KC, in P. Woolfejem, barrister,

intervenient v pritožbenem postopku,

European Federation of Pharmaceutical Industries and Associations (EFPIA) s sedežem v Ženevi (Švica), ki jo zastopa F. Carlin, avocate,

intervenientka v postopku na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi A. Arabadjiev (poročevalec), predsednik senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika prvega senata, P. G. Xuereb, A. Kumin, sodnika, in I. Ziemele, sodnica,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodna tajnika: M. Longar in R. Şereş, administratorja,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20 in 21. oktobra 2021,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 14. julija 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Družbe Servier SAS, Servier Laboratories Ltd in Les Laboratoires Servier SAS s pritožbo predlagajo delno razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. decembra 2018, Servier in drugi/Komisija (T‑691/14, EU:T:2018:922; v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče delno zavrnilo njihovo tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2014) 4955 final z dne 9. julija 2014 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 102 [PDEU] (Zadeva AT.39612 – Perindopril (Servier)) (v nadaljevanju: sporni sklep) v delu, v katerem se nanaša nanje, in podredno, za znižanje zneska globe, ki jim je bila naložena s tem sklepom.

I.      Pravni okvir

A.      Uredba (ES) št. 1/2003

2        Člen 2 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), naslovljen „Dokazno breme“, določa:

„V vseh nacionalnih postopkih ali postopkih Skupnosti za uporabo členov [101] in [102 PDEU] kršitve iz člena [101](1) ali člena [102 PDEU] dokazuje stranka ali organ, ki kršitev domneva. Podjetje ali podjetniška združenje, ki uveljavlja ugodnost iz člena 101(3) [PDEU], nosi dokazno breme, da so pogoji iz navedenega odstavka izpolnjeni.“

B.      Smernice o sporazumih o prenosu tehnologije iz leta 2004

3        Točka 209 Smernic Evropske komisije z dne 27. aprila 2004 o uporabi člena [101 PDEU] za sporazume o prenosu tehnologije (UL 2004, C 101, str. 2; v nadaljevanju: Smernice o sporazumih o prenosu tehnologije iz leta 2004) določa:

„209.      V okviru sporazuma o poravnavi in sporazuma o neizpodbijanju pravic klavzule o neizpodbijanju na splošno ne spadajo na področje uporabe člena [101(1) PDEU]. Za take sporazume je značilno, da se pogodbenici sporazumeta, da ne bosta naknadno izpodbijali pravic intelektualne lastnine, ki so bile predmet sporazuma. Osnovni namen takega sporazuma je namreč dejansko rešiti obstoječe spore in/ali preprečiti spore v prihodnosti.“

C.      Smernice o uporabi člena 101 [PDEU] za sporazume o prenosu tehnologije

4        Točki 242 in 243 Smernic o uporabi člena 101 [PDEU] za sporazume o prenosu tehnologije (UL 2014, C 89, str. 3) določata:

„Klavzule o neizpodbijanju v sporazumih o poravnavi

242.      V okviru sporazuma o poravnavi klavzule o neizpodbijanju na splošno ne spadajo na področje uporabe člena 101(1) [PDEU]. Za take sporazume je značilno, da se pogodbenici sporazumeta, da ne bosta naknadno izpodbijali pravic intelektualne lastnine, ki so bile predmet spora. Osnovni namen takega sporazuma je namreč dejansko rešiti obstoječe spore in/ali preprečiti spore v prihodnosti.

243.      Vendar pa so klavzule o neizpodbijanju v sporazumih o poravnavi v posebnih okoliščinah lahko protikonkurenčne in so zajete v členu 101(1) [PDEU]. Omejitev svobode do izpodbijanja pravice intelektualne lastnine ni del specifičnega predmeta pravice intelektualne lastnine in lahko omejuje konkurenco. Klavzula o neizpodbijanju lahko na primer krši člen 101(1), če je bila pravica intelektualne lastnine podeljena na podlagi predložitve nepravilnih ali zavajajočih informacij […]. Pregled takih klavzul je lahko potreben tudi, če dajalec licence pridobitelju licence ne le podeli tehnoloških pravic, temveč ga finančno ali drugače pripravi do tega, da ne izpodbuja veljavnosti tehnoloških pravic, ali če so tehnološke pravice nujen proizvodni dejavnik za proizvodnjo pridobitelja licence […].“

II.    Dejansko stanje

5        Dejansko stanje spora, kot izhaja iz točk od 1 do 73 izpodbijane sodbe, je mogoče povzeti, kot sledi.

A.      Perindopril

6        Servier SAS je matična družba farmacevtske skupine Servier, ki jo sestavljata družbi Les Laboratoires Servier SAS in Servier Laboratories Ltd (v nadaljevanju posamično ali skupaj: Servier). Družba Les Laboratoires Servier je specializirana za razvoj originalnih zdravil, njena hčerinska družba Biogaran SAS pa za razvoj generičnih zdravil.

7        Družba Servier je razvila perindopril, zdravilo, ki je namenjeno predvsem zdravljenju povišanega krvnega tlaka in srčnega popuščanja. To zdravilo spada med zaviralce angiotenzinske konvertaze. Učinkovina perindoprila nastopa v obliki soli. Prvotno uporabljena sol je bil erbumin.

8        Patent EP0049658, ki se nanaša na učinkovino perindoprila, je družba skupine Servier prijavila pri Evropskem patentnem uradu (EPU) 29. septembra 1981. Ta patent bi moral prenehal veljati 29. septembra 2001, vendar je bilo varstvo, podeljeno z njim, v več državah članicah, med drugim v Združenem kraljestvu, podaljšano do 22. junija 2003. V Franciji je bilo varstvo, podeljeno z navedenim patentom, podaljšano do 22. marca 2005, v Italiji pa do 13. februarja 2009.

9        Družba Servier je 16. septembra 1988 pri EPU prijavila več patentov za postopke proizvodnje učinkovine perindoprila, ki so potekli 16. septembra 2008, in sicer: patenti EP0308339 (v nadaljevanju: patent 339), EP0308340 (v nadaljevanju: patent 340), EP0308341 (v nadaljevanju: patent 341) in EP0309324.

10      Družba Servier je 6. julija 2001 pri EPU prijavila patent EP1296947 (v nadaljevanju: patent 947) za alfa kristalno obliko perindoprila erbumin in postopek njene proizvodnje, EPU pa ga je podelil 4. februarja 2004.

11      Družba Servier je 6. julija 2001 vložila tudi nacionalne patentne prijave v več državah članicah, preden so bile te pogodbenice Konvencije o podeljevanju evropskih patentov, ki je bila podpisana v Münchnu 5. oktobra 1973 in je začela veljati 7. oktobra 1977. Patentne prijave, ki so ustrezale patentu 947, je družba Servier vložila na primer v Bolgariji (BG 107532), Češki republiki (PV2003-357), Estoniji (P200300001), na Madžarskem (HU225340), Poljskem (P348492) in Slovaškem (PP0149-2003). Ti patenti so bili podeljeni 16. maja 2006 v Bolgariji, 17. avgusta 2006 na Madžarskem, 23. januarja 2007 v Češki republiki, 23. aprila 2007 na Slovaškem in 24. marca 2010 na Poljskem.

B.      Spori v zvezi s perindoprilom

12      Med letoma 2003 in 2009 je prišlo do več sporov med družbo Servier in proizvajalci, ki so se pripravljali na trženje generične različice perindoprila.

1.      Odločitve EPU

13      Leta 2004 je deset proizvajalcev generičnih zdravil, med njimi družbe Niche Generics Ltd (v nadaljevanju: Niche), KRKA, tovarna zdravil, d.d. (v nadaljevanju: Krka), Lupin Ltd in Norton Healthcare Ltd, hčerinska družba družbe Ivax Europe, ki se je pozneje združila z družbo Teva Pharmaceutical Industries Ltd, matično družbo skupine Teva, specializirano za proizvodnjo generičnih zdravil, pri EPU vložilo ugovor zoper patent 947, da bi dosegli njegovo razveljavitev, pri čemer so se sklicevali na razloge, ki so se nanašali na neobstoj novosti in inventivne ravni ter na nezadostnost razkritja izuma.

14      Oddelek za ugovore pri EPU je 27. julija 2006 potrdil veljavnost patenta 947 (v nadaljevanju: odločba EPU z dne 27. julija 2006). Ta odločba je bila izpodbijana pred tehničnim pritožbenim senatom pri EPU. Potem ko je družba Niche 9. februarja 2005 sklenila sporazum o poravnavi z družbo Servier, je 9. februarja 2005 odstopila od postopka z ugovorom. Družbi Krka in Lupin sta 11. januarja oziroma 5. februarja 2007 odstopili od postopka pred tehničnim pritožbenim senatom pri EPU.

15      Tehnični pritožbeni senat pri EPU je z odločbo z dne 6. maja 2009 razveljavil odločbo EPU z dne 27. julija 2006 in razveljavil patent 947. Prošnja za presojo, ki jo je družba Servier vložila zoper to odločbo tehničnega pritožbenega senata, je bila 19. marca 2010 zavrnjena.

2.      Odločitve nacionalnih sodišč

16      Proizvajalci generičnih zdravil so pred nekaterimi nacionalnimi sodišči izpodbijali veljavnost patenta 947, družba Servier pa je vložila tožbe zaradi kršitve in predloge za izdajo začasne odredbe proti tem proizvajalcem. Večina teh postopkov se je končala, preden so sodišča, ki so odločala, lahko dokončno odločila o veljavnosti patenta 947 zaradi sporazumov o poravnavi, ki jih je družba Servier med letoma 2005 in 2007 sklenila z družbami Niche, Matrix Laboratories Ltd (v nadaljevanju: Matrix), Teva, Krka in Lupin.

17      V Združenem kraljestvu je bila le v sporu med družbama Servier in Apotex Inc. sodno ugotovljena ničnost patenta 947. Družba Servier je namreč 1. avgusta 2006 pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče, Združeno kraljestvo) vložila tožbo zaradi kršitve patenta 947 zoper družbo Apotex, ki je začela tržiti generično različico perindoprila na trgu Združenega kraljestva. Družbi Servier je bila 8. avgusta 2006 izdana začasna odredba zoper družbo Apotex. Na podlagi nasprotne tožbe družbe Apotex je bila 6. julija 2007 ta začasna odredba razveljavljena, za patent 947 pa je bilo ugotovljeno, da je ničen, s čimer je bilo tej družbi omogočeno, da v Združenem kraljestvu da v promet generično različico perindoprila. Odločitev o ugotovitvi ničnosti patenta 947 je bila 9. maja 2008 potrjena v pritožbenem postopku.

18      Na Nizozemskem je Katwijk Farma BV, hčerinska družba družbe Apotex, 13. novembra 2007 pri sodišču te države članice vložila tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947. Družba Servier je pri navedenem sodišču vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil 30. januarja 2008 zavrnjen. Navedeno sodišče je z odločbo z dne 11. junija 2008 v postopku, ki ga je 15. avgusta 2007 začela družba Pharmachemie BV, to je družba iz skupine Teva, ugotovilo ničnost patenta 947 za Nizozemsko. Družbi Servier in Katwijk Farma sta po tej odločbi umaknili tožbo oziroma odstopili od svojega predloga.

C.      Sporazumi o poravnavi sporov v zvezi s perindoprilom

1.      Sporazuma Niche in Matrix

19      Družba Niche je hčerinska družba družbe Unichem Laboratories Ltd (v nadaljevanju: Unichem), ki je družba indijskega prava in je specializirana za proizvodnjo generičnih zdravil. Družbi, katerih pravna naslednici sta družbi Niche in Matrix, sta 26. marca 2001 sklenili sporazum o sodelovanju za razvoj generične različice perindoprila. V skladu s tem sporazumom je bila družba, katere pravna naslednica je bila družba Matrix, odgovorna za proizvodnjo učinkovine tega zdravila, druga družba, ki je bila stranka navedenega sporazuma, pa je bila odgovorna za pridobitev dovoljenj za promet in distribucijo navedenega zdravila.

20      Družba Servier je 25. junija 2004 pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) vložila tožbo zaradi kršitve patentov 339, 340, in 341 zoper družbo Niche, ki je z nasprotno tožbo predlagala ugotovitev ničnosti patenta 947. Družba Matrix je v tem postopku sodelovala s podajo izpovedb. Obravnava v navedenem postopku je bila razpisana za 7. in 8. februar 2005.

21      Družba Servier je 8. februarja 2005 sklenila dva sporazuma o poravnavi teh sporov in glede postopkov pred EPU v zvezi s patentom 947, prvega z družbama Niche in Unichem (v nadaljevanju: sporazum Niche), drugega pa z družbo Matrix (v nadaljevanju: sporazum Matrix).

22      Vsak od teh sporazumov je vseboval, prvič, tako imenovane klavzule o „netrženju“, s katerimi sta se ti podjetji zavezali, da do poteka upoštevnih patentov družbe Servier v zvezi s perindoprilom ne bosta proizvajali, dobavljali ali tržili katere koli generične oblike perindoprila, proizvedene po postopkih, zaščitenih s temi patenti, in drugič, klavzule o „neizpodbijanju“, s katerimi sta se navedeni podjetji zavezali, da se bosta vzdržali in umaknili vse tožbe za izpodbijanje veljavnosti navedenih patentov ali pridobili izjave o nekršitvi.

23      V zameno se je družba Servier zavezala, prvič, da zoper navedeni podjetji ne bo vložila tožb zaradi kršitve, in drugič, da jima bo povrnila stroške, ki bi lahko nastali zaradi prenehanja njunega programa za razvoj različice perindoprila, proizvedenega po postopkih, zaščitenih s patenti družbe Servier. Na podlagi te odškodnine bi bilo treba za prvo plačilo družbi Niche, drugo pa družbi Matrix, vsakič plačati znesek 11,8 milijona britanskih funtov (GBP). Ta sporazuma sta med drugim zajemala vse države članice Evropskega gospodarskega prostora (EGP), v katerih so veljali patenti 339, 340, 341 in 947.

24      V skladu s tretjim sporazumom, ki je bil prav tako sklenjen 8. februarja 2005, se je družba Niche zavezala, da bo na družbo Biogaran prenesla dokumentacije za dovoljenja za promet za tri zdravila, ki niso perindopril, ter dovoljenje za promet, pridobljeno v Franciji za eno od teh treh zdravil (v nadaljevanju: sporazum Biogaran). V zameno je morala družba Biogaran družbi Niche plačati znesek 2,5 milijona GBP, ki ni bil vračljiv, tudi če dovoljenja za promet niso bila pridobljena.

2.      Sporazum Teva

25      Družba Ivax je 9. avgusta 2005 pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) vložila tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947. Ta postopek je bil prekinjen do sprejetja končne odločbe v postopku pred EPU v zvezi z razveljavitvijo tega patenta.

26      Družbi Servier in Teva UK Limited sta 13. junija 2006 sklenili sporazum o poravnavi (v nadaljevanju: sporazum Teva). Ta sporazum, ki je zajemal samo Združeno kraljestvo, je bil sklenjen za obdobje treh let z možnostjo podaljšanja za dodatno obdobje dveh let. V skladu z navedenim sporazumom se je družba Teva zavezala, da bo perindopril, namenjen distribuciji v Združenem kraljestvu, nabavljala izključno pri družbi Servier. Poleg te klavzule o izključni dobavi je isti sporazum vseboval tudi klavzulo o neizpodbijanju patentov 339, 340, 341 in 947, katere imetnica je bila družba Servier, ter klavzulo o netrženju, katere področje uporabe je bilo ozemlje Združenega kraljestva. Na podlagi te klavzule o netrženju družba Teva v tej nekdanji državi članici ni smela proizvajati ali tržiti nobene generične oblike perindoprila, za katero je družba Servier menila, da pomeni kršitev njenih patentov. V zameno je družba Servier družbi Teva plačala 5 milijonov GBP.

27      Sporazum Teva je poleg tega vseboval klavzulo o pavšalni odškodnini. V skladu s to klavzulo bi morala družba Servier, če od 1. avgusta 2006 družbi Teva ne bi dobavljala perindopril, tej družbi od takrat plačevati pavšalno odškodnino v višini 500.000 GBP mesečno, ne da bi družba Teva v takem primeru imela pravico do vložitve tožbe zoper družbo Servier niti pravico do prekinitve sporazuma Teva.

28      Ker družba Servier 1. avgusta 2006 v skladu s sporazumom Teva družbi Teva ni dobavila perindoprila, je družba Servier družbi Teva plačala pavšalno odškodnino v višini 5,5 milijona GBP, tako da je skupni znesek plačil v okviru sporazuma Teva znašal 10,5 milijona GBP.

29      Družbi Servier in Teva sta 23. februarja 2007 sklenili aneks k sporazumu Teva. Poleg potrditve klavzule o izključni dobavi, je bilo v tem aneksu določeno, da bo družba Teva lahko začela distribuirati perindopril družbe Servier bodisi na datum, ki ga je določila družba Servier, bodisi na datum razveljavitve ali izteka trajanja patenta 947, bodisi na datum, od katerega bo družba Apotex v Združenem kraljestvu začela distribuirati generično različico perindoprila.

3.      Sporazumi Krka

30      High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) je 3. oktobra 2006 v okviru tožb zaradi kršitve patentov 340 in 947 izdalo začasno odredbo zoper družbo Krka in zavrnilo predlog za skrajšani postopek, s katerim je družba Krka z nasprotno tožbo izpodbijala veljavnost patenta 947.

31      Družbi Servier in Krka sta po tej odločbi in odločbi EPU z dne 27. julija 2006 sklenili tri sporazume (v nadaljevanju: sporazumi Krka). Družbi Servier in Krka sta 27. oktobra 2006 sklenili sporazum o poravnavi sporov v zvezi s patenti 340 in 947 ter sporazum o licenci, 5. januarja 2007 pa sporazum o prenosu in licenci.

32      Družba Servier je s tem sporazumom o poravnavi umaknila tožbe zaradi kršitve teh patentov zoper družbo Krka, družba Krka pa se je odpovedala izpodbijanju veljavnosti navedenih patentov po vsem svetu in trženju generične različice perindoprila, s katero je bil kršen patent 947.

33      Družba Servier je s sporazumom o licenci družbi Krka podelila izključno in nepreklicno licenco za patent 947 v Češki republiki, Latviji, Litvi, na Madžarskem, Poljskem, v Sloveniji in na Slovaškem. V zameno je morala družba Krka družbi Servier plačevati licenčnino v višini 3 % neto vrednosti svoje prodaje na vseh teh ozemljih.

34      Na podlagi sporazuma o prenosu in licenci je družba Krka na družbo Servier prenesla dve patentni prijavi v zvezi s perindoprilom. Družba Servier je v zameno za ta prenos družbi Krka plačala 30 milijonov EUR.

4.      Sporazum Lupin

35      Družba Lupin je 18. oktobra 2006 pri High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek, patentno sodišče) vložila tožbo za ugotovitev ničnosti patenta 947 in za ugotovitev nekršitve navedenega patenta z generično različico perindoprila, ki jo je nameravala tržiti v tej državi.

36      Družbi Servier in Lupin sta 30. januarja 2007 ta spor in postopek med njima pred EPU v zvezi s patentom 947 končali s sporazumom o poravnavi (v nadaljevanju: sporazum Lupin).

37      Ta sporazum je vseboval klavzulo o „neizpodbijanju“, s katero se je družba Lupin zavezala, da ne bo izpodbijala patentov družbe Servier v zvezi s perindoprilom. Vseboval je tudi klavzulo o „netrženju“, ki je vsebovala nekatere pogoje. V skladu s to klavzulo se je družba Lupin zavezala, da ne bo prodajala generične različice „perindoprila erbumin […] in vse njegove soli“. Iz točke 54 izpodbijane sodbe je razvidno, da pa je bilo „[…] družbi Lupin dovoljeno tržiti izdelke, ki ji jih je dobavila družba Servier, ali svoj lastni perindopril v državah, v katerih je bila v prometu generična različica perindoprila, ki jo je odobrila družba Servier, ali v primeru poteka vseh upoštevnih patentov družbe Servier ali v državah, v katerih je tretja oseba dala v promet generično različico perindoprila in v katerih družba Servier ni vložila nobenega predloga za izdajo začasne odredbe, da bi dosegla prepoved prodaje tega perindoprila“. Ti klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju sta se uporabljali na ozemljih vseh držav članic EGP.

38      Sporazum Lupin je poleg tega vseboval klavzulo o prenosu in licenci, v skladu s katero je družba Lupin na družbo Servier prenesla pravice intelektualne lastnine, na katere so se nanašale tri patentne prijave, ki so se nanašale na postopke priprave perindoprila, pri čemer se je družba Servier zavezala, da bo te pravice prenesla z licenco nazaj družbi Lupin. Družba Servier je v zameno za ta prenos družbi Lupin plačala 40 milijonov EUR.

39      Nazadnje, sporazum Lupin je določal, da si bosta družbi Servier in Lupin z „vsemi razumnimi sredstvi“ prizadevali za sklenitev sporazuma o dobavi, s katerim bi družba Servier družbi Lupin dobavljala perindopril.

III. Sporni sklep

40      Komisija je 9. julija 2014 sprejela sporni sklep. Komisija je na eni strani ugotovila, da sporazumi Niche, Matrix, Teva, Krka in Lupin pomenijo omejevanje konkurence zaradi cilja in zaradi posledice. Zato je Komisija te sporazume opredelila kot kršitve člena 101 PDEU. Komisija je na drugi strani ugotovila, da sklenitev navedenih sporazumov v povezavi z drugimi ravnanji, kot je nakup tehnologij v zvezi z učinkovino perindoprila, pomeni strategijo družbe Servier, katere namen je bil odložiti vstop generičnih različic na trg tega zdravila, na katerem je imelo to podjetje prevladujoč položaj. Komisija je ugotovila, da ta zloraba prevladujočega položaja pomeni kršitev člena 102 PDEU.

41      Komisija je v členih od 1 do 5 tega sklepa ugotovila, da je družba Servier kršila člen 101 PDEU s tem, da je sodelovala pri sporazumih Niche, Matrix, Teva, Krka in Lupin. Natančneje, Komisija je v členih 1 in 2 navedenega sklepa poudarila, da sta sporazum Niche in sporazum Matrix vsak zase pomenila kršitev, ki je zajemala vse države, ki so bile na dan sprejetja istega sklepa članice Evropske unije, razen Italije in Hrvaške, da sta se ti kršitvi začeli 8. februarja 2005, razen za Latvijo, kjer sta se začeli 1. julija 2005, Bolgarijo in Romunijo, kjer sta se začeli 1. januarja 2007, ter Malto, kjer sta se začeli 1. marca 2007, in da sta navedeni kršitvi prenehali 15. septembra 2008, razen glede Združenega kraljestva, kjer sta prenehali 6. julija 2007, in Nizozemske, kjer sta prenehali 12. decembra 2007.

42      Komisija je v členu 3 spornega sklepa ugotovila, da sporazum Teva pomeni kršitev, ki je zajemala Združeno kraljestvo ter se je začela 13. junija 2006 in prenehala 6. julija 2007.

43      Komisija je v členu 5 spornega sklepa ugotovila, da sporazum Lupin pomeni kršitev, ki je zajemala vse države, ki so bile takrat članice Unije, razen Hrvaške. Komisija je navedla, da se je ta kršitev začela 30. januarja 2007, razen za Malto, kjer se je začela 1. marca 2007, in Italijo, kjer se je začela 13. februarja 2009, da je navedena kršitev prenehala 6. maja 2009, razen glede Združenega kraljestva, kjer je prenehala 6. julija 2007, Nizozemske, kjer je prenehala 12. decembra 2007, in Francije, kjer je prenehala 16. septembra 2008.

44      Komisija je v členu 7, od (1) do (5), spornega sklepa določila skupni znesek glob, naloženih družbi Servier za kršitve člena 101 PDEU, na 289.727.200 EUR, od tega 131.532.600 EUR iz naslova njenega sodelovanja pri sporazumu Niche, 79.121.700 EUR iz naslova njenega sodelovanja pri sporazumu Matrix, 4.309.000 EUR iz naslova njenega sodelovanja pri sporazumu Teva, 37.661.800 EUR iz naslova njenega sodelovanja pri sporazumih Krka in 37.102.100 EUR iz naslova njenega sodelovanja pri sporazumu Lupin.

IV.    Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba

45      Družba Servier je 21. septembra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je primarno predlagala razglasitev ničnosti spornega sklepa in, podredno, znižanje globe, ki ji je bila s tem sklepom naložena.

46      European Federation of Pharmaceutical Industries and Associations (EFPIA) je 2. februarja 2015 vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom družbe Servier. S sklepom predsednika drugega senata Splošnega sodišča z dne 14. oktobra 2015 je bilo temu predlogu ugodeno.

47      Družba Servier je v tožbi na prvi stopnji navedla sedemnajst tožbenih razlogov v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

48      Glede kršitev člena 101 PDEU je Splošno sodišče sprejelo tožbene razloge zoper ugotovitev kršitve, ki izhaja iz sporazumov Krka. Splošno sodišče je zavrnilo tožbene razloge v zvezi s protipravno naravo sporazumov Niche, Matrix, Teva in Lupin (v nadaljevanju: sporni sporazumi). Splošno sodišče je zavrnilo podredne predloge družbe Servier za odpravo ali znižanje glob, ki so ji bile naložene zaradi njenega sodelovanja pri sporazumih Niche, Teva in Lupin. Znesek globe, naložene družbi Servier zaradi njenega sodelovanja pri sporazumu Matrix, pa je Splošno sodišče znižalo na 55.385.190 EUR.

V.      Postopek pred Sodiščem in predlogi strank

49      Družba Servier je 28. februarja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to pritožbo.

50      Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske je 22. maja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložilo predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 16. junija 2019 temu predlogu ugodil.

51      Sodišče je stranke pozvalo, naj do 4. oktobra 2021 predložijo pisna stališča o sodbah z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52), z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija (C‑591/16 P, EU:C:2021:243), z dne 25. marca 2021, Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisija (C‑586/16 P, EU:C:2021:241), z dne 25. marca 2021, Generics (UK)/Komisija (C‑588/16 P, EU:C:2021:242), z dne 25. marca 2021, Arrow Group in Arrow Generics/Komisija (C‑601/16 P, EU:C:2021:244), in z dne 25. marca 2021, Xellia Pharmaceuticals in Alpharma/Komisija (C‑611/16 P, EU:C:2021:245). Družba Servier, Komisija in Združeno kraljestvo so se na ta poziv odzvale v za to določenem roku.

52      Družba Servier s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

–        primarno, razveljavi točke od 4 do 6 izreka izpodbijane sodbe;

–        razglasi ničnost členov 1(b), člena 2(b), člena 3(b), člena 5(b) ter posledično člen 7(1)(b), člena 7(2)(b), člena 7(3)(b) in člena 7(5)(b) spornega sklepa ali, podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči o posledicah spornih sporazumov;

–        bolj podredno, razveljavi točki 4 in 5 izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem so potrjene ugotovitve iz spornega sklepa v zvezi z obstojem ločenih kršitev in kumulativnih glob za sporazuma Niche in Matrix, ter posledično razglasi ničnost člena 1(b), člena 2(b), člena 7(1)(b) in člena 7(2)(b) tega sklepa;

–        še bolj podredno, razveljavi točki 4 in 5 izreka izpodbijane sodbe ter razglasi ničnost členov 7(1)(b), 7(2)(b), 7(3)(b) in 7(5)(b) spornega sklepa glede na pritožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načel zakonitosti v kazenskem pravu in načela sorazmernosti pri določitvi višine globe;

–        razveljavi točko 5 izreka izpodbijane sodbe ter razglasi ničnost členov 5(b) in 7(5)(b) spornega sklepa glede na pritožbeni razlog v zvezi s trajanjem zatrjevane kršitve in izračunom višine globe, ki se nanaša na sporazum Lupin, ter posledično v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti določi višino globo, ter

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

53      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo zavrne in

–        pritožnicam naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem in pred Sodiščem.

54      EFPIA Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi točke od 4 do 6 izreka izpodbijane sodbe;

–        razglasi ničnost člena 1(b), člena 2(b), člena 3(b) in člena 5(b) spornega sklepa ter posledično njegovega člena 7(1)(b), člena 7(2)(b), člena 7(3)(b) in člena 7(5)(b) ali, podredno, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ter

–        Komisiji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka in postopka na prvi stopnji.

55      Združeno kraljestvo Sodišču predlaga, naj predlogom Komisije ugodi.

VI.    Pritožba

56      V utemeljitev svoje pritožbe družba Servier navaja sedem pritožbenih razlogov. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi s pojmom omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava v zvezi s potencialno konkurenco, ki so jo proizvajalci generičnih zdravil izvajali nad družbo Servier. Tretji, četrti in peti pritožbeni razlog se nanašajo na ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi s sporazumi Niche, Matrix, Teva in Lupin. Podredno se družba Servier s šestim pritožbenim razlogom sklicuje na napačno uporabo prava pri opredelitvi sporazumov Niche in Matrix kot ločenih kršitev. Družba Servier s sedmim pritožbenim razlogom še bolj podredno zatrjuje kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu in načela sorazmernosti v zvezi z globami, ki so ji bile naložene na podlagi člena 101 PDEU.

A.      Uvodne ugotovitve o dopustnosti

57      V delu, v katerem Komisija prereka dopustnost nekaterih pritožbenih razlogov in trditev družbe Servier v pritožbenem postopku, pri čemer družbi Servier zlasti očita, da ni opredelila obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se nanašajo, da je podala splošne trditve, ki naj ne bi bile povezane z očitki in razlogovanjem, uporabljenim v spornem sklepu in izpodbijani sodbi, da je ponovila nekatere svoje trditve, navedene na prvi stopnji, ne da bi pojasnila, zakaj naj bi dokazovale, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, in da je izpodbijala presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče, je treba najprej opozoriti na meje sodnega nadzora, ki ga Sodišče izvaja v pritožbenem postopku.

58      V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da iz člena 256(1) PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije izhaja, da je pritožba omejena na pravna vprašanja in da je zato le Splošno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev in dokazov (sodba z dne 10. julija 2019, VG/Komisija, C‑19/18 P, EU:C:2019:578, točka 47 in navedena sodna praksa).

59      Vendar je Sodišče, kadar je Splošno sodišče ugotovilo oziroma presodilo dejstva, pristojno, da opravi nadzor, če je Splošno sodišče opredelilo njihov pravni značaj in pravne posledice, ki izhajajo iz njih. Pristojnost Sodišča za nadzor se razteza med drugim na vprašanje, ali je Splošno sodišče pri presoji dejanskega stanja uporabilo ustrezna pravna merila (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2021, Komisija/Italija in drugi, C‑425/19 P, EU:C:2021:154, točka 53 in navedena sodna praksa).

60      Dalje, opozoriti je treba, da so v fazi pritožbe dopustni očitki v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja in njegovo presojo v izpodbijani odločbi, če se zatrjuje, da je Splošno sodišče podalo ugotovitve, katerih dejanska nepravilnost izhaja iz listin v spisu, ali da je izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi (sodba z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet, C‑229/05 P, EU:C:2007:32, točka 35).

61      Izkrivljanje mora biti očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba na novo presojati dejstva in dokaze (sodba z dne 28. januarja 2021, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, C‑466/19 P, EU:C:2021:76, točka 43). Čeprav takšno izkrivljanje lahko pomeni razlago dokumenta, ki je v nasprotju z njegovo vsebino, mora biti to izkrivljanje očitno razvidno iz spisa in je zanj potrebno, da je Splošno sodišče očitno prekoračilo meje razumne presoje teh dokazov. V zvezi s tem ni dovolj dokazati, da bi bilo mogoče dokument razlagati drugače kot Splošno sodišče (sodba z dne 17. oktobra 2019, Alcogroup in Alcodis/Komisija, C‑403/18 P, EU:C:2019:870, točka 64 in navedena sodna praksa).

62      Nazadnje, opozoriti je treba, da iz člena 256 PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter členov 168(1)(d) in 169(2) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi natančno navesti izpodbijane dele sodbe ali sklepa, katerih razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, s katerimi se specifično utemeljuje ta predlog (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2016, Mallis in drugi/Komisija in ECB, od C‑105/15 P do C‑109/15 P, EU:C:2016:702, točki 33 in 34). V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča te zahteve ne izpolnjuje pritožba, v kateri so samo ponovljeni tožbeni razlogi in trditve, ki so bili že predstavljeni pred Splošnim sodiščem. Taka pritožba namreč v resnici pomeni samo predlog za ponovno obravnavanje tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, za kar pa Sodišče ni pristojno (sodba z dne 24. marca 2022, Hermann Albers/Komisija, C‑656/20 P, EU:C:2022:222, točka 35 in navedena sodna praksa).

63      Če pa pritožnik izpodbija to, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije, se o pravnih vprašanjih, obravnavanih na prvi stopnji, lahko ponovno razpravlja v pritožbenem postopku. Če pritožnik svoje pritožbe ne bi mogel tako opreti na razloge in trditve, ki jih je uporabila že pred Splošnim sodiščem, bi namreč pritožbeni postopek deloma izgubil svoj smisel (sodba z dne 24. marca 2022, Hermann Albers/Komisija, C‑656/20 P, EU:C:2022:222, točka 36 in navedena sodna praksa).

B.      Prvi in drugi pritožbeni razlog: merila za presojo pojmov omejevanja konkurence zaradi cilja in potencialne konkurence

64      Družba Servier s prvim in drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi in uporabi pojmov omejevanja konkurence zaradi cilja in potencialne konkurence.

1.      Dopustnost

65      Komisija trdi, da prvi in drugi pritožbeni razlog delno nista dopustna. Ta institucija očita splošnost in abstraktnost dela argumentacije družbe Servier, ki naj ne bi z zahtevano stopnjo natančnosti navedla razloge izpodbijane sodbe, ki jih graja, in napačne uporabe prava, na katero se sklicuje. Družba Servier naj bi poleg tega zgolj ponovila trditve, navedene na prvi stopnji, ne da bi pojasnila, kakšne naj bi bile napake pri uporabi prava, ki naj bi jih Splošno sodišče storilo pri zavrnitvi teh trditev. Iz tega naj bi sledilo, da sta prvi in drugi pritožbeni razlog dopustna le v delu, v katerem so trditve družbe Servier povezane s specifičnim očitkom v zvezi s sporazumi Niche, Matrix, Teva ali Lupin, je s temi trditvami natančno opredeljen razlog izpodbijane sodbe, ki je predmet njenih očitkov, in navedena napačna uporaba prava, ki naj bi jo storilo Splošno sodišče.

66      V obravnavani zadevi je res, da je namen prvega in drugega pritožbenega razloga, ki ju je navedla družba Servier, splošno in abstraktno izpodbiti veljavnost pravnih meril, na podlagi katerih je Splošno sodišče odločilo o opredelitvi spornih sporazumov kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Res je tudi, da v okviru teh pritožbenih razlogov v pritožbi niso sistematično natančno navedene niti točke izpodbijane sodbe, ki so predmet očitkov, niti pravne trditve, katerih namen je dokazati obstoj napačne uporabe prava, ampak so v njej občasno zgolj ponovljene trditve, navedene na prvi stopnji.

67      Vendar se te trditve, kot Komisija izrecno priznava, kljub svoji splošnosti prekrivajo in dopolnjujejo s trditvami, ki jih družba Servier specifično razvija v zvezi z vsakim od spornih sporazumov v okviru tretjega, četrtega, petega in šestega pritožbenega razloga. Dejstvo, da se je družba Servier odločila, da svoje pravne trditve v zvezi s tem, ali sporni sporazumi pomenijo kršitev, razdeli na dva dela, od katerih je prvi splošen in upošteven za preučitev vseh teh sporazumov, drugi pa specifičen in značilen za vsakega od navedenih sporazumov, obravnavanih posamično, ne pomeni, da te trditve glede na načela, na katera je bilo opozorjeno v točkah od 58 do 63 te sodbe, niso nedopustne. Iz povezane razlage vseh teh pritožbenih razlogov je namreč razvidno, da je mogoče na podlagi pritožbe dovolj natančno opredeliti tako točke izpodbijane sodbe, ki jih izpodbija družba Servier, kot tudi pravne trditve, navedene v utemeljitev njenih očitkov.

68      Ker sta prvi in drugi pritožbeni razlog dovolj jasna in natančna, da Komisiji omogočata obrambo, Sodišču pa, da opravi nadzor, sta ta pritožbena razloga dopustna. Sodišče se bo o drugih ugovorih nedopustnosti, ki jih je Komisija natančneje navedla, izreklo v okviru preizkusa tretjega, četrtega, petega in šestega pritožbenega razloga.

2.       Utemeljenost

a)      Uvodne ugotovitve

69      Opozoriti je treba, da člen 101(1) PDEU določa, da so kot nezdružljivi z notranjim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

70      Tako mora ravnanje podjetij, da bi zanj veljala načelna prepoved iz člena 101(1) PDEU, izkazovati obstoj tajnega dogovora med njimi, torej sporazum med podjetji, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 31 in navedena sodna praksa).

71      Zadnjenavedena zahteva pomeni, da mora biti v primeru sporazumov o horizontalnem sodelovanju, sklenjenih med podjetji, ki delujejo na isti ravni proizvodne ali distribucijske verige, navedeni tajni dogovor sklenjen med podjetji v položaju, če že ne dejanske, pa vsaj potencialne konkurence (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 32).

72      Poleg tega je treba v skladu s samim besedilom te določbe dokazati, da je bodisi cilj tega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence bodisi je to posledica navedenega ravnanja (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 158). Iz tega je razvidno, da se s to določbo, kot jo razlaga Sodišče, jasno razlikuje med pojmoma omejevanje zaradi cilja in omejevanje zaradi posledice, pri čemer se za vsakega od njiju uporabljajo različna dokazna pravila (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 63).

73      Tako pri ravnanjih, ki so opredeljena kot omejevanje konkurence zaradi cilja, ni treba ugotavljati – in še toliko manj dokazovati – posledic za konkurenco, saj izkušnje kažejo, da taka ravnanja povzročajo zmanjšanje proizvodnje in zvišanje cen, kar negativno vpliva na razdelitev virov zlasti v škodo potrošnikov (glej v tem smislu sodbi z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 115, in z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 159).

74      Če pa ni mogoče dokazati protikonkurenčnega cilja sporazuma, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja, je treba preučiti njegove posledice, da se dokaže, da je bila konkurenca dejansko preprečena ali znatno omejena oziroma izkrivljena (glej v tem smislu sodbo z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točka 17).

75      To razlikovanje se nanaša na dejstvo, da je mogoče nekatere oblike dogovarjanja med podjetji že zaradi njihove narave obravnavati kot škodljive za dobro delovanje običajnega konkurenčnega trga (sodbi z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točka 17, in z dne 14. marca 2013, Allianz Hungária Biztosító in drugi, C‑32/11, EU:C:2013:160, točka 35). Pojem omejevanja konkurence zaradi cilja je treba razlagati ozko in ga je mogoče uporabiti le za nekatere sporazume med podjetji, ki so sami po sebi in ob upoštevanju vsebine njihovih določb, njihovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega so umeščeni, za konkurenco dovolj škodljivi, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno (glej v tem smislu sodbi z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točka 20, in z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točki 161 in 162 ter navedena sodna praksa).

76      V zvezi s tem je treba, kar zadeva gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščeno zadevno ravnanje, upoštevati naravo zadevnih proizvodov ali storitev ter dejanske pogoje, ki opredeljujejo sestavo in delovanje zadevnega sektorja ali sektorjev oziroma trga ali trgov. Nikakor pa ni treba preučiti in še manj dokazati posledic tega ravnanja za konkurenco, ne glede na to, ali so te dejanske ali potencialne, negativne ali pozitivne (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 166).

77      Kar zadeva cilje, ki se uresničujejo z zadevnim ravnanjem, je treba navesti, da je treba določiti objektivne cilje, ki se s tem ravnanjem želijo doseči v zvezi s konkurenco. Vendar okoliščina, da vpletena podjetja niso delovala zaradi preprečevanja, omejevanja ali izkrivljanja konkurence, in dejstvo, da so uresničevala nekatere legitimne cilje, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 167 in navedena sodna praksa).

78      Za izvajanje načel, na katera je bilo opozorjeno v zvezi s tajnimi dogovarjanji v obliki sporazumov o horizontalnem sodelovanju med podjetji, kakršni so sporni sporazumi, je treba v prvi fazi ugotoviti, ali se ta dogovarjanja lahko opredelijo tako, kot da z njimi podjetja, ki so v konkurenčnem položaju, pa čeprav le potencialno, omejujejo konkurenco. Če je tako, je treba v drugi fazi preveriti, ali so navedena dogovarjanja glede na svoje gospodarske značilnosti opredeljena kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

79      V zvezi s prvo fazo te analize je Sodišče že razsodilo, da je treba v posebnem kontekstu odprtja trga zdravila za proizvajalce generičnih zdravil za presojo, ali je eden od teh proizvajalcev, čeprav ni na trgu, v potencialno konkurenčnem odnosu s proizvajalcem originalnih zdravil, prisotnim na tem trgu, ugotoviti, ali obstajajo dejanske in konkretne možnosti za to, da se prvi vključi na navedeni trg in konkurira drugemu (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 36 in navedena sodna praksa).

80      Tako je treba presoditi, prvič, ali je navedeni proizvajalec generičnih zdravil na dan sklenitve teh sporazumov izvedel zadostne pripravljalne ukrepe za dostop do zadevnega trga v takem roku, da bi to lahko pomenilo konkurenčni pritisk na proizvajalca originalnih zdravil. Taki ukrepi omogočajo ugotovitev obstoja trdne odločenosti in lastne zmožnosti proizvajalca generičnih zdravil za vstop na trg zdravila z vsebnostjo učinkovine, ki je postala javna dobrina, čeprav obstajajo patenti za postopek, katerih imetnik je proizvajalec originalnih zdravil. Drugič, preveriti je treba, ali vstop takega proizvajalca generičnih zdravil na trg ne naleti na nepremostljive ovire za vstop (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 43 do 45).

81      Sodišče je že razsodilo, da so morebitni patenti, s katerimi je zaščiteno originalno zdravilo ali kateri od postopkov njegove proizvodnje, nedvomno del gospodarskega in pravnega okvira, značilnega za konkurenčne odnose med imetniki teh patentov in proizvajalci generičnih zdravil. Vendar presoja pravic, podeljenih s patentom ne sme zajemati preučitve veljavnosti patenta ali verjetnosti, s katero bi se lahko spor med njegovim imetnikom in proizvajalcem generičnih zdravil končal z ugotovitvijo, da je patent veljaven in kršen. Ta presoja se mora bolj nanašati na vprašanje, ali ima proizvajalec generičnih zdravil kljub obstoju tega patenta dejanske in konkretne možnosti za to, da se v upoštevnem trenutku vključi na trg (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 50).

82      Poleg tega je mogoče ugotovitev potencialne konkurence med proizvajalcem generičnih zdravil in proizvajalcem originalnih zdravil potrditi z dodatnimi elementi, kot je sklenitev sporazuma med njima, kadar proizvajalec generičnih zdravil ni bil prisoten na zadevnem trgu, ali obstoj prenosov vrednosti na tega proizvajalca v zameno za odlog njegovega vstopa na trg (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 54 do 56).

83      V drugi fazi navedene analize je treba za ugotovitev, ali je treba odlog vstopa na trg generičnih zdravil, ki izhaja iz sporazuma o poravnavo patentnih sporov, v zameno za prenose vrednosti s proizvajalca originalnih zdravil na proizvajalca teh generičnih zdravil šteti za tajno dogovarjanje, ki pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, najprej preučiti, ali je te prenose vrednosti mogoče v celoti utemeljiti s potrebo po nadomestilu za stroške in nevšečnosti, povezane s tem sporom, kot so stroški in honorarji za svetovalce zadnjenavedenega proizvajalca, ali s potrebo po plačilu za dejansko in izkazano dobavo njegovega blaga ali storitev proizvajalcu originalnega zdravila. Če to ni tako, je treba preveriti, ali je mogoče te prenose vrednosti pojasniti izključno s poslovnim interesom teh proizvajalcev zdravil, da si ne konkurirajo na podlagi učinkovitosti. Za to preučitev je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je bila neto pozitivna bilanca prenosov vrednosti dovolj velika, da je proizvajalca generičnih zdravil dejansko spodbudila k temu, da se je odpovedal vstopu na zadevni trg in posledično ni konkuriral proizvajalcu originalnih zdravil na podlagi učinkovitosti, ne da bi se zahtevalo, da je ta neto pozitivna bilanca nujno večja od dobička, ki bi ga ta proizvajalec generičnih zdravil ustvaril, če bi v patentnem sporu uspel (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 84 do 94).

84      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je izpodbijanje veljavnosti in obsega patenta del običajne konkurence v sektorjih, v katerih obstajajo pravice do ekskluzivnosti nad tehnologijami, tako da lahko sporazumi o poravnavi, s katerimi proizvajalec generičnih zdravil, ki je kandidat za vstop na trg, vsaj začasno prizna veljavnost patenta, katerega imetnik je proizvajalec originalnih zdravil, in se s tem zaveže, da te veljavnosti ne bo več izpodbijal niti ne bo vstopil na ta trg, omejujejo konkurenco (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 81 in navedena sodna praksa).

85      Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba preveriti, ali je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, odločilo o trditvah družbe Servier, navedenih zlasti v okviru četrtega tožbenega razloga na prvi stopnji, ki se je nanašal na napačno uporabo prava pri opredelitvi pravnih meril, ki se uporabljajo za analizo cilja in posledic spornih sporazumov glede na člen 101 PDEU, ter o trditvah, ki so bila specifično razvita v zvezi z uporabo teh meril za vsakega od teh sporazumov.

86      Tako je treba po ugotovitvi obstoja elementov v zvezi s potencialno konkurenco, ki so predmet splošnih očitkov v okviru drugega pritožbenega razloga, v tej drugi fazi iste analize preveriti, ali je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotovilo, da sporni sporazumi omejujejo konkurenco zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU. Preveriti je treba tudi, ali je Splošno sodišče v tem okviru preučilo cilje teh sporazumov in, natančneje, vprašanje, ali so bili prenosi vrednosti, ki jih je družba Servier izvedla v korist proizvajalcev generičnih zdravil, dovolj veliki, da so bili ti proizvajalci spodbujeni k temu, da so se odpovedali vstopu na trg perindoprila, čeprav le začasno.

87      Poleg tega se je treba prepričati, da je Splošno sodišče po potrebi upoštevalo namene vpletenih podjetij, da bi preverilo, ali glede na elemente iz prejšnje točke ustrezajo njegovi analizi objektivnih ciljev, ki so jih ta podjetja želela doseči v zvezi s konkurenco, pri čemer pa je treba pojasniti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 77 te sodbe, okoliščina, da so navedena podjetja delovala brez namena preprečevanja, omejevanja ali izkrivljanja konkurence, in dejstvo, da so uresničevala nekatere legitimne cilje, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU. Upoštevna je le presoja zadostne gospodarske škodljivosti tega dogovarjanja za dobro delovanje konkurence na zadevnem trgu. Ta presoja mora temeljiti na objektivnih preudarkih, po potrebi po podrobni analizi navedenega dogovarjanja in njegovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščeno (glej v tem smislu sodbi z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 84 in 85, in z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija, C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točka 131).

88      Zato je treba za ugotovitev, ali je mogoče tajno dogovarjanje opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, preučiti njegovo vsebino, zgodovino njegovega nastanka ter gospodarski in pravni okvir, zlasti posebne značilnosti trga, na katerem bodo dejansko nastali njegovi učinki. Dejstvo, da besedilo sporazuma, namenjenega izvajanju tega dogovarjanja, ne razkriva protikonkurenčnega cilja, samo po sebi ni odločilno (glej v tem smislu sodbi z dne 8. novembra 1983, IAZ International Belgium in drugi/Komisija, od 96/82 do 102/82, 104/82, 105/82, 108/82 in 110/82, EU:C:1983:310, točke od 23 do 25, in z dne 28. marca 1984, Compagnie royale asturienne des mines in Rheinzink/Komisija, 29/83 in 30/83, EU:C:1984:130, točka 26).

89      V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v delu izpodbijane sodbe, v katerem se obravnava napačna uporaba prava, ki naj bi jo domnevno storila Komisija, v zvezi s pojmom omejevanja konkurence zaradi cilja, najprej v točkah od 219 do 307 navedene sodbe na splošno preučilo merila, na podlagi katerih je mogoče šteti, da so sporazumi o poravnavi patentnih sporov zajeti s tem pojmom, nato pa je v točkah od 316 do 386 navedene sodbe navedlo merila za presojo potencialne konkurence. S tem je Splošno sodišče zamenjalo vrstni red, po katerem je treba načeloma preučiti ta elementa, navedena v točki 78 te sodbe, saj ni treba preučiti vprašanja, ali je cilj sporazumov omejevanje konkurence, če zadevna podjetja niso v konkurenčnem razmerju. Vendar ta zamenjava sama po sebi ne vpliva na utemeljenost analize teh dveh elementov, ki jo je Splošno sodišče opravilo v obravnavani zadevi. Splošno sodišče, ko se je nato posebej izreklo o tožbenih razlogih na prvi stopnji v zvezi s tem, ali sporni sporazumi pomenijo kršitev glede na člen 101 PDEU, je namreč sledilo temu vrstnemu redu, saj je sistematično preučilo vprašanje obstoja razmerja potencialne konkurence med strankami teh sporazumov, preden je analiziralo njihovo opredelitev kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

90      Ob upoštevanju navedenega je treba v delu, v katerem se drugi pritožbeni razlog nanaša na merila v zvezi s potencialno konkurenco, najprej odločiti o tem pritožbenem razlogu, nato pa preučiti prvi pritožbeni razlog, ki se nanaša na merila za opredelitev omejevanja konkurence zaradi cilja.

b)      Merila v zvezi s potencialno konkurenco (drugi pritožbeni razlog)

1)      Trditve strank

91      Družba Servier z drugim pritožbenim razlogom, ki je razdeljen na tri dele, trdi, da izpodbijana sodba temelji na široki razlagi pojma potencialne konkurence in da je z navedeno sodbo dokazno breme, ki ga nosi Komisija, obrnjeno. Uvodoma družba Servier trdi, da zgolj na podlagi sklenitve sporazuma o poravnavi patentnih sporov ni mogoče sklepati, da med strankama tega sporazuma obstaja potencialna konkurenca. Poleg tega naj bi Splošno sodišče v točki 386 izpodbijane sodbe presodilo, da za dokaz obstoja razmerja potencialne konkurence zadostuje, da Komisija – ob neobstoju nasprotnih dokazov o tehničnih, regulativnih ali finančnih težavah – izkaže sklenjen krog indicev, ki dokazujejo ukrepe, namenjene proizvodnji in trženju zadevnega izdelka v dovolj kratkem obdobju, da bi se omejilo ravnanje subjekta, prisotnega na zadevnem trgu. Na podlagi te presoje naj bi Splošno sodišče trikrat napačno uporabilo pravo.

92      Družba Servier s prvim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo patentnih ovir. V točkah 384, 444 in 728 izpodbijane sodbe naj bi Splošno sodišče ugotovilo, da organ ni sprejel dokončne odločbe o obstoju kršitev in veljavnosti patenta, zato je mogoče presojo strank o možnostih za uspeh sodnega postopka upoštevati le na podlagi namena strank. Splošno sodišče naj bi tako izključilo, da bi se pred sprejetjem take odločitve to, kako stranke dojemajo veljavnost patenta, lahko upoštevalo pri ugotavljanju, ali so bili proizvajalci generičnih zdravil zmožni vstopiti na zadevni trg. Ker je sporazum o poravnavi spora po definiciji mogoče skleniti le pred sprejetjem take odločitve, naj bi Splošno sodišče tako zahtevalo pogoj, ki ga ni mogoče izpolniti in ni primeren v okviru sporov na področju farmacevtskih patentov. Poleg tega družba Servier Splošnemu sodišču očita, da v točkah 366, 367, 591 in 592 izpodbijane sodbe ni upoštevalo sodnih odredb v tem okviru zaradi njihove začasnosti.

93      Po mnenju družbe Servier je mogoče tudi ob neobstoju take odločitve na zmožnost proizvajalca generičnih zdravil, da vstopi na trg, vplivati z obstojem patenta, če se ta patent dojema kot dovolj močan, da tega proizvajalca odvrne od tako imenovanega vstopa „s tveganjem“ glede na možnost, da proizvajalec originalnega zdravila zoper njega vloži tožbo zaradi kršitve. Družba Servier v zvezi s tem poudarja, da je Splošno sodišče izrecno ugotovilo tak odvračilni učinek, ki izhaja iz tega, da je družba Krka patent 947 dojemala kot veljaven. Splošno sodišče naj bi tako napačno uporabilo pravo, zaradi česar naj bi bila opredelitev družb Niche, Matrix, Teva in Lupin kot potencialnih konkurentk družbe Servier neveljavna.

94      Družba Servier z drugim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točki 386 izpodbijane sodbe ugotovilo, da krog indicev, ki dokazujejo obstoj zgolj ukrepov za proizvodnjo in trženje generičnega zdravila, katerih možnosti za uspeh v kratkem času niso znane, zadostuje za dokaz dejanske in konkretne zmožnosti za vstop na trg. Po mnenju družbe Servier taki ukrepi kvečjemu potrjujejo željo po vstopu na trg, vendar ob obstoju zelo velikih vstopnih ovir ne zadostujejo za dokaz konkretne verjetnosti dovolj hitrega vstopa na trg, ki naj bi bila odvisna od faze razvoja generičnega zdravila in zmožnosti proizvajalca tega zdravila, da pridobi dovoljenje za promet. V teh okoliščinah naj Splošno sodišče v točki 340 navedene sodbe ne bi moglo izključiti, da lahko zamude v procesu vstopa na trg, ki so jih utrpeli proizvajalci generičnih zdravil, posegajo v njihovo zmožnost vstopa na ta trg. Družba Servier se poleg tega sklicuje na več napak v zvezi s presojo potencialne konkurence v zvezi s spornimi sporazumi.

95      Družba Servier s tretjim delom drugega pritožbenega razloga ob podpori EFPIA Splošnemu sodišču očita, da je presodilo, da morajo za izpodbijanje indicev o obstoju razmerij potencialne konkurence, ki jih navaja Komisija, podjetja, odgovorna za kršitve, ugotovljene v spornem sklepu, dokazati, da so se pri vstopu novih udeležencev na trg pojavile nepremostljive ovire. Splošno sodišče naj bi s tem obrnilo dokazno breme, ki ga nosi Komisija, in tem podjetjem naložilo dokaz, ki ga ni mogoče predložiti (probatio diabolica). Družba Servier meni, da za izpodbijanje indicev o obstoju potencialne konkurence zadostuje dokaz, da so trditve Komisije dvomljive ali napačne.

96      Poleg tega naj Splošno sodišče v točki 386 izpodbijane sodbe ne bi moglo, ne da bi kršilo načelo dobrega upravljanja, družbi Servier naložiti, naj dokaže, da so se proizvajalci generičnih zdravil soočali z nepremostljivimi ovirami, saj po mnenju tega podjetja v zvezi s tem le ti proizvajalci razpolagajo z upoštevnimi informacijami. Komisija pa naj bi s tem, da je zavrnila uporabo svojih preiskovalnih pooblastil za zbiranje teh informacij, kršila načelo dobrega upravljanja.

97      Komisija ob podpori Združenega kraljestva te trditve prereka.

2)      Presoja Sodišča

98      Glede meril, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obstoj razmerja potencialne konkurence med dvema podjetjema, je Splošno sodišče v točkah od 318 do 321 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da je potencialni konkurent tisti, ki ima dejanske in konkretne možnosti za vstop na zadevni trg. Taka ugotovitev mora po mnenju navedenega sodišča temeljiti na dveh merilih, in sicer, prvič, na zmožnosti, in drugič, na namenu vstopa na ta trg, pri čemer je prvo od teh meril bistveno. Poleg tega je Splošno sodišče v točkah od 334 do 341 navedene sodbe ugotovilo, da je za to, da bi bilo mogoče podjetje opredeliti kot potencialnega konkurenta, potrebno, da se njegov potencialni vstop na navedeni lahko opravi dovolj hitro, da se omeji ravnanje podjetij, ki so prisotna na istem trgu, in se tako nanje izvaja konkurenčni pritisk.

99      Splošno sodišče je v točkah od 342 do 348 izpodbijane sodbe poudarilo, da dokaz o obstoju potencialne konkurence lahko potrjuje to, da podjetja, ki so prisotna na trgu, dojemajo konkurenčno grožnjo, ki jo pomeni možnost vstopa novega udeleženca na ta trg. V zvezi s tem je Splošno sodišče ob sklicevanju na svojo sodno prakso navedlo, da je lahko sklenitev sporazuma med temi podjetji indic tega dojemanja, ki lahko potrdi obstoj potencialne konkurence.

100    Kadar je na podlagi teh meril mogoče dokazati, da imajo proizvajalci generičnih zdravil dejanske in konkretne možnosti za vstop na trg, je mogoče tako ugotovitev po mnenju Splošnega sodišča iz razlogov, navedenih v točkah od 319 do 324 izpodbijane sodbe, izpodbijati z obstojem ovir za ta vstop, kot so patenti ali obveznost pridobitve dovoljenja za promet, le če so te ovire nepremostljive.

101    V zvezi s tem je Splošno sodišče v točkah od 355 do 368 in 384 navedene sodbe v bistvu presodilo, da ob neobstoju pravnomočne sodne odločbe, s katero bi bil ugotovljen obstoj kršitve, obstoj veljavnega patenta ne preprečuje pojava potencialne konkurence. Po mnenju Splošnega sodišča namreč izključna pravica, podeljena s patentom, ne nasprotuje temu, da proizvajalci generičnih zdravil sprejmejo ukrepe, da bi lahko vstopili na trg originalnega zdravila po poteku tega patenta, in tako izvajajo konkurenčni pritisk na imetnika navedenega patenta pred tem potekom.

102    Natančneje, Splošno sodišče je v točkah od 359 do 361 navedene sodbe pojasnilo, da čeprav za patent velja domneva, da je od njegove registracije veljaven, se kršitev ne domneva, temveč mora biti dokazana po sodni poti. Splošno sodišče prav tako meni, da ugotovitev veljavnosti patenta, kot je ta, ki izhaja iz odločbe EPU z dne 27. julija 2006, ne izključuje možnosti potencialne konkurence, če kršitev ni bila ugotovljena.

103    Splošno sodišče je v točki 358 izpodbijane sodbe tudi poudarilo, da zakonodaja, ki ureja izdajo dovoljenj za promet z zdravili, ne pomeni nepremostljive ovire za pojav potencialne konkurence, saj ta zakonodaja pristojnim organom omogoča, da izdajo tako dovoljenje za generično zdravilo, tudi če je referenčno zdravilo varovano s patentom.

104    Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče v nasprotju s trditvami družbe Servier navedlo merila, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju razmerja potencialne konkurence med proizvajalcem originalnih zdravil in proizvajalcem generičnih zdravil, ne da bi napačno uporabilo pravo in odločilo v skladu s tem, kar je navedeno v točkah od 79 do 82 te sodbe. Merila, ki jih je uporabilo Splošno sodišče, namreč v bistvu ustrezajo merilom, ki jih je Sodišče uporabilo v točkah od 36 do 57 sodbe z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52).

105    Natančneje, v zvezi z meriloma zmožnosti in namena vstopa na zadevni trg, navedenima v točki 318 izpodbijane sodbe, je treba ugotoviti, da ustrezata meriloma, ki ju je Sodišče uporabilo med drugim v točki 44 sodbe z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, (C‑307/18, EU:C:2020:52), in ki se nanašata na trdno odločenost in lastno zmožnost proizvajalca generičnih zdravil za vstop na trg zdravila z vsebnostjo učinkovine, ki je postala javna dobrina, čeprav obstajajo patenti za postopek, katerih imetnik je proizvajalec originalnih zdravil.

106    Glede očitka, ki je bil uvodoma naveden v okviru drugega pritožbenega razloga, je res, kot v bistvu trdi družba Servier, da obstoja razmerja potencialne konkurence med podjetjema, ki delujeta na isti ravni proizvodne verige in od katerih eno ni prisotno na trgu, ni mogoče izpeljati zgolj iz dejstva, da sta ti podjetji sklenili sporazum o poravnavi sporov. Vendar je sklenitev takega sporazuma močan indic za obstoj konkurenčnega razmerja med navedenimi podjetji (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C307/18, EU:C:2020:52, točka 55 in navedena sodna praksa). Tako Splošno sodišče s tem, da se je v utemeljitev ugotovitve, da so bili družba Servier in zadevni proizvajalci generičnih zdravil potencialni konkurenti, sklicevalo na sam obstoj spornih sporazumov, nikakor ni napačno uporabilo prava.

107    V zvezi s prvim delom drugega pritožbenega razloga družba Servier neutemeljeno trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni priznalo, da se to, kako proizvajalec generičnih zdravil dojema moč patenta, katerega veljavnost ni bila dokončno ugotovljena v okviru sporov, lahko upošteva pri ugotavljanju, ali so bili proizvajalci generičnih zdravil zmožni vstopiti na trg.

108    V obravnavani zadevi Splošno sodišče zlasti v točkah 384, 444 in 728 izpodbijane sodbe ni ugotovilo, da to, kako proizvajalec generičnih zdravil dojema moč patenta, katerega veljavnost ni bila dokončno ugotovljena v okviru sporov, ki potekajo, nikakor ni upoštevno za presojo obstoja razmerja potencialne konkurence med družbo Servier in proizvajalci generičnih zdravil. Splošno sodišče pa je ugotovilo, da je to dojemanje sicer lahko upoštevno za ugotovitev, ali je tak proizvajalec nameraval vstopiti na zadevni trg, vendar nima nobene vloge pri ugotavljanju njegove zmožnosti za tak vstop.

109    V zvezi s tem je treba opozoriti, da obstoja patenta, s katerim je zaščiten proizvodni postopek za učinkovino, ki je postala javna dobrina, ni mogoče obravnavati kot nepremostljivo oviro in ne preprečuje tega, da bi bil zadevni proizvajalec generičnih zdravil, ki je dejansko trdno odločen vstopiti na trg in ima za to lastno zmožnost ter čigar dejanja kažejo na njegovo pripravljenost izpodbijati veljavnost tega patenta in prevzem tveganja, da se ob vstopu na trg sooči s tožbo zaradi kršitve pravic, ki jo bo vložil imetnik tega patenta, opredeljen kot potencialni konkurent proizvajalca originalnega zdravila (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 46).

110    Ugotoviti je treba, da Splošno sodišče pri razlogovanju, povzetem v točki 108 te sodbe, nikakor ni napačno uporabilo prava glede te sodne prakse in sodne prakse, navedene v točki 81 te sodbe. Iz navedene sodne prakse namreč med drugim izhaja, da je obstoj patenta, s katerimi je zaščiteno originalno zdravilo ali kateri od postopkov njegove proizvodnje in katerega veljavnost ni bila dokončno ugotovljena v okviru sporov, ki potekajo, sicer nedvoumno del upoštevnega okvira – in torej še toliko bolj to, kako proizvajalec generičnih zdravil dojema moč takega patenta – vendar ta obstoj sam po sebi ni odločilen v okviru presoje morebitnega razmerja potencialne konkurence med tem proizvajalcem in imetnikom tega patenta.

111    Poleg tega, čeprav je to, kako proizvajalec generičnih zdravil dojema moč patenta, kot ne izhaja iz njegovih lastnih navedb, temveč iz zanesljivih dokazov iz zadevnega obdobja, eden od upoštevnih dejavnikov med drugimi, kot so pripravljalni ukrepi, sprejeti za vstop na trg, za presojo namenov tega proizvajalca in s tem njegove morebitne trdne odločenosti za tak vstop, to dojemanje, ki je po definiciji subjektivno, načeloma ni upoštevno za presojo lastne zmožnosti takega proizvajalca, da dejansko vstopi na trg, niti objektivnega obstoja nepremostljivih ovir za tak vstop.

112    V zvezi s trditvijo, s katero družba Servier Splošnemu sodišču očita, da je zavrnilo upoštevnost začasnih odredb, ki jih je izdalo nacionalno sodišče in s katerimi je bil proizvajalcu generičnih zdravil prepovedan dostop do trga zdravila, ki vsebuje učinkovino, ki je postala javna dobrina, je Sodišče že poudarilo relativni pomen takih odredb za presojo obstoja razmerja potencialne konkurence med takim proizvajalcem in imetnikom patenta, ker gre za začasni ukrep, ki v ničemer ne prejudicira utemeljenosti tožbe zaradi kršitve (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 53). Poleg tega Splošno sodišče v nasprotju s trditvami družbe Servier v točkah 366, 367, 591 in 592 izpodbijane sodbe ni zavrnilo upoštevanja takih začasnih odredb, ampak se je v skladu s to sodno prakso omejilo na presojo, da izdaja teh odredb – in še toliko bolj zgolj tveganje take izdaje – sama po sebi ne more omogočiti, da bi se izključil status potencialnega konkurenta takega proizvajalca.

113    Družba Servier kljub temu trdi, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi s pomenom, ki ga je treba pripisati temu, kako proizvajalec generičnih zdravil dojema moč patenta, protislovna. Družba Servier navaja, kot je navedeno v točki 93 te sodbe, da je Splošno sodišče v bistvu priznalo, da je posledica tega, da je družba Krka priznavala veljavnost patenta 947, ta, da je izključeno, da bi bili sporazumi, sklenjeni s tem proizvajalcem generičnih zdravil, opredeljeni kot omejevanje konkurence zaradi cilja, medtem ko je glede spornih sporazumov odločilo nasprotno.

114    Vendar zadostuje ugotovitev, da med drugim iz točke 304 sodbe, izrečene na današnji dan v zadevi Komisija/Servier in drugi (C‑176/19 P), izhaja, da to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, vpliva na celotno razlogovanje – navedeno v točkah od 943 do 1032 izpodbijane sodbe – v zvezi z opredelitvijo sporazumov o poravnavi in licenci, sklenjenih z družbo Krka, kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Natančneje, iz točk 294 in 295 sodbe z današnjega dne v zadevi Komisija/Servier in drugi (C‑176/19 P) je razvidno, da je Splošno sodišče opredelitev kršitvenega ravnanja, pripisanega družbama Servier in Krka, kot omejevanje konkurence zaradi cilja preverilo na podlagi napačnih meril, glede na katera je pripisalo odločilen pomen temu, da je družba Krka priznavala veljavnost patenta 947, čeprav ta element sam po sebi ni bil odločilen.

115    Ker je bilo pritožbi Komisije v zadevi C‑176/19 P delno ugodeno, je Sodišče razveljavilo točko 1 izreka izpodbijane sodbe, s katero je Splošno sodišče razglasilo ničnost člena 4 spornega sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da sporazumi Krka pomenijo kršitev člena 101 PDEU. Sodišče je v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije dokončno odločilo med drugim o prvem delu devetega tožbenega razloga družbe Servier v zadevi T‑691/14.

116    Iz razlogov, navedenih v točkah od 427 do 440 sodbe z današnjega dne v zadevi Komisija/Servier in drugi (C‑176/19 P), je Sodišče zavrnilo trditve, s katerimi je družba Servier izpodbijala obstoj potencialne konkurence, ki jo je izvajala družba Krka. Sodišče je v točki 441 navedene sodbe zavrnilo očitek, s katerim je družba Servier trdila, da med drugim zaradi odločbe EPU z dne 27. julija 2006 družba Krka ni bila več niti zmožna niti trdno odločena vstopiti na glavne trge družbe Servier, in torej ni več pomenila vira potencialne konkurence. Sodišče je namreč dokončno razsodilo, da ta očitek ni utemeljen, med drugim glede na sodno prakso, navedeno v točkah 81 in 109 te sodbe.

117    Iz teh elementov izhaja, da protislovnost obrazložitve, ki jo družba Servier navaja v okviru prvega dela drugega pritožbenega razloga te pritožbe, temelji na obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki jo je Sodišče dokončno razveljavilo. Ob neobstoju zatrjevanega protislovja je treba zavrniti očitek družbe Servier, ki se nanaša na protislovno obrazložitev, in posledično prvi del drugega pritožbenega razloga.

118    Glede drugega dela drugega pritožbenega razloga, se v nasprotju s tem, kar trdi družba Servier, to, da so bili sprejeti administrativni ukrepi za pridobitev dovoljenja za promet z generičnim zdravilom, lahko upošteva kot dokaz, da je imel proizvajalec tega zdravila dejanske in konkretne možnosti za vstop na trg originalnega zdravila. V skladu z elementi iz točke 80 te sodbe so namreč takšni ukrepi upoštevni za dokaz trdne odločenosti in lastne zmožnosti takega proizvajalca, da vstopi na ta trg.

119    Družba Servier trdi tudi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da v točki 340 izpodbijane sodbe ni štelo, da lahko zamude v procesu vstopa na trg, ki jih je utrpel proizvajalec generičnih zdravil, posegajo v njegovo zmožnost vstopa na navedeni trg.

120    Vendar, kot v bistvu izhaja iz navedene točke 340 in kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točki 103 sklepnih predlogov, odlog vstopa zaradi takih zamud sam po sebi ne zadostuje za izpodbijanje tega, da ima proizvajalec generičnih zdravil status potencialnega konkurenta, zlasti če sprejme ukrepe za rešitev težav, ki so povzročile zamude. V zvezi s tem je namreč pomembno ugotoviti, ali ta proizvajalec generičnih zdravil še naprej izvaja konkurenčni pritisk na proizvajalca originalnih zdravil zaradi njegove trdne odločenosti in zmožnosti, da doseže tak vstop. Kot izhaja iz točke 80 te sodbe, je treba za preveritev, ali so ti pogoji izpolnjeni, presoditi, ali je navedeni proizvajalec generičnih zdravil izvedel zadostne pripravljalne ukrepe za dostop do trga v takem roku, da bi to pomenilo konkurenčni pritisk na proizvajalca originalnih zdravil, pri čemer ni pomembno, kot je Sodišče že imelo priložnost pojasniti, ugotoviti, ali bodo ukrepi, sprejeti za to, dejansko dokončani pravočasno oziroma bodo uspešni (sodba z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija, C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točka 84).

121    Iz tega sledi, da Splošno sodišče s tem, da je v točki 340 izpodbijane sodbe presodilo, da je Komisija v spornem sklepu lahko ugotovila, da „zaostanki v procesu vstopa na trg, ki so jih morda utrpele družbe proizvajalke generičnih zdravil, sami po sebi ne zadostujejo za izključitev njihovega statusa potencialnega konkurenta, kadar te družbe še naprej izvajajo tak pritisk zaradi svoje sposobnosti za vstop“, ni napačno uporabilo prava.

122    Ob upoštevanju navedenega je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

123    Glede tretjega dela drugega pritožbenega razloga je treba navesti, da Splošno sodišče v nasprotju s trditvami družbe Servier v točki 386 izpodbijane sodbe ni obrnilo dokaznega bremena. Splošno sodišče se je v točki 386 omejilo na ugotovitev, da lahko Komisija – ob neobstoju nasprotnih dokazov o tehničnih, regulativnih, poslovnih ali finančnih težavah – dokaže zmožnosti in namen proizvajalcev generičnih zdravil, da vstopijo na trg, ter s tem njihove dejanske in konkretne možnosti za vstop na trg, če je zagotovila sklenjen krog indicev, ki dokazujejo vsaj ukrepe, namenjene proizvodnji in trženju zadevnega zdravila v dovolj kratkem roku, da bi se omejilo proizvajalca originalnih zdravil. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa lahko na področju odgovornosti za kršitev pravil o konkurenci dejanski elementi, na katere se sklicuje ena stranka, drugo stranko zavežejo k pojasnilu ali utemeljitvi, sicer je mogoče sklepati, da je bilo zahtevam glede dokaznega bremena zadoščeno (sodbi z dne 1. julija 2010, Knauf Gips/Komisija, C‑407/08 P, EU:C:2010:389, točka 80, in z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija, C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točka 79).

124    V skladu s to sodno prakso velja, da če Komisija dokaže obstoj potencialne konkurence med dvema podjetjema na podlagi sklenjenega kroga indicev – ne da bi prezrla morebitne nasprotne dokaze, s katerimi se je dejansko seznanila v okviru preiskave, ki jo je vodila po adversarnem postopku, med drugim tiste, ki se nanašajo na morebitne ovire za vstop na trg – morajo torej ta podjetja ovreči obstoj take konkurence s predložitvijo nasprotnega dokaza, kar lahko storijo bodisi v okviru upravnega postopka bodisi prvič v okviru tožbe pred Splošnim sodiščem (glej v zvezi z zadnjenavedenim sodbo z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 72). Tako breme ne pomeni niti neupravičene prevalitve dokaznega bremena niti probatio diabolica, saj zadostuje, da zadevna podjetja predložijo dokaze o pozitivnem dejstvu, in sicer o obstoju tehničnih, regulativnih, poslovnih ali finančnih težav, ki po njihovem mnenju pomenijo nepremostljive ovire za vstop enega od njih na trg. Ko je tak dokaz predložen, mora Komisija preveriti, ali je z njim ovržena njena analiza v zvezi z obstojem potencialne konkurence.

125    Če bi, nasprotno, morala Komisija negativno dokazati neobstoj takih težav in s tem kakršno koli nepremostljivo oviro pri vstopu enega od zadevnih podjetij na trg, bi tako dokazno breme za to institucijo pomenilo probatio diabolica. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 386 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da so dokazi o obstoju potencialne konkurence pogosto interni podatki zadevnih podjetij, ki so v boljšem položaju za njihovo zbiranje.

126    Prav tako ni mogoče šteti, da dokazno breme, navedeno v točki 124 te sodbe, pomeni kršitev načela dobrega upravljanja, ker naj bi pomenilo, da se od proizvajalca originalnih zdravil zahteva, da v svojo obrambo predloži dokaze, ki jih imajo proizvajalci generičnih zdravil, in ne on sam. Ta očitek namreč ne upošteva pravice do vpogleda v spis v zadevah s področja konkurence, katerih cilj je naslovnikom obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah omogočiti, da se že v upravnem postopku seznanijo z dokazi iz spisa Komisije, da bi se lahko branili. Ta pravica do vpogleda pomeni, da mora Komisija zadevnemu podjetju dati možnost, da preuči vse dokumente v preiskovalnem spisu, ki so morda pomembni za obrambo tega podjetja. K temu spadajo obremenilni in razbremenilni dokumenti, razen poslovne skrivnosti drugih podjetij, interni dokumenti Komisije in drugi zaupni podatki (sodba z dne 14. maja 2020, NKT Verwaltungs in NKT/Komisija, C‑607/18 P, EU:C:2020:385, točki 261 in 262 ter navedena sodna praksa). Tako morajo biti vsi elementi, s katerimi je Komisija seznanjena v upravnem postopku, vključno s tistimi, ki jih predložijo proizvajalci generičnih zdravil in ki so potencialno razbremenilni, vključeni v spis, do katerega ima proizvajalec originalnih zdravil načeloma dostop, tako da ima ta proizvajalec možnost opredeliti morebitne nepremostljive ovire za te proizvajalce generičnih zdravil, če obstajajo, in jih navesti v upravnem postopku ali pred Splošnim sodiščem.

127    Zato je treba tretji del drugega pritožbenega razloga in posledično drugi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

c)      Merila v zvezi z opredelitvijo kot omejevanje konkurence zaradi cilja (prvi pritožbeni razlog)

1)      Trditve strank

128    Družba Servier s prvim pritožbenim razlogom izpodbija merila, na podlagi katerih je Splošno sodišče ugotovilo, da sporni sporazumi pomenijo omejevanje konkurence zaradi cilja. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na tri dele.

129    Družba Servier s prvim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je v skladu s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi CB/Komisija (C‑67/13 P, EU:C:2014:1958, točka 56) pojem omejevanja konkurence zaradi cilja, ki ga je treba razlagati ozko, pridržan za ravnanja, katerih škodljivost je glede na izkušnje in ekonomsko znanost izkazana in zlahka prepoznavna.

130    Po navedbah družbe Servier pa teh izkušenj na dan sprejetja spornega sklepa ni bilo. Ker naj ne bi obstajale nobene prejšnje odločitve te institucije ali sodišč Unije, naj bi bila obravnavana zadeva takrat nova. Družba Servier v zvezi s tem trdi, da sodba z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers (C‑209/07, EU:C:2008:643), ni upoštevna, ker se ne nanaša na sporazum o poravnavi sporov na področju farmacevtskih patentov. Predlog za sprejetje predhodne odločbe, v katerem je bila izdana sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52), naj bi dokazoval, da je opredelitev takega sporazuma o poravnavi kot omejevanje konkurence zaradi cilja še vedno negotova in predmet razprave. Obravnavana zadeva naj bi se prav tako razlikovala od zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija (C‑591/16 P, EU:C:2021:243), ki je kasnejšega datuma, kot so dejstva v obravnavani zadevi, in v kateri cilj zadevnih sporazumov dejansko ni bil rešitev spora.

131    Poleg tega družba Servier izpodbija to, da so kršitve člena 101(1) PDEU, ki se ji očitajo, zlahka prepoznavne. Komisija in Splošno sodišče naj bi priznala pred izdajo spornega sklepa – tako kot naj bi bilo priznano v sodni praksi sodišč Združenih držav Amerike in v doktrini – da sporazum o poravnavi sporov na področju farmacevtskih patentov sam po sebi ni protikonkurenčen. Poleg tega naj bi Komisija potrebovala več sto strani, da je izoblikovala svoje razlogovanje v zvezi s tem.

132    Družba Servier ob podpori EFPIA z drugim delom prvega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni izpeljalo nobene posledice iz pravila, navedenega v točki 304 izpodbijane sodbe in v točki 56 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi CB/Komisija (C‑67/13 P, EU:C:2014:1958), v skladu s katerim sporazumi, ki imajo ambivalentne potencialne posledice na trgu ali ki so potrebni za uresničevanje glavnega cilja, ki ne omejuje konkurence, ne spadajo pod pojem omejevanja konkurence zaradi cilja.

133    V zvezi s tem naj bi bili sporazumi, s katerimi se konča spor v zvezi s patentom, ne da bi se prekoračil obseg tega patenta, legitimni in v skladu z javnim interesom. V obravnavani zadevi družba Servier opozarja, da čeprav so trije od desetih nasprotnikov patenta 947 odstopili od postopka pred EPU, potem ko so z družbo Servier sklenili sporazum o poravnavi, je taka okoliščina ostala brez učinka, saj se je ta postopek nadaljeval. Poleg tega naj bi lahko bila med spornimi sporazumi za konkurenco ugodna posledica sporazumov Teva in Lupin ta, da naj bi se pospešil datum vstopa generičnih zdravil, ki ne pomenijo kršitve, na trg.

134    Družba Servier s tretjim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo gospodarskega in pravnega okvira spornih sporazumov. Splošno sodišče naj bi se v točki 272 izpodbijane sodbe omejilo na ugotovitev, da taka opredelitev obstaja, kadar sporazum na eni strani vključuje plačilo ali spodbudo v obliki ugodnosti za proizvajalca generičnih zdravil ter klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju, na drugi strani pa je sklenjen med podjetji v položaju potencialne konkurence, pri čemer je ta položaj opredeljen široko.

135    Družba Servier uvodoma navaja, da vsak sporazum, ki omejuje poslovno svobodo konkurenta, ni nujno omejujoč za konkurenco. Taka opredelitev naj bi bila izključena, če je ta omejitev akcesorna glede na legitimni sporazum, zlasti kar zadeva klavzule o neizpodbijanju, določene s sporazumom o poravnavi patentnih sporov. Družba Servier se v zvezi s tem sklicuje na točko 209 Smernic o sporazumih o prenosu tehnologije iz leta 2004.

136    Družba Servier na prvem mestu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točkah od 269 do 271 izpodbijane sodbe ugotovilo, da obstoj tako imenovanega „obrnjenega“ plačila, to je plačila proizvajalca originalnih zdravil v korist proizvajalca generičnih zdravil, katerega namen je bil zadnjenavedenega proizvajalca spodbuditi k poravnavi, omogoča opredelitev takega sporazuma kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Zaradi pretirane abstraktnosti te presoje pa naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo posebnosti ter dejanskih in konkretnih posledic spornih sporazumov.

137    V obravnavani zadevi naj bi bilo na podlagi upoštevnih elementov okvira dokazano, da vstop proizvajalcev generičnih zdravil na trg perindoprila ni bil odložen zaradi spornih sporazumov, temveč zaradi patenta 947. Vsi proizvajalci generičnih zdravil, ki so temu patentu nasprotovali, naj bi bili prisiljeni počakati na potek navedenega patenta, preden bi vstopili na ta trg.

138    Družba Servier v zvezi s tem poudarja, da je Splošno sodišče presodilo, da sporazumi Krka niso pomenili kršitve člena 101(1) PDEU, potem ko je upoštevalo posledice teh sporazumov in to, da je družba Krka priznavala veljavnost patenta 947. Tako naj bi Splošno sodišče potrdilo, da klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju sami po sebi nista škodljivi za konkurenco.

139    Na drugem mestu, družba Servier trdi, da v nasprotju s tem, kar izhaja iz točke 267 izpodbijane sodbe, obrnjeno plačilo samo po sebi ni protikonkurenčno, temveč ga je mogoče pojasniti z močjo zadevnega patenta. Močan patent naj bi namreč proizvajalce generičnih zdravil spodbudil k poravnavi. Splošno sodišče naj bi moralo v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 25. februarja 1986, Windsurfing International/Komisija (193/83, EU:C:1986:75, točka 26), tak objektivni element upoštevati. V obravnavani zadevi naj bi bila moč patenta 947 priznana v odločbi EPU z dne 27. julija 2006 in s strani High Court of Justice (England & Wales), Chancery Division (patents court) (višje sodišče (Anglija in Wales), premoženjski oddelek (patentno sodišče)), ki je izdalo začasni odredbi zoper družbi Apotex in Krka, kar naj bi Splošno sodišče poleg tega upoštevalo v točki 971 izpodbijane sodbe s tem, da je razsodilo, da sta bila „eden od sprožilnih vzrokov“, ki so pripeljali do sporazumov Krka.

140    Splošno sodišče naj bi se s tem, da je v točki 280 izpodbijane sodbe potrdilo, da je protikonkurenčni cilj sporazuma o poravnavi mogoče domnevati, kadar to plačilo presega stroške, ki so del poravnave patentnih sporov, ne da bi morala Komisija dokazati, da ti stroški ustrezajo vsaj koristim, ki jih je pričakoval proizvajalec generičnih zdravil, oprlo na široko razlago pojma omejevanja konkurence zaradi cilja. Ta široka razlaga pa naj ne bi le odstopala od načel, priznanih s sodno prakso, ampak naj bi poleg tega pomenila, da je Komisija razbremenjena dokaznega bremena glede kršitve, katere obstoj zatrjuje.

141    Komisija ob podpori Združenega kraljestva te trditve prereka.

2)      Presoja Sodišča

142    V zvezi z merili, na podlagi katerih je mogoče sporazum o poravnavi patentnih sporov opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, družba Servier s tremi deli, navedenimi v utemeljitev svojega prvega pritožbenega razloga, ki jih je treba preučiti skupaj, v bistvu trdi, da je ta opredelitev pridržana za sporazume, katerih škodljivost je izkazana in jo je mogoče zlahka prepoznati. Ta opredelitev se naj ne bi uporabljala za tiste sporazume, katerih potencialne posledice na trgu so ambivalentne ali ki so nujni za uresničevanje glavnega cilja, ki ne omejuje konkurence. Ker pa naj Splošno sodišče ne bi uporabilo teh meril, naj bi napačno uporabilo pravo.

143    Najprej je treba navesti, da je treba glede na merila, navedena v točkah od 69 do 77 te sodbe, na podlagi katerih je mogoče sporazum med podjetji opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU, to argumentacijo zavrniti.

144    Družba Servier ne more utemeljeno trditi, da je treba to opredelitev zavrniti med drugim zaradi neobstoja predhodne prakse odločanja Komisije v zvezi s takimi sporazumi. Nikakor se namreč ne zahteva, da je Komisija istovrstni sporazum že opredelila kot nezakonit, da bi ga bilo mogoče obravnavati kot omejevalen zaradi cilja, in to tudi če je bil sklenjen v posebnem okviru, kakršen je okvir pravic intelektualne lastnine. Pomembne so le značilnosti teh sporazumov, na podlagi katerih je treba sklepati o morebitni posebni škodljivosti za konkurenco, po potrebi na podlagi podrobne analize teh sporazumov, njihovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega so umeščeni (sodbi z dne 25. marca 2021, Sun Pharmaceutical Industries in Ranbaxy (UK)/Komisija, C‑586/16 P, EU:C:2021:241, točke od 85 do 87, in z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija, C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točki 130 in 131).

145    Prav tako družba Servier Splošnemu sodišču ne more očitati, da ni upoštevalo pozitivnih ali vsaj ambivalentnih posledic za konkurenco, do katerih bi lahko po njenem mnenju prišlo zaradi spornih sporazumov, saj v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 76 in 77 te sodbe, preučitev posledic teh sporazumov ni potrebna niti upoštevna za ugotovitev, ali jih je mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

146    Poleg tega je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v obravnavani zadevi v točkah od 219 do 222 izpodbijane sodbe navedlo pravila in načela, ki v bistvu ustrezajo tistim, navedenim v točkah od 69 do 77 te sodbe. Zato v teh točkah izpodbijane sodbe pravo ni bilo napačno uporabljeno.

147    V zvezi s trditvami, ki se nanašajo na sodno prakso Sodišča v zvezi s pomožnimi omejitvami legitimnih sporazumov, je treba navesti, da je Splošno sodišče v točkah od 282 do 291 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija lahko upravičeno opustila preučitev, ali je treba uporabiti to sodno prakso.

148    V zvezi s tem je treba poudariti, da če določena transakcija ali dejavnost zaradi svoje nevtralnosti ne spada na področje uporabe načela prepovedi iz člena 101(1) PDEU v smislu, da nikakor ne omejuje konkurence, pomožna omejitev poslovne samostojnosti enega ali več udeležencev v tej transakciji ali dejavnosti prav tako ne spada na področje uporabe tega načela, če je ta omejitev objektivno nujna za izvršitev navedene transakcije ali dejavnosti in sorazmerna s cilji ene ali druge (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 89 in navedena sodna praksa).

149    Kadar namreč take pomožne omejitve ni mogoče ločiti od glavne transakcije ali dejavnosti brez ogrožanja njenega obstoja in ciljev, je treba preveriti skladnost te omejitve s členom 101 PDEU skupaj s skladnostjo glavne transakcije ali dejavnosti, do katere je v pomožnem razmerju, in to čeprav se lahko za podobno omejitev, če se obravnava ločeno, na prvi pogled zdi, da je zajeta z načelom prepovedi iz člena 101(1) PDEU (sodba z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann-La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 70).

150    Kadar je treba ugotoviti, ali se lahko omejitev izogne prepovedi, določeni v členu 101(1) PDEU, ker je pomožna glavni transakciji, ki ni protikonkurenčna, je treba raziskati, ali izvršitev te transakcije brez zadevne omejitve ne bi bila mogoča. Zaradi dejstva, da bi bila navedena transakcija brez zadevne omejitve zgolj težje izvedljiva oziroma manj dobičkonosna, se zadevna omejitev ne more šteti za objektivno nujno, kar se zahteva za njeno opredelitev kot „pomožno“. Taka razlaga bi namreč povzročila razširitev tega pojma na omejitve, ki niso strogo nujne za izvršitev glavne transakcije. To pa bi ogrozilo polni učinek prepovedi, določene v členu 101(1) PDEU (sodba z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann-La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 71).

151    V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 291 izpodbijane sodbe ugotovilo, da omejitve konkurence, ki izhajajo iz klavzul o neizpodbijanju in o netrženju, določenih s spornimi sporazumi, ne temeljijo na priznavanju veljavnosti patentov družbe Servier, temveč na prenosu vrednosti z družbe Servier na zadevnega proizvajalca generičnih zdravil, ki je pomenil spodbudo za tega proizvajalca, da se odpove izvajanju konkurenčnega pritiska na družbo Servier. Tako je Splošno sodišče zavrnilo uporabo sodne prakse, navedene v točki 148 te sodbe, z utemeljitvijo, da sporni sporazumi pomenijo omejevanje konkurence zaradi cilja, ki jih zaradi njihove domnevne nevtralnosti z vidika konkurence ni mogoče opredeliti kot „transakcije, ki niso protikonkurenčne narave“. Poleg tega je Splošno sodišče navedlo, da sta lahko klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju nujen pomožni element le pri sporazumu o poravnavi, ki bi temeljil na tem, da stranki tega sporazuma priznavata veljavnost zadevnega patenta, kar pa v obravnavani zadevi ni tako. V teh okoliščinah je Splošno sodišče v točki 291 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da je Komisija lahko veljavno opustila preučitev, ali se ta sodna praksa v zvezi s pomožnimi omejitvami uporablja.

152    Splošno sodišče je v točkah od 296 do 307 izpodbijane sodbe preučilo očitke, s katerimi je družba Servier trdila, da so posledice spornih sporazumov za konkurenco po naravi ambivalentne, zato teh sporazumov ni mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

153    V tem okviru je Splošno sodišče v točki 304 navedene sodbe ugotovilo, da Komisija in sodišče pri preučitvi, ali ima sporazum omejevalen cilj, in zlasti v okviru upoštevanja njegovega gospodarskega in pravnega okvira ne moreta popolnoma prezreti potencialnih posledic tega sporazuma, tako da ni mogoče šteti, da so sporazumi, ki imajo glede na okvir, v katerega so umeščeni, ambivalentne potencialne posledice na trgu, omejujoči za konkurenco zaradi cilja.

154    Vendar je ta razlog v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točkah 73, 76 in 77 te sodbe, v skladu s katero pri ravnanjih, ki so opredeljena kot omejevanje konkurence zaradi cilja, ni treba ugotavljati niti a fortiori dokazovati njihovih posledic za konkurenco, ne glede na to, ali so te dejanske ali potencialne, negativne ali pozitivne.

155    Splošno sodišče je na podlagi te napačne uporabe prava v točkah 305 in 306 izpodbijane sodbe odločilo, da bo o očitkih družbe Servier, ki so se nanašali na ambivalentne posledice spornih sporazumov, odločilo v okviru preučitve tožbenih razlogov, specifičnih za vsakega od teh sporazumov. Vendar je treba brez poseganja v preučitev trditev družbe Servier v zvezi z vsakim od navedenih sporazumov, navedenih v okviru tretjega, četrtega in petega pritožbenega razloga, navesti, da navedena napačna uporaba prava načeloma nima nobene posledice za zakonitost izpodbijane sodbe, saj je Splošno sodišče vsekakor zavrnilo vse trditve v zvezi z domnevno za konkurenco ugodnimi ali ambivalentnimi posledicami spornih sporazumov, ki jih je družba Servier navedla na prvi stopnji, iz drugih razlogov.

156    Družba Servier v zvezi s tem v bistvu trdi, da Splošno sodišče ni hotelo upoštevati dejstva, da cilj spornih sporazumov ni bil škodovati konkurenci, temveč končati spore med njo in proizvajalci generičnih zdravil, saj so ti proizvajalci generičnih zdravil priznavali moč patenta 947. Cilj sporazuma Lupin naj bi bil poleg tega predčasen vstop družbe Lupin na trg, glavni cilj sporazuma Teva pa naj bi bila dobava perindoprilu družbi Teva. Družba Servier v tem okviru poudarja, da je Splošno sodišče vseeno upoštevalo to, da je družba Krka priznavala veljavnost tega patenta, in ugotovilo, da sporazumi, sklenjeni s tem podjetjem, ne pomenijo kršitve člena 101 PDEU.

157    Vendar zadostuje opozoriti, da čeprav so objektivni cilji, ki se želijo doseči s sporazumi v zvezi s konkurenco, sicer upoštevni za presojo njihovega morebitnega protikonkurenčnega cilja, okoliščina, da so vpletena podjetja delovala brez namena preprečevanja, omejevanja ali izkrivljanja konkurence, in dejstvo, da so uresničevala nekatere legitimne cilje, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 167 in navedena sodna praksa). Tako dejstvo, da je poslovna strategija, v skladu s katero se podjetja, ki delujejo na isti ravni proizvodne verige, med seboj pogajajo o takih sporazumih, da bi se končal spor v zvezi z veljavnostjo patenta, z vidika teh podjetij ekonomsko racionalna, nikakor ne dokazuje, da je izvajanje te strategije upravičeno z vidika konkurenčnega prava.

158    Poleg tega je treba očitek družbe Servier, ki se nanaša na protislovje med presojami Splošnega sodišča v zvezi s spornimi sporazumi in presojami v zvezi s sporazumi Krka, zavrniti iz razlogov, navedenih v točkah od 114 do 117 te sodbe. Sodišče je namreč v točkah od 442 do 474 sodbe z današnjega dne v zadevi Komisija/Servier in drugi (C‑176/19 P) po delni ugoditvi pritožbi Komisije dokončno zavrnilo trditve družbe Servier, s katerimi je izpodbijala opredelitev sporazumov o poravnavi in licenci, sklenjenih z družbo Krka, kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Ker zatrjevanega protislovja ni, je treba ta očitek zavrniti.

159    Glede pomena, ki ga je treba pripisati obrnjenim plačilom za opredelitev sporazumov o poravnavi patentnih sporov kot omejevanje konkurence zaradi cilja, je Splošno sodišče v točkah od 256 do 273 izpodbijane sodbe v bistvu navedlo, da prisotnost klavzul v takšnih sporazumih, ki omejujejo konkurenco, kot sta klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju, v kombinaciji z obrnjenim plačilom, lahko povzroči takšno opredelitev, če to plačilo ni utemeljeno z nobenim drugim nadomestilom, kot je to, da se je proizvajalec generičnih zdravil zavezal, da ne bo konkuriral proizvajalcu originalnih zdravil, ki je imetnik zadevnega patenta ali patentov.

160    Splošno sodišče je v točkah od 277 do 280 navedene sodbe v bistvu ugotovilo, da je treba za ugotovitev, ali je ta pogoj izpolnjen, preučiti, ali je namen tega obrnjenega plačila nadomestiti stroške, ki so del poravnave in ki jih je imel proizvajalec generičnih zdravil. Splošno sodišče je pojasnilo, da ti stroški med drugim vključujejo stroške, nastale v okviru sporov, ki so predmet sporazuma o poravnavi, če sta te stroške izkazali stranki tega sporazuma in če niso nesorazmerni z zneskom stroškov, ki so objektivno nujni za sodni postopek. V skladu z izpodbijano sodbo pa ti stroški ne vključujejo niti vrednosti zaloge zdravil, ki pomenijo kršitev, niti stroškov za raziskave in razvoj, ki nastanejo pri razvoju teh zdravil. Ti stroški načeloma izključujejo tudi zneske, dolgovane iz naslova odškodnine, zlasti za odpoved, na podlagi pogodb, ki jih je proizvajalec generičnih zdravil sklenil s tretjimi osebami.

161    Družba Servier s trditvami, povzetimi v točkah 139 in 140 te sodbe, izpodbija to razlogovanje in trdi, da je treba vsako plačilo, ki presega znesek stroškov, ki so del poravnave spora, šteti za obrnjeno plačilo, tudi če bi bil ta znesek nižji od zneska dobička, ki bi ga proizvajalec generičnih zdravil lahko pričakoval od vstopa na trg.

162    Poleg tega družba Servier trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v točki 280 izpodbijane sodbe presodilo, da odškodnine, ki jih bo proizvajalec generičnih zdravil morda moral plačati tretjim osebam zaradi škode, ki bi jim nastala zaradi odločitve tega proizvajalca, da se odpove trženju generičnega zdravila, ki je predmet tega spora, načeloma niso del stroškov, ki so del poravnave patentnega spora.

163    V zvezi s tem je treba spomniti, da se lahko proizvajalec generičnih zdravil v skladu s sodno prakso, potem ko je ocenil možnosti za uspeh v sodnem postopku med njim in proizvajalcem zadevnega originalnega zdravila, odloči, da ne bo vstopil na zadevni trg in da bo s tem proizvajalcem sklenil sporazum o poravnavi tega postopka. Takega sporazuma ni mogoče vedno obravnavati kot „omejevanje zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU. Dejstvo, da tak sporazum vključuje prenose vrednosti s proizvajalca originalnih zdravil na proizvajalca generičnih zdravil, prav tako ni zadosten razlog za to, da se ta sporazum opredeli kot omejevanje konkurence zaradi cilja, saj se lahko ti prenosi vrednosti izkažejo za utemeljene. To lahko velja, če proizvajalec generičnih zdravil od proizvajalca originalnih zdravil prejme zneske, ki se dejansko ujemajo z nadomestilom za stroške in nevšečnosti, povezane s sporom med njima, ali ki se ujemajo s plačilom za dejansko dobavo blaga ali storitev proizvajalcu originalnih zdravil (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 84 do 86).

164    Ker torej sporazum o poravnavi spora v zvezi z veljavnostjo patenta med proizvajalcem generičnih zdravil in proizvajalcem originalnih zdravil, ki je imetnik tega patenta, vključuje prenose vrednosti s proizvajalca originalnih zdravil na proizvajalca generičnih zdravil, je treba na prvem mestu preveriti, ali je pozitivno neto bilanco teh prenosov mogoče v celoti utemeljiti – kot je navedeno v prejšnji točki – s potrebo po nadomestilu za stroške in nevšečnosti, povezane s tem sporom, kot so stroški in honorarji za svetovalce zadnjenavedenega proizvajalca, ali s potrebo po plačilu za dejansko in izkazano dobavo njegovega blaga ali storitev proizvajalcu originalnega zdravila (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 92). Poravnava takega spora namreč pomeni, da proizvajalec generičnih zdravil prizna veljavnost zadevnega patenta, saj se odpove pravici do njegovega izpodbijanja. Iz tega sledi, da je mogoče v okviru plačila, ki ga je proizvajalec originalnih zdravil „obrnil“ v korist proizvajalca generičnih zdravil, le kritje takih stroškov ali plačilo za tako dobavljeno blago ali storitve šteti za skladno s takim priznanjem in da je zato lahko upravičeno z vidika konkurence.

165    Na drugem mestu, če ta pozitivna neto bilanca prenosov ni v celoti utemeljena s tako potrebo, je treba preveriti, ali je ob neobstoju take utemeljitve te prenose mogoče pojasniti izključno s poslovnim interesom teh proizvajalcev zdravil, da si ne konkurirajo na podlagi učinkovitosti. Za to preučitev je treba ugotoviti, ali je navedena bilanca, vključno z morebitnimi utemeljenimi stroški, dovolj velika, da je proizvajalca generičnih zdravil dejansko spodbudila k temu, da se je odpovedal vstopu na zadevni trg, ne da bi se zahtevalo, da je ta neto pozitivna bilanca nujno večja od dobička, ki bi ta proizvajalec generičnih zdravil ustvaril, če bi v patentnem sporu uspel (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 87 do 94).

166    Iz tega sledi, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ker je v točkah od 277 do 280 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da je bilo to, da je družba Servier krila stroške sodnih postopkov, ki jih je imel proizvajalec generičnih zdravil v okviru spora med njima, ki je bil rešen s poravnavo, utemeljeno s tem, da so ti stroški „del“ te poravnave, če niso pretirani in zato nesorazmerni, ampak da za druge stroške, ki so preveč „nepovezani“ s tem sporom in njegovo poravnavo, ni mogoče šteti, da so del tega spora in poravnave. Ta pristop glede na okoliščine, v katerih je mogoče utemeljiti tako imenovano „obrnjeno“ plačilo stroškov za ugotovitev neobstoja spodbujevalnega prenosa vrednosti, namreč v bistvu ustreza tistemu, ki izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 163 in 164 te sodbe.

167    Posebej v zvezi s tem, da proizvajalec originalnih zdravil krije odškodnine, ki bi jih proizvajalec generičnih zdravil morda moral plačati tretjim osebam, je treba – kot je generalna pravobranilka navedla v točki 159 sklepnih predlogov v delu teh sklepnih predlogov, ki se nanaša na položaj družbe Niche – navesti, da tako plačilo ni neposredna posledica volje proizvajalcev zdravil, da sporazumno rešijo spore med njimi v zvezi s patenti, ampak tega, da se je proizvajalec generičnih zdravil odpovedal vstopu na trg zadevnega zdravila. Iz tega sledi, da Splošno sodišče v točki 280 izpodbijane sodbe s tem, da je v bistvu presodilo, da nadomestil za take odškodnine ni mogoče šteti za neločljivo povezane s sporazumom o poravnavi, kot so sporni sporazumi, ni napačno uporabilo prava.

168    Ob upoštevanju teh elementov in v nasprotju s trditvami družbe Servier Splošno sodišče v točki 280 izpodbijane sodbe tudi ni obrnilo dokaznega bremena. Če se ne upoštevajo izrazi, uporabljeni v tej točki 280, se je Splošno sodišče v bistvu omejilo na ugotovitev, da morajo biti stroški, ki bi jih proizvajalec generičnih zdravil morda dolgoval tretjim osebam iz naslova odškodnine zaradi njegove odločitve, da ne bo vstopil na zadevni trg, če jih krije proizvajalec originalnih zdravil, vključeni v prenose vrednosti v korist proizvajalca generičnih zdravil, za katere je treba analizirati pozitivno neto bilanco. Splošno sodišče je s tem, da je v navedeni točki 280 navedlo, da „[…] morata [zato] stranki sporazuma, če želita, da se plačilo teh stroškov ne opredeli kot spodbujevalno in kot indic o obstoju omejevanja konkurence zaradi cilja, dokazati, da so ti stroški del spora ali njegove rešitve, nato pa utemeljiti njihov znesek“, pravilno uporabilo pravila o razdelitvi dokaznega bremena, na katera je bilo opozorjeno v točki 123 te sodbe.

169    Glede na navedeno in zlasti ob upoštevanju dejstva, da napačna uporaba prava v točki 304 izpodbijane sodbe – s pridržkom preudarkov, navedenih v točki 155 te sodbe – glede na preučitev tretjega, četrtega in petega pritožbenega razloga ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe, je treba prvi pritožbeni razlog zavrniti.

C.      Tretji in šesti pritožbeni razlog: sporazuma Niche in Matrix

1.      Tretji pritožbeni razlog

170    Družba Servier s tretjim pritožbenim razlogom izpodbija presoje Splošnega sodišča glede uporabe člena 101(1) PDEU za sporazuma Niche in Matrix. Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.

a)      Prvi del: potencialna konkurenca

1)      Trditve strank

171    Družba Servier s prvim delom tretjega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je štelo, da sta bili družbi Niche in Matrix njeni potencialni konkurentki, večkrat napačno uporabilo pravo.

172    Družba Servier s prvim očitkom trdi, da je Splošno sodišče napačno presodilo ovire za vstop na trg perindoprila, ki so izhajale iz moči patentov družbe Servier.

173    Najprej, družba Servier s tem, da v bistvu ponavlja trditve iz drugega pritožbenega razloga, Splošnemu sodišču očita, da je v točki 444 izpodbijane sodbe načeloma zavrnilo upoštevnost, kako sta družbi Niche in Matrix dojemali te patentne ovire pri analizi njune zmožnosti za vstop na trg, pri čemer je presodilo, da lahko le ugotovitev kršitev s sodno odločbo pomeni nepremostljivo oviro za njun vstop na trg.

174    Dalje, Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo tako dejstva, da so stranke družbe Niche, zlasti družba Sandoz, prekinile sporazume s tem podjetjem zaradi tveganja kršitve, kot tudi poskusov družbe Matrix, da bi razvila obliko svoje generične različice perindoprila, ki ne pomeni kršitve. Po mnenju družbe Servier pa ti elementi pomenijo objektivne indice obstoja patentnih ovir za vstop teh podjetij na trg.

175    Nazadnje, Splošno sodišče naj ne bi preverilo, ali sta družbi Niche in Matrix imeli dejansko in konkretno možnost za vstop na trg v kratkem času. Po mnenju družbe Servier pa družba Niche ni mogla hitro premagati patentnih ovir.

176    Zaradi celovitosti družba Servier trdi, da je Splošno sodišče v točkah 446 in 447 izpodbijane sodbe izkrivilo dejstva, ker je trdilo, da si je družba Niche s tem, da se je obrnila na družbo Servier želela „utreti pot“ in vstopiti na trg perindoprila kljub patentnim oviram. V resnici naj bi se družba Niche, ki je vedela, da njen perindopril pomeni kršitev, želela izogniti sporu z družbo Servier.

177    Družba Servier z drugim očitkom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da ukrepi družb Niche in Matrix zadostujejo za dokaz, da bi ti podjetji lahko v kratkem času vstopili na trg perindoprila, napačno uporabilo pravo.

178    Prvič, Splošno sodišče naj bi zmožnost vstopa na trg zamenjalo z namenom vstopa na ta trg. Zmožnost vstopa na trg naj bi bila odvisna od obstoja ovir, ki izhajajo iz patentov. Ukrepi, kot so ti za pridobitev dovoljenja za promet, pa naj sami po sebi ne bi zadostovali za dokaz take zmožnosti, kot naj bi bilo razvidno iz točk 458 in 476 izpodbijane sodbe. Družba Servier v zvezi s tem napotuje na svoje trditve v okviru drugega dela drugega pritožbenega razloga, povzete v točki 94 te sodbe.

179    Drugič, družba Servier trdi, da bi morala Komisija, da bi dokazala, da bi družbi Niche in Matrix lahko vstopili na trg perindoprila, analizirati tehnične, regulativne, patentne in finančne težave, s katerimi sta se soočali ti podjetji. Elementi, ki jih je Splošno sodišče navedlo v točkah 461, 462 in 480 izpodbijane sodbe, pa naj bi potrjevali, da je Komisija preučila le ukrepe navedenih podjetij. Splošno sodišče naj s tem, da ni grajalo neobstoja analize dejanskih in konkretnih možnosti, ki sta jih imeli družbi Niche in Matrix za premagovanje tehničnih in regulativnih težav, ne bi izpolnilo svoje obveznosti sodnega nadzora in naj bi napačno uporabilo pravo.

180    Družba Servier s tretjim očitkom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da ji je v točkah 463, 480, od 483 do 486, in 498 izpodbijane sodbe naložilo, naj dokaže, da sta družbi Niche in Matrix na trgu perindoprila naleteli na nepremostljive ovire, obrnilo dokazno breme, ki ga ima Komisija na podlagi člena 2 Uredbe št. 1/2003. Družba Servier se v zvezi s tem sklicuje na trditve, navedene v okviru tretjega dela njenega drugega pritožbenega razloga.

181    Družba Servier s četrtim očitkom trdi, da Splošno sodišče ni preučilo, ali zaradi ovir, na katere sta naleteli družbi Niche in Matrix pri vstopu na trg perindoprila, obravnavanih kot celota, ni mogoče ugotoviti, da sta bili ti podjetji potencialna konkurenta družbe Servier. Dejstvo, da je bilo vsako od teh ovir, obravnavanih posamično, mogoče premagati, ne pomeni, da sta lahko družbi Niche in Matrix premagali vse navedene ovire. Splošno sodišče naj bi s tem kršilo obveznost sodnega nadzora in obveznost, da dokaze ne preuči ločeno, ampak kot celoto.

182    Družba Servier s petim očitkom trdi, da je Splošno sodišče v točki 481 izpodbijane sodbe napačno razlagalo načelo dobrega upravljanja. V skladu s tem načelom naj bi morala Komisija preučiti vse upoštevne elemente za analizo danega položaja in po potrebi zahtevati dodatne informacije, da bi preverila in potrdila svoje ugotovitve. Komisija pa naj ne bi ugodila prošnji, ki jo je družba Servier vložila med upravnim postopkom za pridobitev korespondence med družbo Niche ali njenimi partnerji in nacionalnimi organi v zvezi z vlogami za dovoljenje za promet za generično različico perindoprila. Splošno sodišče naj bi v točki 481 izpodbijane sodbe zavrnilo očitek družbe Servier, ki se je nanašal na kršitev načela dobrega upravljanja, zlasti zato, ker zaprošeni dokumenti niso imeli „znatnega pomena“. Po mnenju družbe Servier uporaba takega merila, ki ni skladno s sodno prakso Sodišča, pomeni napačno uporabo prava.

183    Komisija te trditve prereka.

2)      Presoja Sodišča

184    Družba Servier s prvim očitkom Splošnemu sodišču očita, da ni dovolj upoštevalo patentnih ovir. Vendar s tremi trditvami, ki so navedene primarno v utemeljitev tega očitka in ki so navedene v točkah od 173 do 175 te sodbe, ni upoštevano dejstvo, da je Splošno sodišče vsekakor upoštevalo te patentne ovire, zato v tem delu temeljijo na napačni razlagi izpodbijane sodbe. Kot je namreč navedeno v točki 108 te sodbe, Splošno sodišče, med drugim v točki 444 izpodbijane sodbe, ni ugotovilo, da to, kako proizvajalec generičnih zdravil dojema moč patenta, nikakor ni upoštevno za presojo obstoja razmerja potencialne konkurence med družbo Servier na eni strani ter družbama Niche in Matrix na drugi, temveč da je to dojemanje lahko upoštevno le za ugotovitev, ali sta družbi Niche in Matrix nameravali vstopiti na trg, ne pa za presojo njune zmožnosti za tak vstop. Kot pa je razsojeno v točkah od 107 do 111 te sodbe, Splošno sodišče v zvezi s tem ni napačno uporabilo prava.

185    Glede tega, da Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da so stranke družbe Niche, zlasti družba Sandoz, prenehale sodelovati s tem podjetjem v zvezi s trženjem perindoprila zaradi tveganja kršitve, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost obrazložitve Splošnega sodišča ne zavezuje k obrazložitvi, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu, in da je torej obrazložitev lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za sodni nadzor (sodba z dne 16. februarja 2017, Tudapetrol Mineralölerzeugnisse Nils Hansen/Komisija, C‑94/15 P, EU:C:2017:124, točka 21 in navedena sodna praksa).

186    Res je, da Splošno sodišče ni izrecno odgovorilo na te trditve družbe Servier, temveč je bila, kot poudarja Komisija in kot izhaja iz točke 465 obrazložitve spornega sklepa, ne da bi družba Servier to okoliščino izpodbijala, odločitev družbe Sandoz sprejeta januarja 2004, to je pred odločitvijo družb Niche in Matrix, da spremenita svoj postopek proizvodnje perindoprila, in torej pred pripravljalnimi ukrepi družb Niche in Matrix, navedenimi v točkah od 433 do 440, 446 in 447 izpodbijane sodbe, na katere se je Splošno sodišče oprlo, da bi dokazalo namen teh podjetij, da vstopijo na evropske trge perindoprila. Ker v teh okoliščinah zadevna dejanska okoliščina nikakor ne more vplivati na ugotovitve Splošnega sodišča, to ni kršilo obveznosti obrazložitve svojih sodb, ker ni izrecno odgovorilo na trditve družbe Servier v zvezi s tem.

187    V zvezi s trditvami, ki se nanašajo na poskuse družbe Matrix, da bi razvila obliko svoje generične različice perindoprila, ki ne pomeni kršitve, zadostuje ugotovitev, da se s temi trditvami izpodbija presoja dejstev, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točki 447 izpodbijane sodbe, in da jih je torej treba zavreči kot nedopustne.

188    V zvezi s trditvijo, da Splošno sodišče ni preverilo, ali sta imeli družbi Niche in Matrix dejansko in konkretno možnost za vstop na trg v kratkem času, je treba opozoriti, da ta trditev temelji na napačnem pravnem merilu, saj morajo v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 80 te sodbe, pripravljalni ukrepi proizvajalca generičnih zdravil temu omogočiti, da na zadevni trg vstopi v takem roku, da bi to lahko pomenilo konkurenčni pritisk na proizvajalca originalnih zdravil. Vsekakor je iz točk od 442 do 499 izpodbijane sodbe razvidno, da je Splošno sodišče to vprašanje temeljito preučilo, preden je ugotovilo, da je bil konkurenčni pritisk, ki sta ga izvajali družbi Niche in Matrix, dejanski.

189    V zvezi s trditvijo, ki jo družba Servier zaradi celovitosti navaja v utemeljitev svojega prvega očitka, je treba ugotoviti, da ni dopustna. Pod pretvezo domnevnega izkrivljanja je namreč družba Servier s tem, da je zlasti trdila, da pobuda družbe Niche, da si „utre pot“ za vstop na trg, ni bila sprejeta v dobri veri, dejansko želela izpodbijati presojo dejanskega stanja, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točki 446 izpodbijane sodbe, kar ne spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbenega postopka, kot je opozorjeno v točki 58 te sodbe.

190    Iz tega sledi, da je treba prvi očitek družbe Servier, ki je povzet v točki 173 te sodbe, zavrniti.

191    Družba Servier s prvo trditvijo drugega očitka izpodbija presojo Splošnega sodišča, v skladu s katero se lahko ukrepi, izvedeni za pridobitev dovoljenj za promet, upoštevajo pri dokazovanju obstoja potencialne konkurence. Vendar je treba to trditev zavrniti iz razlogov, navedenih v točki 118 te sodbe. Ukrepi, kot so ti za pridobitev dovoljenja za promet z generičnim zdravilom, so namreč upoštevni za dokazovanje zmožnosti in namena proizvajalca tega zdravila, da vstopi na trg (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 44).

192    Družba Servier z drugo trditvijo Splošnemu sodišču v bistvu očita, da ni analiziralo verjetnosti, da bi družbi Niche in Matrix premagali tehnične in regulativne težave, s katerimi sta se soočali.

193    Te trditve ni mogoče sprejeti.

194    Najprej, navedena trditev temelji na napačni pravni premisi. V nasprotju s trditvami družbe Servier namreč za obstoj potencialne konkurence – sicer bi se izničila vsakršna razlika med dejansko konkurenco in potencialno konkurenco – ni treba dokazati, da bi proizvajalci generičnih zdravil gotovo vstopili na trg in da bi bil tak vstop neizbežno uspešen, ampak samo to, da so imeli ti proizvajalci dejanske in konkretne možnosti za to (sodba z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija, C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točka 63).

195    Dalje, navesti je treba, da je Splošno sodišče v točkah od 442 do 499 izpodbijane sodbe opravilo izčrpno in podrobno preučitev domnevno nepremostljivih ovir, s katerimi sta se soočali družbi Niche in Matrix s patentnega, tehničnega, regulativnega in finančnega vidika. Splošno sodišče je na podlagi te preučitve ter po presoji dejstev in dokazov, ki so mu bili predloženi, zavrnilo trditve, s katerimi je družba Servier izpodbijala, da sta bili družbi Niche in Matrix zmožni in sta imeli namen vstopiti na trg. Ob upoštevanju teh elementov pa družba Servier ne more trditi, da Splošno sodišče ni opravilo celovite analize vseh ovir, na katere se je sklicevala za izpodbijanje obstoja razmerja potencialne konkurence z družbama Niche in Matrix.

196    Nazadnje, v delu, v katerem družba Servier izpodbija presojo dejanskega stanja, ki jo je Splošno sodišče tako opravilo na podlagi te analize, zadostuje ugotovitev, da taka argumentacija v okviru pritožbenega postopka ni dopustna.

197    Družba Servier s tretjim očitkom trdi, da je Splošno sodišče obrnilo dokazno breme v zvezi z nepremostljivimi ovirami za vstop na zadevni trg. Vendar je dovolj spomniti, da so bile iz razlogov, navedenih v točkah od 123 do 125 te sodbe, trditve družbe Servier, ki se nanašajo na prevalitev dokaznega bremena in probatio diabolica, v zvezi s tem zavrnjene. Zato je treba tudi ta tretji očitek zavrniti.

198    Družba Servier s četrtim očitkom Splošnemu sodišču očita, da ovir, s katerimi sta se soočali družbi Niche in Matrix, ni preučilo celovito, ampak ločeno.

199    V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, ta četrti očitek ni nedopusten, ker se družba Servier nanj ni sklicevala v okviru tožbe na prvi stopnji. Ker je namreč ta očitek usmerjen proti temu, da je Splošno sodišče uporabilo pravila, ki urejajo dokazno breme in presojo dokazov, ga je mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku.

200    V zvezi z vsebino je treba opozoriti, da lahko v skladu s sodno prakso Sodišča Komisija kršitev na področju konkurenčnega prava dokaže s sklopom objektivnih in skladnih indicev, ki lahko, če se presojajo skupaj in če ni druge dosledne razlage, pomenijo dokaz o taki kršitvi, tudi če eden ali drugi od teh indicev, če se upošteva posamično, v zvezi s tem ne bi zadostoval (sodba z dne 18. marca 2021, Pometon/Komisija, C‑440/19 P, EU:C:2021:214, točka 101 in navedena sodna praksa).

201    V zvezi z dokazom obstoja potencialne konkurence, ki jo proizvajalec generičnih zdravil izvaja nad proizvajalcem originalnih zdravil, morajo zadevna podjetja v skladu s sodno prakso, navedeno v prejšnji točki te sodbe, in kot je razsojeno v točkah od 123 do 125 te sodbe, če Komisija dokaže obstoj potencialne konkurence na podlagi sklenjenega kroga indicev – ne da bi prezrla morebitne ovire za vstop na trg, za katere je vedela – ovreči obstoj take konkurence s predložitvijo nasprotnega dokaza.

202    Dvom sodišča je treba razlagati v dobro podjetja, naslovnika sklepa o ugotovitvi kršitve, ob upoštevanju domneve nedolžnosti, ki se uporablja v postopkih v zvezi s kršitvami pravil o konkurenci, na podlagi katerih se lahko naložijo globe ali periodične denarne kazni (sodba z dne 16. februarja 2017, Hansen & Rosenthal in H&R Wax Company Vertrieb/Komisija, C‑90/15 P, EU:C:2017:123, točka 18 in navedena sodna praksa).

203    V obravnavani zadevi pa je Splošno sodišče v točkah od 432 do 440 izpodbijane sodbe navedlo, da je na podlagi indicev, ki jih je zbrala Komisija in so navedeni v spornem sklepu, mogoče šteti, da sta bili družbi Niche in Matrix potencialni konkurentki družbe Servier, v točkah od 441 do 499 navedene sodbe pa je preučilo vse možne ovire za njun vstop na trg, s katerimi je bilo seznanjeno. Zato je Splošno sodišče ugotovilo, ne da bi napačno uporabilo pravo, da mora to podjetje predložiti nasprotni dokaz, pri čemer se mora po potrebi sklicevati na druge ovire za tak vstop. Kot je poudarjeno v točki 195 te sodbe, je Splošno sodišče po celoviti, izčrpni in podrobni preučitvi argumentacije družbe Servier zavrnilo trditve, s katerimi je bilo izpodbijano, da sta bili družbi Niche in Matrix zmožni in sta imeli namen vstopiti na trg.

204    Glede na te elemente je treba poleg tega navesti, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ker je domnevne ovire za vstop družb Niche in Matrix na trg preučilo eno za drugo, ne da bi poleg tega preverilo, ali je kljub dejstvu, da nobena od teh ovir ni bila sama po sebi nepremostljiva, njihov skupni učinek vseeno povzročil nepremostljivo oviro. Taka preučitev namreč načeloma ni potrebna in kot je generalna pravobranilka navedla v točki 91 sklepnih predlogov, družba Servier ni niti pred Splošnim sodiščem niti v pritožbenem postopku pojasnila, kaj bi morala obsegati preučitev dokazov, ki se Splošnemu sodišču očita, da je v zvezi s tem ni opravilo.

205    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba četrti očitek zavrniti kot neutemeljen.

206    Družba Servier s petim očitkom Splošnemu sodišču očita, da ni ugotovilo, da je Komisija kršila načelo dobrega upravljanja, ker ta institucija ni odredila predložitve korespondence med družbo Niche ali njenimi partnerji in nacionalnimi organi v zvezi z vlogami za dovoljenje za promet za generično različico perindoprila.

207    Ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče v skladu s tem, kar je navedeno v točkah 80 in 120 te sodbe v zvezi z upoštevnostjo ukrepov za pridobitev dovoljenj za promet za presojo potencialne konkurence, v točki 479 izpodbijane sodbe pravilno opozorilo, da se lahko Komisija za ugotovitev obstoja potencialne konkurence opre na dejstvo, da je proizvajalec generičnega zdravila zaprosil za dovoljenje za promet in dejavno sodeloval v postopku za izdajo takega dovoljenja. Ta proizvajalec pa mora predložiti dokaze o obstoju težav, ki objektivno preprečujejo pridobitev tega dovoljenja.

208    Vendar, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 103 sklepnih predlogov, enako kot verjeten izid spora, ki poteka v zvezi z veljavnostjo patenta, ni odločilen za presojo obstoja razmerja potencialne konkurence, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 81 te sodbe, Komisiji prav tako ni treba oceniti možnosti za uspeh ali verjetnega izida postopka za pridobitev dovoljenja za promet, ki ga pri nacionalnih organih začne tak proizvajalec v trenutku, ko ta postopek poteka ali je še potekal. Če torej ni končne odločbe, s katero bi se končal tak postopek, morebitnih težav, ki objektivno preprečujejo pridobitev zaprošenega dovoljenja, ni mogoče ugotoviti na podlagi elementov v zvezi z dvomi, ki so jih pristojni nacionalni organi izrazili v zvezi z možnostmi postopka za izdajo dovoljenja, ne da bi to vplivalo na njihovo končno odločitev.

209    Potem ko je Splošno sodišče v točki 480 navedene sodbe navedlo, da je družba Niche vložila več vlog za pridobitev dovoljenja za promet in sodelovala v postopkih za njihovo pridobitev, je v točki 481 navedene sodbe ugotovilo, da Komisiji ni mogoče očitati, da ni ugodila prošnji za pridobitev celotne korespondence med družbo Niche in pristojnimi organi v zvezi s temi postopki dovoljenj za promet. Splošno sodišče je v zvezi s tem v bistvu ugotovilo, da je družba Servier v okviru upravnega postopka imela preglednico, v kateri je povzeta vsebina te korespondence, zato je bila zavrnitev Komisije, da odredi predložitev zadevnih dokumentov, utemeljena, saj ti dokumenti za obrambo družbe Servier niso imeli „znatnega pomena“. Splošno sodišče je v zvezi s tem med drugim poudarilo, da družba Niche zadevne korespondence ni predložila niti med upravnim postopkom niti pred Splošnim sodiščem v utemeljitev svojih očitkov, katerih namen je bil izpodbiti njen status potencialne konkurentke družbe Servier.

210    V obravnavani zadevi je treba glede na to, kar je razsojeno v točki 208 te sodbe, navesti, da zaprošeni dostop do zadevne korespondence družbi Servier ni mogel omogočiti, da predloži dokaze o obstoju težav, ki bi objektivno ovirale pridobitev dovoljenj za promet, za katera sta zaprosili družbi Niche in Matrix. Tako je treba ugotoviti, da Komisiji ni bilo treba odrediti predložitve te korespondence in da torej Splošno sodišče v obravnavani zadevi ni napačno uporabilo prava, ker ni ugotovilo, da je Komisija kršila načelo dobrega upravljanja. Zato je treba peti očitek zavrniti kot neutemeljen.

211    Glede na vse navedeno je treba prvi del tretjega pritožbenega razloga zavrniti.

b)      Drugi del: opredelitev kot omejevanje konkurence zaradi cilja

1)      Trditve strank

212    Družba Servier z drugim delom tretjega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je potrdilo opredelitev sporazumov Niche in Matrix kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

213    Družba Servier se najprej sklicuje na svoje trditve v okviru prvega pritožbenega razloga, navedene v točkah od 129 do 140 te sodbe, s katerimi trdi, da je Splošno sodišče v točkah 526, 552, 555, 557 in 558 izpodbijane sodbe uporabilo pravna merila, ki so v nasprotju s sodno prakso v zvezi s pojmom omejevanja konkurence zaradi cilja.

214    Družba Servier s prvim očitkom trdi, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da so bila plačila v višini 11,8 milijona GBP, plačana družbama Niche in Matrix, nadomestilo za to, da ste se ti podjetji odpovedali konkuriranju družbi Servier. Iz besedila sporazuma Niche naj bi namreč izhajalo, da je bil ta znesek nadomestilo za stroške in odškodnine, ki bi jih bilo mogoče naložiti družbama Niche in Unichem zaradi prenehanja njunega programa za razvoj generične različice perindoprila, ki pomeni kršitev patentov družbe Servier. Splošno sodišče naj bi v točki 537 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da ti stroški in te odškodnine niso bili neločljivo povezani s sporazumom o poravnavi, čeprav sta bili v tem sporazumu družbi Niche in Matrix izpostavljeni velikemu tveganju, da bi se uveljavljala njuna odgovornost. Splošno sodišče naj bi v točki 539 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da so bili stroški in odškodnine, ki sta jih družbi Niche in Matrix dejansko plačali, nižji od 11,8 milijona GBP, ki sta jih vsaka posebej prejeli od družbe Servier. Šlo naj bi namreč za elemente, nastale po datumu sklenitve sporazumov Niche in Matrix, ki je datum, na katerega ni bilo mogoče natančno oceniti tveganja za ti podjetji.

215    Družba Servier z drugim očitkom v bistvu trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je potrdilo, da so plačila v višini 11,8 milijona GBP, ki sta jih prejeli družbi Niche in Matrix, pomenila nadomestilo za klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju, ki sta ju sprejeli zadnjenavedeni, storilo tri napake.

216    Prvič, Splošno sodišče naj bi v točki 541 izpodbijane sodbe zavrnilo preučitev spodbujevalne narave teh plačil s primerjavo njihovega zneska z dobičkom, ki bi ga družbi Niche in Matrix lahko pričakovali za njun vstop na trg perindoprila. Po mnenju družbe Servier ta primerjava ni nepotrebna, kot je presodilo Splošno sodišče, ampak nujna. Komisija naj bi poleg tega tako primerjavo opravila v točki 1338 obrazložitve spornega sklepa, katere veljavnost je družba Servier izpodbijala v okviru tožbe na prvi stopnji. Splošno sodišče naj bi tako obrazložitev Komisije nadomestilo s svojo obrazložitvijo.

217    Drugič, Splošno sodišče naj bi s presojo, da družba Servier ni dokazala, da znesek 11,8 milijona GBP ne zadostuje za to, da bi pomenil spodbudo za odpoved vstopu na zadevni trg, obrnilo dokazno breme in kršilo načelo domneve nedolžnosti.

218    Tretjič, Splošno sodišče naj v točki 563 izpodbijane sodbe na podlagi okvira sporazumov Niche, Matrix in Biogaran ne bi upoštevalo patentnih, regulativnih, tehničnih in finančnih ovir, s katerimi sta se soočali družbi Niche in Matrix. Ta okvir naj bi Splošno sodišče preučilo le v okviru svoje analize potencialne konkurence, čeprav so po mnenju družbe Servier te ovire pravi razlog za sprejetje klavzul o neizpodbijanju in o netrženju.

219    Kar natančneje zadeva sporazum Biogaran, družba Servier izpodbija, da je 2,5 milijonov GBP, plačanih družbi Niche na podlagi tega sporazuma, presegalo vrednost dokumentacije za pridobitev dovoljenja za promet, prenesenih na družbo Biogaran. Tudi če bi bilo tako, družba Servier meni, da to ne bi zadostovalo za ugotovitev spodbujevalne narave navedenega plačila, če se ne bi upošteval okvir tega sporazuma. Družba Servier poudarja, da je bil znesek tega plačila, ki je bil v spornem sklepu obravnavan le kot dodatna spodbuda, prenizek, da bi družbo Niche spodbudil k poravnavi.

220    Komisija te trditve prereka.

2)      Presoja Sodišča

221    Družba Servier v uvodnih trditvah ponavlja, da je Splošno sodišče za presojo obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja uporabilo napačna pravna merila, pri čemer se sklicuje na trditve, navedene v utemeljitev njenega prvega pritožbenega razloga. Te uvodne trditve je treba zavrniti iz istih razlogov kot so tisti, navedeni v točkah od 142 do 169 te sodbe.

222    Družba Servier s prvim očitkom izpodbija presojo Splošnega sodišča, v skladu s katero so bila njena plačila v višini 11,8 milijona GBP v korist družb Niche in Matrix opravljena v zameno za to, da se ti družbi odpovesta vstopu na trg. Vendar je treba ugotoviti, da ta trditev v celoti temelji na premisi, da so odškodnine, ki bi jih proizvajalec generičnih zdravil morda moral plačati tretjim osebam zaradi škode, ki naj bi jo te utrpele zaradi odločitve tega proizvajalca, da se odpove trženju generičnega zdravila, ki je predmet tega spora, načeloma del stroškov, ki so del poravnave patentnega spora. Iz razlogov, navedenih v točki 167 te sodbe, pa je ta premisa napačna. Prvi očitek je torej treba zavrniti.

223    Družba Servier s prvo trditvijo drugega očitka trdi, da bi moralo Splošno sodišče primerjati plačila v višini 11,8 milijona GBP, izplačanega družbama Niche in Matrix, z dobičkom, ki bi ga družbi Niche in Matrix lahko pričakovali zaradi vstopa na trg perindoprila. Vendar ta trditev ni utemeljena. Zadostuje namreč opozoriti, da je treba v skladu s tem, kar je razsojeno v točki 165 te sodbe, za preveritev, ali prenosi vrednosti s proizvajalca originalnih zdravil na proizvajalca generičnih zdravil pomenijo protidajatev za to, da se je zadnjenavedeni proizvajalec odpovedal vstopu na zadevni trg, ugotoviti, ali je neto pozitivna bilanca teh prenosov vrednosti dovolj velika, da je proizvajalca generičnih zdravil dejansko spodbudila k temu, da se je odpovedal vstopu na zadevni trg, ne da bi se zahtevalo, da je ta neto pozitivna bilanca nujno večja od dobička, ki bi ta proizvajalec generičnih zdravil ustvaril, če bi v patentnem sporu uspel (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 87 do 94).

224    Družba Servier z drugo trditvijo Splošnemu sodišču očita, da je obrnilo dokazno breme v zvezi s primerjavo iz prejšnje točke te sodbe. Vendar iz navedene točke izhaja, da je navedena trditev brezpredmetna, ker se ta domnevna obrnitev dokaznega bremena nanaša na primerjavo, ki je ni bilo treba opraviti.

225    Družba Servier s tretjo trditvijo Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo ovir, s katerimi sta se soočali družbi Niche in Matrix. Ugotoviti je treba, da družba Servier s to trditvijo izpodbija protikonkurenčnost cilja sporazumov Niche, Matrix in Biogaran, pri čemer trdi, da so se ta podjetja želela poravnati ne zaradi spodbude, ki bi izhajala iz obrnjenega plačila, ki ga je ponudila družba Servier, temveč zaradi ovir, na katere so naleteli pri njihovih načrtih za vstop na trg perindoprila. Tako se družba Servier sklicuje na namen teh podjetij in na dejstvo, da njihov cilj ni bil protikonkurenčen, ampak legitimen.

226    V zvezi s tem je treba opozoriti, da Splošno sodišče, kot je razvidno iz točk od 159 do 168 te sodbe, v točkah od 277 do 280 izpodbijane sodbe ni napačno uporabilo prava, zaradi česar bi bila njegova presoja položaja družb Niche in Matrix, ki je bila opravljena v točkah od 527 do 547 navedene sodbe, v zvezi s spodbujevalno naravo prenosov vrednosti, ki sta jih v njuno korist izvedli družba Servier in njena hčerinska družba Biogaran, nezakonita. V preostalem, in sicer v delu, v katerem želi družba Servier izpodbiti presojo dejanskega stanja, ki jo je opravila Komisija v zvezi s tem, njeni očitki niso dopustni.

227    Glede trditev družbe Servier, ki se nanašajo na patentne ovire za vstop družb Niche in Matrix na trg, je treba ugotoviti, da se prekrivajo s trditvami, navedenimi v okviru potencialne konkurence, ki jih je Sodišče zavrnilo v točkah od 184 do 211 te sodbe. V delu, v katerem je namreč Sodišče razsodilo, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, zaradi česar bi bila njegova presoja, v skladu s katero te ovire ne pomenijo nepremostljivih ovir za tak vstop, nezakonita, ni nobenega razloga, da bi se ob neobstoju takih ovir štelo, da bi lahko te ovire ovrgle spodbujevalno naravo ugotovljenih prenosov vrednosti s tem, da bi pomenile pravi razlog za odločitev družb Niche in Matrix, da se odpovesta vstopu na trg perindoprila v Uniji.

228    V delu, v katerem se družba Servier sklicuje na to, da stranki sporazumov Niche in Matrix nista imeli protikonkurenčnega namena, je treba opozoriti, da – kot izhaja iz točke 157 te sodbe – okoliščina, da so ta podjetja delovala brez namena preprečevanja, omejevanja ali izkrivljanja konkurence, in dejstvo, da so uresničevala nekatere legitimne cilje, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 167 in navedena sodna praksa). Tako dejstvo, da je poslovna strategija, v skladu s katero se podjetja, ki delujejo na isti ravni proizvodne verige, med seboj pogajajo o takih sporazumih, da bi se končal spor v zvezi z veljavnostjo patenta, z vidika teh podjetij ekonomsko racionalna, nikakor ne dokazuje, da je izvajanje te strategije upravičeno z vidika konkurenčnega prava. Tretja trditev družbe Servier torej ni utemeljena.

229    Glede na zgoraj navedeno je treba drugi del tretjega pritožbenega razloga in zato ta tretji pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

2.      Šesti pritožbeni razlog: opredelitev sporazumov Niche in Matrix kot ločenih kršitev

230    Družba Servier s šestim pritožbenim razlogom izpodbija razloge, zaradi katerih Splošno sodišče ni štelo, da sporazuma Niche in Matrix pomenita enotno kršitev.

a)      Trditve strank

231    Po mnenju družbe Servier je Splošno sodišče s tem, da je v točki 1302 izpodbijane sodbe potrdilo, da sporazuma Niche in Matrix pomenita ločeni kršitvi, za vsako od katerih je lahko Komisija družbama Niche in Matrix naložila individualno globo, napačno uporabilo pravo.

232    Na prvem mestu, družba Servier trdi, da trajajoče ravnanje, za katero je značilno več dejanj s skupnim ciljem, pomeni enotno kršitev. Sporazuma Niche in Matrix – ki ju je istega dne na istem mestu podpisal isti predstavnik družbe Servier – pa sta imela isti cilj, kot je razvidno iz točke 1296 izpodbijane sodbe. V nasprotju z ugotovitvijo Splošnega sodišča v točki 1280 navedene sodbe naj bi ta sporazuma pripeljala do usklajevanja ravnanja družb Niche in Matrix v razmerju do družbe Servier. Splošno sodišče naj bi moralo zaradi medsebojnega dopolnjevanja navedenih sporazumov ugoditi tožbenemu razlogu, s katerim je družba Servier trdila, da ista sporazuma pomenita enotno kršitev.

233    Na drugem mestu, družba Servier trdi, da je Splošno sodišče zavrnilo, da se navedeno ravnanje opredeli kot enotna kršitev, ker se je oprlo na pravno napačna merila. V zvezi s tem družba Servier navaja, da se zdi, da je Splošno sodišče v točkah 1296, 1297 in 1300 izpodbijane sodbe zavrnilo, da se navedeno ravnanje opredeli kot enotna kršitev, ker družbi Niche in Matrix ni imeli istega namena. Vendar naj tako subjektivno merilo ne bi bilo v skladu s sodno prakso Splošnega sodišča, ki zahteva, da ta opredelitev ne temelji na subjektivnem namenu strank, ampak na objektivnih elementih (sodba z dne 3. marca 2011, Siemens/Komisija, T‑110/07, EU:T:2011:68, točka 246). Ker je Splošno sodišče na podlagi elementov iz točke 1296 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sporazuma Niche in Matrix uresničujeta isti cilj, naj bi moralo iz tega sklepati o obstoju enotne kršitve, ne glede na nekatere razlike v namenih med tema podjetjema.

234    Družba Servier poleg tega navaja, da se je Splošno sodišče v točki 1298 izpodbijane sodbe sklicevalo na dejstvo, da med družbama Niche in Matrix ni bilo „skupnega interesa“. To merilo pa naj glede na sodno prakso ne bi bilo niti upoštevno niti zahtevano. Vsekakor naj bi ta presoja Splošnega sodišča temeljila na izkrivljanju dejstev, saj so ta podjetja sklenila ustni sporazum o delitvi dobička in sporazum o delitvi odgovornosti v zvezi z distributerji, kot je razvidno iz točke 1299 navedene sodbe.

235    Na tretjem mestu, Splošno sodišče se po mnenju družbe Servier ni moglo opreti na manjše razlike med sporazumoma Niche in Matrix, navedene v točki 1298 izpodbijane sodbe, da bi ovrglo obstoj skupnega cilja, ki sta ga uresničevali ti podjetji.

236    Na četrtem mestu, Splošno sodišče naj se ne bi moglo opreti na nesoglasja med družbama Niche in Matrix pri izvajanju njunih sporazumov z družbo Servier, da bi v točki 1299 izpodbijane sodbe zavrnilo obstoj enotne kršitve. Ta nesoglasja naj bi bila namreč nastala po sklenitvi teh sporazumov.

237    Na petem mestu, z dejstvom, da družba Matrix ni bila vpletena že od začetka pogajanj med družbama Niche in Servier oziroma da ni vedela za obstoj sporazuma Biogaran, naj ne bi bilo mogoče ovreči obstoja enotne kršitve.

238    Komisija te trditve prereka.

b)      Presoja Sodišča

239    Družba Servier s svojimi trditvami trdi, da je Splošno sodišče za ugotovitev, ali sta družbi Niche in Matrix storili dve ločeni kršitvi, uporabilo napačno pravno merilo. V šestem pritožbenem razlogu družba Servier očita izkrivljanje dejstev in v bistvu izpodbija pravno opredelitev dejstev, ki jih je upoštevalo Splošno sodišče v izpodbijani sodbi.

240    Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je kršitev člena 101(1) PDEU lahko ne samo posledica ločenega dejanja, ampak tudi niza dejanj ali celo trajajočega ravnanja, čeprav bi lahko tudi eden ali več elementov tega niza dejanj ali trajajočega ravnanja sam po sebi in ločeno pomenil kršitev te določbe. Tako lahko Komisija, kadar se različna ravnanja zaradi istega cilja izkrivljanja konkurence znotraj notranjega trga uvrščajo v „celovit načrt“, pripiše odgovornost za ta ravnanja glede na sodelovanje pri kršitvi kot celoti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 41 in navedena sodna praksa).

241    Podjetje, ki je pri taki enotni in trajajoči kršitvi sodelovalo s svojimi ravnanji, ki spadajo k pojmoma „sporazum“ ali „usklajeno ravnanje“ s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 101(1) PDEU in ki so bila namenjena pripomoči k uresničitvi kršitve v celoti, je tako lahko odgovorno tudi za ravnanja drugih podjetij v okviru te kršitve v celotnem obdobju svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2012, Komisija/Verhuizingen Coppens, C‑441/11 P, EU:C:2012:778, točka 42 in navedena sodna praksa).

242    V zvezi s tem je treba opozoriti, da za opredelitev različnih ravnanj kot enotne in trajajoče kršitve ni treba preveriti, ali se medsebojno dopolnjujejo tako, da je vsako od njih namenjeno spopadanju z eno ali več posledicami običajne konkurence, in z medsebojnim vplivanjem prispevajo k nastanku vseh protikonkurenčnih posledic, ki so jih želeli doseči njihovi storilci v okviru celovitega načrta, namenjenega doseganju enotnega cilja. Pogoj, ki se nanaša na pojem „enotni cilj“, pa pomeni, da je treba preveriti, ali obstajajo elementi, ki označujejo različna ravnanja, ki so del kršitve in bi lahko kazala na to, da ravnanja, ki jih dejansko izvajajo druga udeležena podjetja, nimajo istega cilja ali protikonkurenčne posledice in se zato zaradi svojega istega cilja izkrivljanja konkurence na notranjem trgu ne uvrščajo v „celovit načrt“ (sodba z dne 26. januarja 2017, Villeroy & Boch/Komisija, C‑644/13 P, EU:C:2017:59, točka 50 in navedena sodna praksa).

243    Poleg tega je treba navesti, da mora Komisija, kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 239 in 240 sklepnih predlogov, za opredelitev ravnanj kot ločene kršitve ali kot enotno kršitev objektivno na podlagi elementov iz spisa in pod nadzorom sodišča Unije dokazati, da so izpolnjena merila, izoblikovana za opredelitev ravnanja kot eno ali drugo. Kot je namreč Splošno sodišče presodilo v točki 1294 izpodbijane sodbe, je treba razglasiti ničnost sklepa o kršitvi in znova izračunati višino globe, če je dokazano, da je Komisija pri pravni opredelitvi dejstev storila napako.

244    V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v bistvu opozorilo na elemente sodne prakse, navedene v točki 242 te sodbe, pri čemer je v točki 1295 izpodbijane sodbe navedlo, da „mora Komisija za ugotovitev obstoja enotne kršitve dokazati, da so zadevni sporazumi del celovitega načrta, ki so ga zadevna podjetja hote izvajala zaradi uresničitve enotnega protikonkurenčnega cilja, in da mora v zvezi s tem preučiti vsako okoliščino, na podlagi katere je mogoče ugotoviti ali omajati obstoj navedenega celovitega načrta“. Ugotoviti je treba, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava glede pravnega merila, ki se uporabi za opredelitev enotne kršitve.

245    V zvezi s presojo dejanskega stanja v tej zadevi je Splošno sodišče v točkah 1296 in 1297 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sicer res, da je družba Servier pri sklenitvi sporazumov Niche in Matrix uresničevala en in isti cilj, vendar s to okoliščino ni mogoče dokazati, da sta družbi Niche in Matrix skupaj uresničevali isti cilj, kar bi potrjevalo skupni načrt, niti a fortiori, da sta pri tem načrtu sodelovali z družbo Servier. Splošno sodišče je s tem pravilno uporabilo merila, navedena v točkah od 240 do 242 te sodbe, v skladu s katerimi je za opredelitev „enotne kršitve“ potrebno, da vsako od zadevnih protikonkurenčnih ravnanj zaradi istega protikonkurenčnega cilja spada v okvir istega celovitega načrta.

246    Splošno sodišče je v točkah 1298 in 1299 izpodbijane sodbe ugotovilo, da to, da je sporazuma Niche in Matrix sklenil isti predstavnik, istega dne in na istem mestu, ni zadostna okoliščina za dokaz obstoja skupnega načrta družb Niche in Matrix. Splošno sodišče je navedlo, da obstaja več razlik med določili teh sporazumov, in zavrnilo indice o obstoju ustnega sporazuma med družbama Niche in Matrix o izvajanju navedenih sporazumov ter iz tega sklepalo, da ti podjetji nista imeli „skupnega načrta“, na podlagi katerega bi bilo mogoče njuno ravnanje opredeliti kot „enotno kršitev“.

247    V zvezi z dejanskimi okoliščinami sklenitve sporazumov Niche in Matrix je Splošno sodišče v točki 1300 izpodbijane sodbe ugotovilo, da dokazujejo, da je družba Matrix skušala bolj izkoristiti priložnost, ki jo je ponujala družba Servier, kot pa delovati usklajeno z družbo Niche v okviru skupnega načrta za ustavitev njunega projekta v zvezi s perindoprilom. Sodelovanje družbe Matrix v pogovorih, ki so privedli do sklenitve sporazumov Niche in Matrix, o katerih je bila obveščena šele pozneje, je bilo po mnenju Splošnega sodišča omejeno na pogajanja o prenosu vrednosti z družbe Servier na družbo Matrix. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 1301 izpodbijane sodbe navedlo, da je bil sporazum Biogaran sklenjen brez vednosti družbe Matrix.

248    Vendar družba Servier trdi, da je Splošno sodišče pripisalo prevelik pomen namenu strank, medtem ko naj bi bilo s sodno prakso zahtevana objektivna presoja povezave med protikonkurenčnimi ravnanji in celovitim načrtom.

249    Vendar je treba, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 248 sklepnih predlogov, za ugotovitev enotne kršitve dokazati, da so ravnanja podjetij del celovitega načrta zaradi njihovega prispevka k uresničitvi skupnega ekonomskega cilja (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2022, Toshiba Samsung Storage Technology in Toshiba Samsung Storage Technology Korea/Komisija, C‑700/19 P, EU:C:2022:484, točka 107 in navedena sodna praksa). Dokaz o takem skupnem cilju je torej mogoče dokazati med drugim na podlagi elementov v zvezi z namenom strank, saj pojem celovitega načrta pomeni, da sta stranki nameravali sodelovati pri izvajanju tega načrta in da so njuni nameni v zvezi s tem sodelovanjem, če so dokazani na podlagi objektivnih in zanesljivih elementov, upoštevni za to, da se ugotovi, ali njuno ravnanje pomeni enotno kršitev.

250    V teh okoliščinah družba Servier ne more utemeljeno trditi, da pravna opredelitev dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, temelji na napačnem pravnem merilu. Družba Servier prav tako ni dokazala, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva.

251    Zato je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti.

D.      Četrti pritožbeni razlog: sporazum Teva

252    Družba Servier s četrtim pritožbenim razlogom izpodbija presoje Splošnega sodišča glede uporabe člena 101(1) PDEU za sporazum Teva. Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.

1.      Prvi del: potencialna konkurenca

a)      Trditve strank

253    Družba Servier s prvim delom četrtega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče pri analizi potencialne konkurence večkrat napačno uporabilo pravo. Družba Servier na podlagi trditev, navedenih v okviru drugega pritožbenega razloga, Splošnemu sodišču na splošno očita, da ji je v točkah 589, 591, 592, 600, 601 in 603 izpodbijane sodbe naložilo breme dokazovanja, da je družba Teva pri vstopu na trg naletela na nepremostljive ovire, da bi se dokazal neobstoj potencialne konkurence.

254    Družba Servier s prvim očitkom izpodbija presojo iz točk 589, 591, 592 in 596 izpodbijane sodbe, v skladu s katero njeni patenti in kako bi jih lahko dojemale stranke, ter natančneje tveganje, da bo začasna odredba izdana na podlagi teh patentov, niso pomenili nepremostljivih ovir za tak vstop.

255    Družba Servier z drugim očitkom Splošnemu sodišču očita, da je v točki 599 izpodbijane sodbe presodilo, da zamude v postopkih za pridobitev dovoljenja za promet ne zadostujejo za izključitev statusa potencialnega konkurenta proizvajalca generičnih zdravil. Splošno sodišče naj ne bi analiziralo učinka teh zamud, čeprav je družba Servier dokazala, da so te zamude ogrozile projekt družbe Teva. Splošno sodišče naj bi poleg tega zavrnilo pomen, ki ga ima za proizvajalce generičnih zdravil dejstvo, da so med prvimi, ki so vstopili na zadevni trg, medtem ko je Komisija v točki 1126 obrazložitve spornega sklepa ta pomen izrecno priznala.

256    Družba Servier s tretjim očitkom navaja več izkrivljanj.

257    Na eni strani naj bi Splošno sodišče v točkah 586 in od 609 do 612 izpodbijane sodbe izkrivilo dokaze, ki jih je predložila družba Servier in ki dokazujejo, da družba Teva ni imela zalog perindoprila, za katerega je bilo izdano dovoljenje za promet.

258    Na drugi strani družba Servier trdi, da je Splošno sodišče v točki 594 izpodbijane sodbe izkrivilo tožbo na prvi stopnji, ker je trdilo, da družba Servier ni izpodbijala izjave, s katero je družba Teva navedla, da je pripravljena prevzeti tveganje, da bo zoper njo vložena tožba zaradi kršitve zaradi njenega vstopa na trg perindoprila.

259    Družba Servier s četrtim očitkom Splošnemu sodišču očita, da je v točki 610 izpodbijane sodbe zavrnilo upoštevanje dokazov v zvezi s pomanjkljivostmi generičnega perindoprila, proizvedenega na podlagi učinkovine, ki jo je dobavila družba Hetero Drugs Ltd (v nadaljevanju: Hetero), z obrazložitvijo, da so nastali po sklenitvi sporazuma Teva. Ker pa so bili ti dokazi predloženi pred preiskavo Komisije, naj bi imeli precejšnjo dokazno vrednost. Splošno sodišče naj bi s tem, da je v točki 611 navedene sodbe ugotovilo, da je bilo elektronsko sporočilo, ki ga je družba Teva 15. oktobra 2007 poslala družbi Hetero, „jasno namenjeno izvajanju“ sporazuma Teva, to elektronsko sporočilo izkrivilo.

260    Komisija te trditve prereka.

b)      Presoja Sodišča

261    Uvodne trditve in prvi očitek v zvezi z dokaznim bremenom glede obstoja nepremostljivih ovir za vstop na trg temeljijo na napačni razlagi pravnih meril, ki se uporabljajo v zvezi s presojo potencialne konkurence, kot je razsojeno v točkah 81 in od 107 do 111 in od 123 do 125 te sodbe. Te trditve in ta očitek je zato treba zavrniti iz istih razlogov kot so tisti, navedeni v teh točkah.

262    Podobno v delu, v katerem se ta očitek natančneje nanaša na tveganje, da bi bila začasna odredba izdana na podlagi teh patentov, je treba opozoriti, kot je razsojeno v točki 112 te sodbe, da njihova izdaja – in še toliko bolj zgolj tveganje take izdaja – sama po sebi ne more izključiti statusa proizvajalca generičnih zdravil kot potencialnega konkurenta.

263    V zvezi z drugim očitkom je treba opozoriti, da v skladu s tem, kar je razsojeno v točki 120 te sodbe, zamuda v postopkih za pridobitev dovoljenja za promet sama po sebi ne zadostuje, da bi se podvomilo o statusu potencialnega konkurenta. Zato je treba ta očitek zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni v tej točki 120. Glede sklicevanja v točki 1126 obrazložitve spornega sklepa na prednost tako imenovanega „prvega ponudnika“ na trgu, ki naj bi jo imel prvi proizvajalec generičnih zdravil, da prodaja svoje zdravilo, je treba navesti, da iz tega sklicevanja nikakor ne izhaja, da je mogoče le proizvajalca, ki lahko prvi prodaja svoj izdelek, šteti za potencialnega konkurenta proizvajalca originalnih zdravil. V preostalem zadostuje ugotovitev, da družba Servier izpodbija presojo dejanskega stanja, ki jo je Splošno sodišče opravilo v zvezi s to zamudo, in da torej njena argumentacija ni dopustna.

264    V zvezi z domnevnim izkrivljanjem dokazov o neobstoju zalog perindoprila družbe Teva, zajetih z dovoljenjem za promet, je treba navesti, kot je to storila Komisija, da Komisija, ker družba Servier ni natančno opredelila dokazov, katerih izkrivljanje zatrjuje, ne more odgovoriti na ta očitek, Sodišče pa ne more opraviti nadzora, zaradi česar je treba navedeni očitek zavreči kot nedopusten.

265    V zvezi z izkrivljanjem tožbe družbe Servier na prvi stopnji v točki 594 izpodbijane sodbe je treba navesti, da je treba v delu, v katerem je Splošno sodišče navedlo, da naj družba Servier z vidika dejanskega stanja ne bi izpodbijala trditve, ki izhaja iz izjave družbe Teva, da je bila ta pripravljena prodajati svoj perindopril kljub tveganju tožb zaradi kršitev, ugotoviti, da je Splošno sodišče na trditev družbe Servier vsebinsko odgovorilo vsekakor s tem, da je v točki 591 navedene sodbe opozorilo, da s tveganji za družbo Teva, da bo po njenem vstopu na trg perindoprila zoper njo vložena tožba zaradi kršitve in da bodo zoper njo izdaje začasne odredbe, ni mogoče „izključiti obstoja dejanskih in konkretnih možnosti, da Teva premaga ovire, povezane z zadevnimi patenti“. Poleg tega iz točke 594 izpodbijane sodbe izhaja, da se je družba Teva sicer že februarja 2006 zavedala nevarnosti kršitve in izdaje začasnih odredb, vendar je kljub temu nadaljevala s pripravljalnimi ukrepi.

266    Poleg tega, kot je opozorjeno v točki 109 te sodbe, obstoja patenta, s katerim je zaščiten proizvodni postopek za učinkovino, ki je postala javna dobrina, samega po sebi ni mogoče obravnavati kot nepremostljivo oviro za vstop na trg in ne preprečuje tega, da bi bil proizvajalec generičnih zdravil, ki je dejansko trdno odločen vstopiti na trg in ima za to lastno zmožnost ter čigar dejanja kažejo na njegovo pripravljenost izpodbijati veljavnost tega patenta in prevzem tveganja, da se ob vstopu na navedeni trg sooči s tožbo zaradi kršitve pravic, ki jo bo vložil imetnik navedenega patenta, opredeljen kot potencialni konkurent zadevnega proizvajalca originalnega zdravila (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 46).

267    Iz elementov, na katere je bilo opozorjeno v točki 265 te sodbe, je torej razvidno, da je Splošno sodišče – ne da bi se bilo treba opreti na to, da družba Servier ni izpodbijala namena družbe Teva, da vstopi na trg s tveganjem – vsebinsko preučilo trditve družbe Servier in pravno zadostno glede na sodno prakso, navedeno v točki 266 te sodbe, obrazložilo svojo ugotovitev, da obstoj patentov družbe Servier ni pomenil nepremostljive ovire za morebiten vstop družbe Teva na trg.

268    Iz tega sledi, da je očitek o izkrivljanju, usmerjen zoper točko 594 izpodbijane sodbe, brezpredmeten, ker se nanaša na dodatni razlog izpodbijane sodbe.

269    Družba Servier s četrtim očitkom izpodbija presojo elektronskega sporočila družbe Hetero z dne 15. oktobra 2007 pod pretvezo sklicevanja na njegovo izkrivljanje. Tak očitek pa v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 58 te sodbe, ne spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbenega postopka.

270    Ob upoštevanju teh elementov je treba prvi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti.

2.      Drugi del: opredelitev kot omejevanje konkurence zaradi cilja

271    Družba Servier z drugim delom četrtega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah 698, 700 in 704 izpodbijane sodbe potrdilo opredelitev sporazuma Teva kot omejevanje konkurence zaradi cilja. V zvezi s tem družba Servier – pri čemer ponavlja trditve, navedene v okviru prvega pritožbenega razloga – trdi, da dejstvo, da sporazum Teva vsebuje klavzule, ki omejujejo konkurenco, in plačilo, ki družbo Teva spodbuja k privolitvi v take klavzule, ne zadostuje za to, da se ta sporazum opredeli kot omejevanje konkurence zaradi cilja, medtem ko je navedeni sporazum med drugim tudi olajšal predčasni vstop družbe Teva na trg in je torej imel za konkurenco ugodne posledice.

272    Pred obravnavo specifičnih očitkov, ki jih je družba Servier navedla v tem okviru, je treba najprej opozoriti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 73, 76 in 77 te sodbe, morebitne za konkurenco ugodne posledice sporazuma niso upoštevne v okviru preučitve njegovega protikonkurenčnega cilja, tudi za preverjanje njegove morebitne škodljivosti. Poudariti je treba tudi, da je treba, kot izhaja iz sodne prakse, navedene zlasti v točki 83 te sodbe, odlog vstopa generičnih zdravil na trg v zameno za prenose vrednosti s proizvajalca originalnih zdravil na proizvajalca teh generičnih zdravil šteti za omejevanje konkurence zaradi cilja, če je te prenose vrednosti mogoče pojasniti zgolj s poslovnim interesom teh proizvajalcev zdravil, da si ne konkurirajo na podlagi učinkovitosti.

a)      Cilji sporazuma Lupin

1)      Trditve strank

273    Družba Servier trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo ciljev, ki jim objektivno sledi sporazum Teva, zgolj zato, ker je ta sporazum vseboval klavzuli, ki omejujeta konkurenco. Po mnenju družbe Servier Splošno sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila dobava perindoprila družbi Teva bistveni cilj navedenega sporazuma. Poravnava sporov v zvezi z patenti družbe Servier naj bi bila le „drugotni“ cilj, katerega obseg je bil omejen, saj naj ne bi zajemal postopka, ki je potekal pred EPU v zvezi z veljavnostjo patenta 947. Po mnenju družbe Servier ti cilji sami po sebi niso škodljivi za konkurenco.

274    Poleg tega naj analogija, ki jo je Splošno sodišče navedlo v točki 704 izpodbijane sodbe, med sporazumom Teva in okoliščinami, v katerih je bila izdana sodba z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers (C‑209/07, EU:C:2008:643), ne bi bila utemeljena, saj se te okoliščine niso nanašale na vstop novega konkurenta na trg, ampak na izstop konkurenčnih podjetij, ki so že bila prisotna na tem trgu.

275    Komisija te trditve prereka.

2)      Presoja Sodišča

276    Družba Servier izpodbija obstoj omejevanja konkurence zaradi cilja, pri čemer se opira na domnevno legitimnost nekaterih ciljev, navedenih v sporazumu Teva, in namena strank v zvezi s tem. Po mnenju družbe Servier je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker v okviru opredelitve sporazuma Teva kot omejevanje konkurence zaradi cilja, teh ciljev in tega namena ni upoštevalo.

277    Vendar je treba opozoriti, da je treba za opredelitev ravnanja kot omejevanje konkurence zaradi cilja določiti objektivne cilje, ki se želijo s tem ravnanjem doseči, z vidika konkurence. Kot je razsojeno v točki 87 te sodbe, pa okoliščina, da so podjetja delovala brez namena preprečevanja, omejevanja ali izkrivljanja konkurence, in dejstvo, da so uresničevala nekatere legitimne cilje, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU. Upoštevna je le presoja zadostne gospodarske škodljivosti tega dogovarjanja za dobro delovanje konkurence na zadevnem trgu. Ta presoja mora temeljiti na objektivnih preudarkih, po potrebi po podrobni analizi navedenega dogovarjanja in njegovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščen (glej v tem smislu sodbi z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 84 in 85, in z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija, C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točka 131).

278    Poleg tega v delu, v katerem se želi družba Servier s tem, da je poudarila, da je bil „bistveni“ cilj sporazuma Teva dobava perindoprila in „drugotni“ cilj poravnava sporov, sklicevati na sodno prakso v zvezi s pomožnimi omejitvami, iz razlogov, navedenih v točkah od 148 do 151 te sodbe, je treba ugotoviti, da se ta sodna praksa ne uporablja za položaj, kakršen izhaja iz sporazuma Teva. Prvič, klavzula iz sporazuma Teva, ki določa dobavo perindoprilu družbi Teva, namreč ni nevtralna z vidika konkurence zaradi obstoja obrnjenih plačil, ki pomenijo prenose vrednosti, in drugič, ob upoštevanju obstoja teh plačil ni mogoče šteti, da so omejitve konkurence, ki izhajajo iz klavzul o neizpodbijanju in o netrženju, objektivno nujne niti za to klavzulo o dobavi niti za poravnavo sporov, in to še toliko bolj, kadar se klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju razlagajo ob upoštevanju izključnosti klavzule o dobavi.

279    Zato je treba ta očitek, ki ga je navedla družba Servier, zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o upoštevnosti sodbe z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers (C‑209/07, EU:C:2008:643).

b)      Ambivalentnost posledic sporazuma Teva 

1)      Trditve strank

280    Družba Servier trdi, da so bile na dan sklenitve sporazuma Teva potencialne posledice tega sporazuma, gledano kot celota in v obsegu, v katerem jih je bilo mogoče opredeliti na ta dan, ambivalentne, tako da je opredelitev sporazuma Teva kot omejevanje konkurence zaradi cilja izključena, kot je razvidno iz njenih trditev v zvezi s prvim pritožbenim razlogom. Splošno sodišče naj bi izkrivilo dejstva v zvezi z okvirom tega sporazuma, zlasti v točkah 644 in 667 izpodbijane sodbe, in naj ne bi upoštevalo za konkurenco ugodnih posledic tega sporazuma.

281    Komisija te trditve prereka.

2)      Presoja Sodišča

282    Družba Servier se ne more sklicevati na ugodne ali vsaj ambivalentne posledice za konkurenco, ki bi jih sporazum Teva lahko imel, ker v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 73, 76 in 77 te sodbe, preučitev takih posledic, ne glede na to, ali so te dejanske ali potencialne in negativne ali pozitivne, ni potrebna za ugotovitev, ali je ta sporazum mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Tako neodvisno od tega, da domnevne ugodne posledice, ki so izhajale iz predčasnega vstopa družbe Teva na trg, niso bile gotove, ker je imela družba Servier pogodbeno pravico, da tak vstop blokira z dodatnim obrnjenim plačilom, te trditve nikakor ni mogoče sprejeti. Ta očitek je torej treba zavrniti.

c)      Škodljivost klavzul sporazuma Teva

1)      Trditve strank

283    V zvezi s klavzulo o neizpodbijanju iz sporazuma Teva družba Servier ponavlja trditve, navedene v okviru njenega prvega pritožbenega razloga in v skladu s katerimi takšna običajna klavzula sama po sebi ni škodljiva za konkurenco. Splošno sodišče naj v točkah 648 in 649 izpodbijane sodbe ne bi upoštevalo sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 25. februarja 1986, Windsurfing International/Komisija (193/83, EU:C:1986:75), in naj bi storilo napako s tem, da je ugotovilo, da dejstvo, da ta klavzula ne vključuje postopka pred EPU, ni upoštevno.

284    V zvezi s klavzulo o netrženju v sporazumu Teva naj Splošno sodišče v točkah 663 in 664 izpodbijane sodbe ne bi upoštevalo dejstva, da je področje uporabe te klavzule omejeno na perindopril, s katerim se kršijo patenti družbe Servier, s čimer je družbi Teva prepuščeno, da razvije obliko tega zdravila, ki ne pomeni kršitve. Splošno sodišče naj bi v točki 666 navedene sodbe prav tako napačno zavrnilo dokaze, ki se nanašajo na razvoj različice navedenega zdravila, ki ne pomeni kršitve, s strani družbe Teva. Splošno sodišče naj bi poleg tega storilo napako, ker ni upoštevalo dejstva, da je dobava generičnega perindoprila družbi Teva ublažila oziroma odpravila morebitne omejevalne posledice navedene klavzule. Splošno sodišče pa naj bi v točki 954 navedene sodbe vendarle priznalo, da je to, da sporazum o poravnavi, sklenjen z družbo Krka, omejuje konkurenco, mogoče izravnati z za konkurenco ugodnimi posledicami sporazuma o licenci, sklenjenega s tem podjetjem.

285    V zvezi s klavzulo o izključni dobavi družba Servier navaja tri očitke.

286    Najprej, Splošno sodišče naj bi to klavzulo izkrivilo. V nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče zatrdilo v točki 662 izpodbijane sodbe, naj navedena klavzula družbi Teva ne bi prepovedovala nabave pri drugih dobaviteljih. Družba Teva naj bi torej lahko še naprej nabavljala pri tretjih osebah, ki proizvajajo perindopril, ki ni sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947. Splošno sodišče naj bi v točki 663 navedene sodbe napačno sklepalo, da sporazum Teva presega patente družbe Servier.

287    Dalje, družba Servier trdi, da je Splošno sodišče v točki 672 izpodbijane sodbe napačno in brez obrazložitve trdilo, da je klavzula o izključni dobavi neobičajna. Takšna klavzula pa naj bi bila zakonita in pogosto uporabljena, med drugim s strani družbe Teva.

288    Nazadnje, družba Servier trdi, da bi bilo treba klavzulo o izključni dobavi presojati v njenem okviru glede na konkurenco, kakršna bi bila, če te klavzule ne bi bilo. Ker naj bi sporazum Teva družbi Teva omogočil vstop na trg perindoprila, naj bi bila opredelitev, da gre za omejevanje konkurence zaradi cilja, izključena.

289    Komisija prereka tako dopustnost kot utemeljenost teh trditev.

2)      Presoja Sodišča

290    Družba Servier s temi trditvami izpodbija presojo Splošnega sodišča v zvezi z opredelitvijo sporazuma Teva kot omejevanje konkurence zaradi cilja in v bistvu trdi, da niti klavzula o neizpodbijanju iz tega sporazuma niti klavzula o netrženju niti klavzula o izključni dobavi iz tega sporazuma niso mogle imeti protikonkurenčnih posledic.

291    Kot pa je opozorjeno v točki 88 te sodbe, pa je treba za ugotovitev, ali je mogoče tajno dogovarjanje opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, preučiti njegovo vsebino, zgodovino njegovega nastanka ter gospodarski in pravni okvir, zlasti posebne značilnosti trga, na katerem bodo dejansko nastali njegove posledice. Dejstvo, da besedilo sporazuma, namenjenega izvajanju tega dogovarjanja, ne razkriva protikonkurenčnega cilja, samo po sebi ni odločilno.

292    Opredelitev, da gre za omejevanje konkurence zaradi cilja, namreč ni odvisna niti od oblike pogodb ali drugih pravnih instrumentov, namenjenih izvajanju takega tajnega dogovarjanja, niti od subjektivnega dojemanja strank o rešitvi spora med njimi glede veljavnosti patenta. Upoštevna je le presoja zadostne gospodarske škodljivosti tega dogovarjanja za dobro delovanje konkurence na zadevnem trgu. Ta presoja mora temeljiti na objektivnih preudarkih, po potrebi po podrobni analizi navedenega dogovarjanja in njegovih ciljev ter gospodarskega in pravnega okvira, v katerega je umeščen (glej v tem smislu sodbi z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točki 84 in 85, in z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija, C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točka 131).

293    Tako lahko sporazumi o poravnavi, s katerimi proizvajalec generičnih zdravil, ki je kandidat za vstop na trg, vsaj začasno prizna veljavnost patenta, katerega imetnik je proizvajalec originalnih zdravil, in se s tem zaveže, da te veljavnosti ne bo izpodbijal niti ne bo vstopil na ta trg, povzročijo omejevalne posledice za konkurenco, saj je izpodbijanje veljavnosti in obsega patenta del običajne konkurence v sektorjih, v katerih obstajajo izključne pravice nad tehnologijami (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 81).

294    Kot je Splošno sodišče v bistvu poudarilo v točki 305 izpodbijane sodbe, za ugotovitev, ali je sporazum mogoče opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja, torej ni treba ločeno analizirati vsake od njegovih klavzul, temveč je treba presoditi, ali je ta sporazum kot celota dovolj gospodarsko škodljiv za dobro delovanje konkurence na zadevnem trgu, da to upravičuje tako opredelitev. Zaradi tesnih povezav med klavzulami o neizpodbijanju, o netrženju in izključni dobavi iz sporazuma Teva je bilo torej treba te klavzule nujno preučiti kot celoto.

295    Poleg tega se v trditvah družbe Servier ne upošteva sodna praksa, navedena v točki 83 te sodbe, iz katere izhaja, da merilo, na podlagi katerega je mogoče preveriti, ali sporazum o poravnavi, kakršen je sporazum Teva, pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, zajema preverjanje, ali prenosi vrednosti s proizvajalca originalnih zdravil na proizvajalca generičnih zdravil pomenijo protidajatev za to, da se je zadnjenavedeni proizvajalec odpovedal vstopu na zadevni trg (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 87 do 94).

296    V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah 644 in 645 izpodbijane sodbe zavrnilo upoštevnost za konkurenco potencialno nevtralnih ali ugodnih posledic sporazuma Teva in uporabo sodne prakse v zvezi s pomožnimi omejitvami, ne da bi napačno uporabilo pravo, zaradi česar bi bilo mogoče izpodbiti ugotovitev, do katere je Splošno sodišče prišlo v teh točkah, kot je razvidno iz razlogov, navedenih v točkah 76 in 77, od  148 do 151, 272 in 278 te sodbe.

297    Splošno sodišče je v zvezi z omejitvami, naloženimi družbi Teva v zvezi z njenim ravnanjem na trgu, v bistvu potrdilo ugotovitve iz spornega sklepa. Splošno sodišče je iz razlogov, navedenih v točkah od 647 do 678 izpodbijane sodbe, ugotovilo, prvič, da je bilo s klavzulo o neizpodbijanju družbi Teva prepovedano dokazovati, da z njenim perindoprilom niso bili kršeni patenti družbe Servier, in izpodbijati njihovo veljavnost v Združenem kraljestvu. Drugič, Splošno sodišče je ugotovilo, da klavzula o netrženju družbi Teva nalaga, da se v Združenem kraljestvu vzdrži vsakršne proizvodnje ali trženja lastnega perindoprila, za katerega družba Servier šteje, da pomeni kršitev, ali katere koli različice, za katero bi družba Servier lahko štela, da pomeni kršitev. Tretjič, Splošno sodišče je ugotovilo, da je bila s klavzulo o izključni dobavi, ki je bila tesno povezana s prejšnjo, družbi Teva ponujena izbira, in sicer bodisi, da distribuira perindopril družbe Servier, sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, bodisi – v primeru, da ji družba Servier tega perindoprila ne dobavi – da prejme pavšalno odškodnino v višini 500.000 GBP mesečno. Skupna posledica te izbire in kombinacije teh klavzul je bila v praksi družbi Servier omogočiti, da družbi Teva prepreči, da bi v Združenem kraljestvu brez njenega soglasja tržila generično različico perindoprila, sestavljeno iz alfa kristalne oblike erbumina.

298    Družba Servier pa Splošnemu sodišču očita izkrivljanje klavzule o izključni dobavi in klavzule o netrženju. V nasprotju s tem, kar naj bi izhajalo iz točk 662 in 663 izpodbijane sodbe, naj bi ti klavzuli, prvič, zajemali le različico perindoprila, sestavljeno iz alfa kristalne oblike erbumina, zaradi česar naj bi družba Teva lahko še naprej prosto kupovala druge oblike perindoprila pri tretjih osebah in jih tržila, in drugič, obseg teh klavzul naj ne bi presegal obsega patentov družbe Servier.

299    V zvezi s tem je glede točke 663 izpodbijane sodbe iz točke 6 navedene sodbe razvidno, da se patent 947 nanaša posebej na različico perindoprila, sestavljeno iz alfa kristalne oblike erbumina, in postopke njegove proizvodnje, ne da bi navedena sodba vsebovala druga pojasnila, ki bi vzbujala dvom o tej okoliščini. Iz besedila sporazuma Teva pa izhaja, da sta se tudi klavzuli o netrženju in o izključni dobavi iz tega sporazuma uporabljali le za perindopril, sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, ki je torej nujno spadal na področje uporabe tega patenta. Tako ugotovitev iz točke 663 izpodbijane sodbe, da sta ti klavzuli presegali obseg patentov družbe Servier, na katere se je nanašal sporazum Teva, temelji na izkrivljanju tega sporazuma.

300    Vendar je Splošno sodišče omejitev uporabe navedenih klavzul na perindopril, sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, pravilno in nedvoumno upoštevalo v okviru analize predmeta istih klavzul s konkurenčnega vidika v točkah 665 in 666 izpodbijane sodbe. Iz skupne razlage točk 662, 665 in 666 navedene sodbe je torej razvidno, da Splošno sodišče v zvezi s tem ni izkrivilo ničesar. Poleg tega je Splošno sodišče, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 175 sklepnih predlogov, trditve družbe Servier zavrnilo kot neupoštevne, ker je bila oblika perindoprila, ki jo je družba Teva nameravala tržiti na dan podpisa sporazuma Teva, prav oblika, ki je bila predmet teh klavzul o netrženju in o izključni dobavi iz tega sporazuma. V teh okoliščinah okoliščina, da je bilo področje uporabe teh klavzul omejeno na to obliko perindoprila, ne ovrže tega, da ti klavzuli omejujeta konkurenco, kot jo je analiziralo Splošno sodišče. Tako izkrivljanje navedenih klavzul, ugotovljeno v točki 299 navedene sodbe, ne ovrže ugotovitve Splošnega sodišča glede protikonkurenčnosti istih klavzul in se navsezadnje nanaša na dodatni razlog izpodbijane sodbe. Prav tako trditve družbe Servier v zvezi z domnevno običajnostjo navedenih klavzul ni mogoče sprejeti, ker se z njo nikakor ne ovrže ta protikonkurenčna narava.

301    V preostalem je treba zavrniti druge trditve družbe Servier v zvezi z domnevnim neobstojem škodljivosti klavzul o neizpodbijanju in o netrženju, saj je njihov namen, kot pravilno trdi Komisija, dejansko izpodbiti v okviru razlage sporazuma Teva presoje Splošnega sodišča glede dokazov, ki so mu bili predloženi, in glede upoštevnih dejanskih elementov.

d)      Obrnjeno plačilo

1)      Trditve strank

302    Najprej, družba Servier ponavlja, da določilo o obrnjenem plačilu v sporazumu o samo po sebi ni protikonkurenčno. To naj bi še toliko bolj veljalo, kadar je takšno plačilo določeno v okviru sporazuma o dobavi, kakršen je sporazum Teva. Družba Servier v zvezi s tem napotuje na svoje trditve v okviru drugega dela drugega pritožbenega razloga, povzete v točkah 139 in 140 te sodbe.

303    V zvezi s klavzulo o pavšalni odškodnini, določeno v sporazumu Teva, družba Servier trdi, da je Splošno sodišče v točkah 660 in 699 izpodbijane sodbe večkrat napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da je ta odškodnina del obrnjenega plačila, na podlagi katerega je bil ta sporazum opredeljen kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Splošno sodišče naj bi v točki 685 izpodbijane sodbe nepravilno zavrnilo običajnost takšne klavzule. Tudi če bi bil namen navedene odškodnine nadomestiti družbo Teva za njeno odpoved vstopu na trg perindoprila, naj to ne bi zadostovalo za opredelitev te odškodnine kot obrnjeno plačilo. Navedena pavšalna odškodnina naj namreč ne bi bila povezana s poravnavo patentnih sporov, temveč z neizpolnitvijo obveznosti izključne dobave, določene s sporazumom Teva. Plačilo te odškodnine naj bi bilo po naravi negotovo. Zato naj se navedena odškodnina ne bi smela upoštevati v okviru primerjave s stroški, ki so del poravnave patentnih sporov.

304    V zvezi s plačilom 5 milijonov GBP družbi Teva se družba Servier sklicuje na svoje trditve v okviru prvega pritožbenega razloga, da bi izpodbijala upoštevnost tega plačila za opredelitev kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Po navedbah družbe Servier je bilo navedeno plačilo namenjeno kritju stroškov, ki so družbi Teva nastali zaradi odpovedi njenih sporazumov z družbama Hetero in Alembic Pharmaceuticals Ltd za proizvodnjo generične različice perindoprila, uničenja obstoječih zalog in sodnih stroškov. Ti stroški pa naj bi izhajali neposredno iz sporazuma Teva.

305    Družba Servier Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo njene trditve v zvezi z razlogom za plačilo 5 milijonov GBP, ker je v točki 697 izpodbijane sodbe navedlo, da je družba Servier trdila, da je bil namen tega plačila „zagotoviti“ klavzulo o izključni dobavi, določeno v sporazumu Teva, čeprav je trdila, da je bil cilj tega sporazuma po njenem mnenju zagotoviti storitve družbe Teva kot distributerja generičnih zdravil v Združenem kraljestvu. Splošno sodišče pa naj tega elementa ne bi preverilo.

306    Komisija prereka tako dopustnost kot utemeljenost teh trditev.

2)      Presoja Sodišča

307    Trditve, da se plačila družbe Servier družbi Teva ne bi smela obravnavati kot obrnjeno plačilo, ker sporazum Teva ni sporazum o poravnavi, temveč sporazum o izključni dobavi, ni mogoče sprejeti. Ta okoliščina namreč v ničemer ne spremeni dejstva, da je ta sporazum, kot je razvidno iz točk od 290 do 300 te sodbe, vseboval omejevanje konkurence zaradi cilja in da zato lahko, kot je med drugim opozorjeno v točki 272 te sodbe, dejstvo, da je družba Servier v zameno za to, da je družba Teva te omejitve sprejela, nakazala denarne zneske, pomeni tako plačilo.

308    Poleg tega mora tajno dogovarjanje, da bi bilo zajeto s prepovedjo iz člena 101(1) PDEU, izpolnjevati različne pogoje, ki niso odvisni od pravne narave tega ravnanja ali pravnih instrumentov, namenjenih izvajanju tega ravnanja, temveč od njegovega razmerja s konkurenco, kot je opozorjeno v točki 292 te sodbe. Ker uporaba te določbe temelji na oceni gospodarskih posledic zadevnega dogovarjanja, navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da ustvarja kakršno koli vnaprej izoblikovano stališče za določeno kategorijo sporazumov, ki jo določa njena pravna narava, saj je treba vsak sporazum presojati glede na njegovo specifično vsebino in gospodarski okvir ter zlasti glede na razmere na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbi z dne 30. junija 1966, LTM, 56/65, EU:C:1966:38, str. 358, in z dne 17. novembra 1987, British American Tobacco in Reynolds Industries/Komisija, 142/84 in 156/84, EU:C:1987:490, točka 40). Poleg tega bi bila učinkovitost konkurenčnega prava Unije resno ogrožena, če bi se stranke protikonkurenčnih sporazumov lahko izognile uporabi člena 101 PDEU preprosto tako, da bi za te sporazume uporabile določeno obliko.

309    Trditve, s katerimi družba Servier trdi, da niti začetnega plačila v višini 5 milijonov GBP niti pavšalne odškodnine v višini 5,5 milijona GBP ni mogoče šteti za del obrnjenega plačila, je treba prav tako zavrniti. Kot je namreč razvidno iz točk od 161 do 167 te sodbe, je treba preveriti, ali je pozitivno neto bilanco teh prenosov mogoče v celoti utemeljiti s potrebo po nadomestilu za stroške in nevšečnosti, povezane s tem sporom, in če ni tako, presoditi, ali je bila ta neto pozitivna bilanca teh prenosov vrednosti dovolj velika, da je proizvajalca generičnih zdravil dejansko spodbudila k temu, da se odpovedal vstopu na zadevni trg.

310    Iz razlage točk od 687 do 699 izpodbijane sodbe pa izhaja, da je Splošno sodišče podrobno analiziralo vprašanje, ali sta bili zadevni plačili potrebni v skladu s pogoji, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah od 161 do 167 te sodbe, in vprašanje, ali sta ti plačili, zlasti glede na njuno višino, družbo Teva spodbudili k sprejetju omejitev konkurence, določenih v sporazumu Teva. Ker družba Servier ni uspela predložiti elementov, s katerimi bi bilo mogoče ovreči ugotovitve Komisije iz spornega sklepa, je Splošno sodišče na podlagi preudarkov iz točk od 687 do 699 izpodbijane sodbe, ne da bi napačno uporabilo pravo, razsodilo, da je znesek 10,5 milijona GBP, ki jih je družba Servier plačala družbi Teva, zadnjenavedeno družbo spodbudil k temu, da se je odpovedala vstopu na trg.

311    Trditve družbe Servier v zvezi z obrnjenim plačilom je torej treba zavrniti, kot tudi četrti pritožbeni razlog v celoti.

E.      Peti pritožbeni razlog: sporazum Lupin

312    Družba Servier s petim pritožbenim razlogom izpodbija presoje Splošnega sodišča glede uporabe člena 101(1) PDEU za sporazum Lupin. Ta pritožbeni razlog ima tri dele.

1.      Prvi del: potencialna konkurenca

a)      Trditve strank

313    Družba Servier s prvim delom petega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo pri uporabi pravnega merila, na podlagi katerega je mogoče družbo Lupin opredeliti kot potencialnega konkurenta, in v zvezi s tem napotuje na svoje trditve v okviru drugega pritožbenega razloga.

314    Na prvem mestu, družba Servier trdi, da izpodbijana sodba vsebuje več izkrivljanj.

315    V zvezi z dejstvi naj bi Splošno sodišče na eni strani v točkah 729 in 730 izpodbijane sodbe zatrdilo, da po odločbi EPU z dne 27. julija 2006 v dokazih iz spisa ni niti navedeno niti ni mogoče sklepati, da se je družba Lupin nameravala odpovedati izpodbijanju veljavnosti patenta 947. Ta trditev pa naj ne bi bila točna in Splošno sodišče naj bi v zvezi s tem izkrivilo dejstva. Družba Lupin naj bi zoper to odločbo vložila pritožbo in pri sodišču v Združenem kraljestvu vložila predlog za ugotovitev ničnosti patenta 947, ki je bil združen s predlogoma družb Apotex in Krka, vendar v nasprotju s tem, kar naj bi izhajalo iz točke 1016 obrazložitve spornega sklepa, ni bila prepričana v svoje možnosti za uspeh.

316    Na drugi strani naj bi Splošno sodišče izkrivilo dejstva, ker je v točkah 748 in 749 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila družba Lupin na dan sklenitve sporazuma Lupin v napredni fazi pogajanj s poslovnimi partnerji za distribucijo generične različice perindoprila. Vendar družba Servier meni, da so bila ta pogajanja omejena in nikoli niso bila zaključena.

317    Splošno sodišče naj bi tudi izkrivilo tožbo na prvi stopnji, ker je v točki 736 izpodbijane sodbe navedlo, da družba Servier v zvezi z družbo Lupin ni izpodbijala meril za presojo, ki jih je Komisija uporabila za ugotovitev obstoja potencialne konkurence.

318    Na drugem mestu, družba Servier Splošnemu sodišču očita, da ni dovolj upoštevalo patentnega in poslovnega položaja, s katerim se je soočala družba Lupin.

319    V zvezi s patentnim položajem naj bi Splošno sodišče v točki 728 izpodbijane sodbe napačno presodilo, da je to, kako je družba Lupin dojemala ta položaj, upoštevno le za presojo namena tega podjetja, da vstopi na trg.

320    V zvezi s poslovnimi težavami družba Servier Splošnemu sodišču očita, da je v točki 749 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je družba Lupin imela dejanske in konkretne možnosti za trženje svoje generične različice perindoprila v vsej Uniji, medtem ko je bila prisotna le v Združenem kraljestvu. V zvezi s tem družba Servier Splošnemu sodišču očita, da je izkrivilo njene trditve, ker je trdilo, da se je družba Servier omejila na sklicevanje na nepremostljive poslovne ovire, čeprav je navedla, da družba Lupin, ker ni imela poslovnih partnerjev, ni mogla v kratkem času vstopiti na trg, kar naj bi bilo pozneje dejansko potrjeno.

321    Komisija te trditve prereka.

b)      Presoja Sodišča

322    Ugotoviti je treba, da družba Servier pod pretvezo sklicevanja na vsebinsko nepravilnost nekaterih dejstev glede na listine iz spisa ali na izkrivljanje dokazov dejansko izpodbija presojo Splošnega sodišča glede teh dejstev in dokazov v točkah 730, 748 in 749 izpodbijane sodbe, kar v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 58 te sodbe, ni v pristojnosti Sodišča v okviru pritožbenega postopka.

323    V zvezi s trditvijo, da je Splošno sodišče izkrivilo tožbo družbe Servier na prvi stopnji, je treba navesti, da je iz jasnega in natančnega besedila točke 108 te tožbe razvidno, da je družba Servier izpodbijala pravna merila, ki jih je uporabila Komisija. Družba Servier je namreč trdila, da je ta institucija napačno uporabila sodno prakso v zvezi s presojo potencialne konkurence. S tem, da je v spornem sklepu ugotovljeno, da neobstoj nepremostljivih ovir, s katerimi se soočijo proizvajalci generičnih zdravil, pomeni priznanje obstoja dejanskih in konkretnih možnosti za vstop na trg, naj bi Komisija izrazu „dejanske in konkretne“ odvzela pomen njegove vsebine in „sprejela pravno merilo, ki je v nasprotju s sodno prakso“.

324    Vendar je treba ob neupoštevanju tega izkrivljanja ugotoviti, da se Splošno sodišče ni omejilo zgolj na preučitev vprašanja obstoja morebitnih nepremostljivih ovir za vstop družbe Lupin na trg, temveč je tudi podrobno preučilo – natančneje v točkah od 718 do 724 izpodbijane sodbe – pripravljalne ukrepe, ki jih je to podjetje sprejelo za vstop na trg in na podlagi katerih je bilo mogoče v skladu s tem, kar je razsojeno v točkah 79, 80 in od 104 do 111 te sodbe, ugotoviti, da je imela družba Lupin namen, zmožnost ter s tem dejanske in konkretne možnosti za tak vstop. Poleg tega v skladu s tem, kar je razsojeno v točkah 118, 120 in 121 te sodbe, Splošno sodišče s tem, da je iz razlogov, navedenih v točkah od 736 do 743 izpodbijane sodbe, razsodilo, da s trditvami družbe Servier v zvezi s težavami, s katerimi se je soočala družba Lupin v okviru postopkov za pridobitev dovoljenja za promet, ni mogoče ovreči njenega statusa potencialnega konkurenta, ni napačno uporabilo prava. Tako ugotovljeno izkrivljanje torej ne vpliva na veljavnost izreka izpodbijane sodbe.

325    Poleg tega je treba ugotoviti, da trditve družbe Servier glede presoja patentnega položaja v zvezi z družbo Lupin ne upoštevajo dejstva, da je Splošno sodišče dejansko upoštevalo patentne ovire, in v tem delu temeljijo na napačni razlagi izpodbijane sodbe. Kot je namreč navedeno v točki 108 te sodbe, Splošno sodišče, med drugim v točki 728 izpodbijane sodbe, ni ugotovilo, da to, kako proizvajalec generičnih zdravil dojema moč patenta, nikakor ni upoštevno za presojo obstoja razmerja potencialne konkurence med družbo Servier na eni strani ter družbo Lupin na drugi, temveč da je to dojemanje lahko upoštevno le za ugotovitev, ali je družba Lupin nameravala vstopiti na trg, ne pa za presojo njene zmožnosti za tak vstop. Kot pa je razsojeno v točkah od 107 do 111 te sodbe, Splošno sodišče v zvezi s tem ni napačno uporabilo prava. Te trditve je torej treba zavrniti.

326    Kar zadeva očitke družbe Servier v zvezi z regulativnimi in poslovnimi ovirami, s katerimi se je morala soočiti družba Lupin, zlasti tistimi, povezanimi s potrebo po iskanju poslovnih partnerjev, ter z domnevnim izkrivljanjem trditev družbe Servier na prvi stopnji v zvezi s takšnimi poslovnimi težavami, želi družba Servier dejansko izpodbiti presojo dejanskega stanja, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točkah od 736 do 742 in od 744 do 749 izpodbijane sodbe, kar ne spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbenega postopka v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 58 te sodbe.

327    Iz tega izhaja, da je treba prvi del petega pritožbenega razloga zavrniti.

2.      Drugi del: opredelitev kot omejevanje konkurence zaradi cilja

328    Družba Servier z drugim delom petega pritožbenega razloga s tem, da ponavlja trditve, navedene v okviru njenega prvega pritožbenega razloga, Splošnemu sodišču očita, da je s tem, da je sporazum Lupin opredelilo kot omejevanje konkurence zaradi cilja, napačno uporabilo pravo.

a)      Obrnjeno plačilo

1)      Trditve strank

329    Družba Servier se sklicuje na trditve, navedene v okviru njenega prvega pritožbenega razloga, in izpodbija razlogovanje Splošnega sodišča, v skladu s katerim je poslovni sporazum, ki je bil sklenjen sočasno s sporazumom o poravnavi patentnih sporov, pomenil obrnjeno plačilo, zaradi česar je ta sporazum o poravnavi protikonkurenčen zaradi cilja, če navedeni sporazum ni bil sklenjen pod tržnimi pogoji.

330    Družba Servier nasprotuje ugotovitvi Splošnega sodišča iz točke 827 izpodbijane sodbe, da plačilo 40 milijonov EUR družbi Lupin pomeni obrnjeno plačilo. Primerjava, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točki 816 izpodbijane sodbe med tem zneskom in dobičkom, ki ga je pričakovala družba Lupin, naj ne bi bila upoštevna, ker naj bi navedeni znesek pomenil protidajatev za patente in ker naj se družba Lupin ne bi odpovedala vstopu na trg, ampak naj bi za ta vstop sprejela nekatere pogoje. Tudi če bi navedeni znesek presegel vrednost dobička, ki ga je družba Lupin ustvarila v dveh letih, naj Komisija ne bi dokazala, da je ta vrednost zadostovala, da bi družbo spodbudila k temu, da se za nedoločen čas odpove vstopu na trg perindoprila.

331    Komisija te trditve prereka.

2)      Presoja Sodišča

332    Navesti je treba, da družba Servier s svojimi trditvami v bistvu trdi, da v nasprotju s tem, kar naj bi razsodilo Splošno sodišče, plačilo 40 milijonov EUR, ki ga je opravila v korist družbe Lupin v zameno za prenos pravic intelektualne lastnine v zvezi s tremi patentnimi prijavami, ne pomeni obrnjenega plačila, temveč legitimno nadomestilo za pridobitev teh pravic.

333    V zvezi s tem je treba spomniti, da se lahko zneski, ki ustrezajo nadomestilu za dobavo blaga ali storitev proizvajalcu originalnih zdravil, kot je razvidno iz točk 163 in 166 te sodbe, sicer izkažejo za upravičene, pa to ni tako, če so pretirani in zato za to niso potrebni. V tem primeru je treba, kot je razsojeno v točki 165 te sodbe, preveriti, ali je pozitivna neto bilanca teh zneskov, vključno z morebitnimi upravičenimi stroški, dovolj velika, da proizvajalca generičnih zdravil dejansko spodbudi k temu, da se odpove vstopu na zadevni trg, ne da bi se zahtevalo, da je ta bilanca nujno večja od dobička, ki bi ga ta proizvajalec ustvaril, če bi uspel v patentnem postopku, ki je bil zaključen s poravnavo.

334    V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah od 814 do 824 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da je bilo treba plačilo 40 milijonov EUR družbe Servier družbi Lupin v zameno za prenos treh patentnih prijav, ki jih je vložila ta družba, upoštevati kot del prenosov vrednosti, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obstoj obrnjenega plačila, ki pomeni protidajatev za to, da se je družba Lupin odpovedala vstopu na trg. V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 825 navedene sodbe ugotovilo, da družbi Servier ni uspelo predložiti elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je to plačilo ustrezalo transakciji, opravljenimi pod običajnimi tržnimi pogoji. Ker je Splošno sodišče tako v bistvu menilo, da prenesena tehnologija ne upravičuje višine takega zneska, je v točki 827 navedene sodbe ugotovilo, da je bilo navedeno plačilo spodbuda v okviru poravnave patentnih sporov med družbo Servier in družbo Lupin. Glede na merila, navedena v prejšnji točki te sodbe, pa Splošno sodišče pri tej presoji ni napačno uporabilo prava.

335    Ker ni napačne uporabe prave, ki jo navaja družba Servier in na podlage katere bi bilo mogoče izpodbiti veljavnost te presoje, ki jo je opravilo Splošno sodišče, je treba poleg tega zavrniti trditve družbe Servier v delu, v katerem se z njimi Sodišču dejansko predlaga, naj ponovno presodi dejstva in dokaze, kar v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 58 te sodbe, ni v njegovi pristojnosti v okviru pritožbenega postopka.

336    Zato je treba trditve družbe Servier zavrniti.

b)      Škodljivost klavzul sporazuma Lupin

1)      Trditve strank

337    V zvezi s klavzulo o neizpodbijanju, določeno s sporazumom Lupin, družba Servier Splošnemu sodišču očita, da je v točki 836 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ta klavzula pomeni očitno omejevanje konkurence, ne da bi preučilo okvir, v katerega je umeščena navedena klavzula. Po mnenju družbe Servier sporazum Lupin ni vplival na to, da bi tretje osebe, kot je družba Apotex, izpodbijale veljavnost patenta 947, kar naj bi Splošno sodišče poleg tega navedlo v zvezi s sporazumi, sklenjenimi med družbama Servier in Krka. V zvezi z drugimi patenti družbe Servier družba Servier trdi, da družba Lupin ni imela niti namena niti zmožnosti njihovega izpodbijanja, česar naj Splošno sodišče ne bi preučilo.

338    V zvezi s klavzulo o netrženju, ki je določena v sporazumu Lupin, družba Servier zanika, da bi bila z njo lahko konkurenca omejena. Splošno sodišče naj v točkah 843 in 844 izpodbijane sodbe ne bi upoštevalo okvira te klavzule, iz katerega naj bi izhajalo, da je bil s patentom 947 in sodnimi odredbami, ki jih je pridobila družba Servier, blokiran vstop družbe Lupin na trg v Združenem kraljestvu, ter dejstvo, da družba Lupin v tej nekdanji državi članici ni imela niti dovoljenj za promet niti poslovnih partnerjev.

339    V sporazumu Lupin pa naj bi bilo določeno, da je družba Lupin ohranila možnost vstopa na trg perindoprila, zajetega s patenti družbe Servier, pod pogojem, da je družba Servier tretji osebi predhodno dovolila vstop na ta trg z licenco za njene patente. Taka možnost predčasnega vstopa pa naj bi nasprotovala opredelitvi sporazuma Lupin kot omejevanje konkurence zaradi cilja. Splošno sodišče naj bi v točki 954 izpodbijane sodbe izrecno priznalo, da je protikonkurenčne posledice klavzule o netrženju mogoče izničiti s podelitvijo licence za patent.

340    Vendar naj bi Splošno sodišče v točki 852 izpodbijane sodbe tako možnost izključilo zaradi negotovosti takega predčasnega vstopa. Takega razloga naj v spornem sklepu ne bi bilo. Družba Servier trdi, da Splošno sodišče s tem, da je tako obrazložitev Komisije nadomestilo s svojo obrazložitvijo, ni upoštevalo meje svojih pristojnosti in je kršilo načelo kontradiktornosti. Vsekakor naj bi bili ti razlogi očitno napačni in naj bi izkrivljali dejstva.

341    V zvezi s klavzulo, ki se nanaša na sklenitev sporazuma o dobavi perindoprila, družba Servier trdi, da je v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točkah 858 in 859 izpodbijane sodbe, za konkurenco ugodna, saj je družbi Lupin omogočila vstop na trg perindoprila. Te ugodnosti za konkurenco naj ne bi ovrglo niti dejstvo, da so za zavezo družbe Servier, da bo z družbo Lupin sklenila sporazum o dobavi, veljali pogoji, niti dejstvo, da na koncu ni bil sklenjen noben tak sporazum. Glede neobstoja izrecne sankcije v primeru neizpolnitve te zaveze družba Servier poudarja, da takega razloga v spornem sklepu ni bilo. Družba Servier trdi, da edini razlog, zaradi katerega ni bil dokončno sklenjen noben sporazum o dobavi, izhaja iz dejstva, da je družba Lupin uspela pridobiti dovoljenje za promet za njen perindopril.

342    Glede klavzule o prenosu in licenci, ki je določena v sporazumu Lupin, družba Servier meni, da jo je bilo mogoče razlagati kot implicitno licenco za njene patente, torej kot klavzulo, katere posledice naj bi bili za konkurenco ugodne. Družba Servier Splošnemu sodišču očita, da je to trditev zavrnilo z obrazložitvijo, da je vsebina te klavzule nejasna in negotova. Prvi od teh razlogov v zvezi z nejasnostjo vsebine navedene klavzule pa naj ne bi bil utemeljen in naj ne bi bil naveden v spornem sklepu. Z drugim od navedenih razlogov, ki se nanaša na negotovost možnosti, da bi družba Servier družbi Lupin podelila licenco za patent zaradi pogojev, na katere je bilo opozorjeno v točki 339 te sodbe, naj ne bi bila ovržena za konkurenco ugodna narava klavzule o prenosu in licenci.

343    Komisija te trditve prereka.

2)      Presoja Sodišča

344    Splošno sodišče je v točkah 836 in 837 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila omejujoča narava klavzule o neizpodbijanju, določene s sporazumom Lupin, za konkurenco „jasna“, ker je bilo v tej klavzuli določeno, da se je morala družba Lupin v vseh državah članicah EGP odpovedati izpodbijanju veljavnosti patentov družbe Servier, s katerimi je bil varovan perindopril.

345    V točkah od 839 do 864 navedene sodbe je Splošno sodišče ugotovilo, da je bilo s klavzulo o netrženju, določeno v sporazumu Lupin, družbi Lupin prepovedano trženje generične različice perindoprila na vseh nacionalnih trgih, zajetih s tem sporazumom, razen v treh primerih: prvič, ko so patenti družbe Servier potekli, se ugotovi njihova ničnost ali so razveljavljeni, drugič, če je družba Servier dovolila, da tretja oseba trži generično različico, ki jo proizvaja družba Servier, in tretjič, če se je družba Servier odpovedala temu, da bi predlagala izdajo začasne odredbe ali pridobila začasno odredbo proti tretji osebi, ki je tržila generično različico perindoprila, ki je družba Servier ni proizvajala.

346    Splošno sodišče je ugotovilo, da je kljub dvoumnosti nekaterih klavzul sporazuma Lupin v zvezi z vprašanjem, ali se obseg tega sporazuma razteza na druge oblike perindoprila, kot je ta, sestavljena iz alfa kristalne oblike erbumina, na katero se nanaša patent 947, praktična posledica teh klavzul ta, da se družbi Lupin prepove vstop na trg perindoprila, dokler so še veljavni patenti družbe Servier, razen če družba Servier predhodno dovolil vstop tretjih oseb na ta trg ali če ti patenti družbi Servier omogočajo, da nasprotuje takemu vstopu.

347    Splošno sodišče je v točkah od 858 do 860 izpodbijane sodbe zavrnilo upoštevnost dejstva, da je sporazum Lupin določal prihodnjo sklenitev sporazuma o dobavi med družbama Servier in Lupin, v bistvu zato, ker družbi Servier ni bilo treba skleniti takega sporazuma in ker naj neobstoj take sklenitve ne bi imel pomembnih pravnih posledic za stranki.

348    Splošno sodišče je iz razlogov, navedenih v točkah od 865 do 887 izpodbijane sodbe, razsodilo, da je Komisija take omejitve ravnanja družbe Lupin lahko veljavno opredelila kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

349    Družba Servier s svojimi trditvami trdi, da klavzule o neizpodbijanju, netrženju, prenosu in licenci ter klavzula o sklenitvi sporazuma o dobavi, določene v sporazumu Lupin, niso bile protikonkurenčne. Ugotoviti je treba, da se v teh trditvah ne upošteva sodna praksa, navedena v točki 83 te sodbe, iz katere izhaja, da merilo, na podlagi katerega je mogoče preveriti, ali sporazum, kakršen je sporazum Lupin, pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, zajema preverjanje, ali prenosi vrednosti s proizvajalca originalnih zdravil na proizvajalca generičnih zdravil pomenijo protidajatev za to, da se je zadnjenavedeni proizvajalec odpovedal vstopu na zadevni trg. Kot pa je razvidno iz točk od 332 do 336 te sodbe, Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da sporazum Lupin določa obrnjeno plačilo v višini 40 milijonov EUR, ni napačno uporabilo prava.

350    Poleg tega iz točke 293 te sodbe izhaja, da lahko sporazumi o poravnavi, s katerimi proizvajalec generičnih zdravil, ki je kandidat za vstop na trg, vsaj začasno prizna veljavnost patenta, katerega imetnik je proizvajalec originalnih zdravil, in se s tem zaveže, da te veljavnosti ne bo izpodbijal niti ne bo vstopil na ta trg, povzročijo omejevalne posledice za konkurenco, saj je izpodbijanje veljavnosti in obsega patenta del običajne konkurence v sektorjih, v katerih obstajajo izključne pravice nad tehnologijami (sodba z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 81). Poleg tega dejstvo, da sporazum omejuje možnosti potencialnega konkurenta, da konkurira imetniku patenta, ne da bi se pri tem izključila možnost konkurence tega konkurenta, ne more ovreči ugotovitve, da tak sporazum pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja.

351    Ker torej Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki je povzeta v točkah od 344 do 348 te sodbe, je treba te trditve zavrniti.

352    V preostalem, v zvezi s trditvami družbe Servier, povzetimi v točkah od 339 do 342 te sodbe, glede domnevno za konkurenco ugodnih posledic sporazuma Lupin zadostuje opozoriti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 73, 76 in 77 te sodbe, take posledice niso upoštevne v okviru preučitve obstoja omejevanja konkurence zaradi cilja.

c)      Področje uporabe sporazuma Lupin

1)      Trditve strank

353    Družba Servier izpodbija presojo Splošnega sodišča v točkah od 875 do 877 izpodbijane sodbe, v skladu s katero je Komisija utemeljeno ugotovila, da se področje uporabe klavzul, ki omejujejo konkurenco, iz sporazuma Lupin razteza na druge izdelke, ki niso perindopril, sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, na katero se je nanašal patent 947, ki je bil predmet sporov, ki so bili sporazumno rešeni s tem sporazumom, in je zato lahko upravičila opredelitev navedenega sporazuma kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

354    Splošno sodišče naj bi s tem, da se je tako strinjalo z razlago sporazuma Lupin, ki je za družbo Servier najbolj neugodna, kršilo načelo domneve nedolžnosti in sodno prakso, v skladu s katero je treba dvom pri sodišču razlagati v korist podjetja, naslovnika sklepa o ugotovitvi kršitve.

355    Družba Servier tudi trdi, da je presoja iz točke 877 izpodbijane sodbe, v skladu s katero bi bilo mogoče klavzuli o netrženju in o neizpodbijanju iz sporazuma o poravnavi patentnih sporov opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja zgolj zato, ker presegata področje uporabe „posebej opredeljenega patenta“, pravno napačna. Tak sporazum naj bi namreč lahko zakonito zajemal niz patentov, da bi se izognili prihodnjim sporom. V obravnavani zadevi naj sporazum Lupin družbi Lupin nikakor ne bi preprečeval trženja različic perindoprila, ki ne pomenijo kršitve patenta 947.

356    Komisija te trditve prereka.

2)      Presoja Sodišča

357    Splošno sodišče je v točki 877 izpodbijane sodbe navedlo, da to, da sporazum o poravnavi patentnega spora vsebuje klavzuli o neizpodbijanju in o netrženju, katerih obseg presega obseg tega patenta, „jasno izkazuje zadostno škodljivost za dobro delovanje običajne konkurence, da se vstavitev teh klavzul opredeli kot omejevanje zaradi cilja, ne da bi bilo sploh treba poleg tega dokazati obstoj spodbude“.

358    Splošno sodišče je v točki 878 navedene sodbe navedlo, da tudi če je Komisija storila napako s tem, da je ugotovila, da obseg sporazuma Lupin presega obseg patenta 947, taka napaka ne bi mogla ovreči ugotovitve Komisije glede omejevanja konkurence zaradi cilja, saj ta ugotovitev v bistvu temelji na obstoju obrnjenega plačila, ki je družbo Lupin spodbudilo k temu, da se odpove vstopu na zadevni trg. Iz te presoje in iz dejstva, da so bili očitki, s katerimi je družba Servier izpodbijala obstoj takega plačila v obravnavani zadevi, zavrnjeni v točkah od 329 do 336 te sodbe, torej izhaja, da so preudarki, navedeni v točki 877 izpodbijane sodbe, navedeni zaradi celovitosti. Iz tega sledi, da so očitki družbe Servier zoper to točko 877 brezpredmetni in jih je treba zavrniti.

359    Iz zgornjih elementov izhaja, da je treba drugi del petega pritožbenega razloga zavrniti.

3.      Tretji del: datum prenehanja kršitve

a)      Trditve strank

360    Družba Servier s tretjim delom petega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo v zvezi z določitvijo datuma prenehanja kršitve v zvezi s sporazumom Lupin.

361    Družba Servier opozarja, da je v okviru tožbe na prvi stopnji izpodbijala določitev tega datuma, pri čemer se je sklicevala na nedoslednost in neobstoj obrazložitve spornega sklepa v zvezi s tem. Glede Francije naj bi Komisija kot datum prenehanja kršitve določila datum vstopa drugega proizvajalca generičnih zdravil, družbe Sandoz AG, na ta trg septembra 2008. Komisija pa naj bi v zvezi z Belgijo, Češko republiko, Irsko in Madžarsko zavrnila datum vstopa družbe Sandoz na te trge ter ugotovila, da je navedena kršitev prenehala s sprejetjem odločbe EPU z dne 6. maja 2009.

362    Splošno sodišče naj bi s tem, da ni grajalo te nedoslednosti in očitne napake pri presoji, napačno uporabilo pravo. Splošno sodišče naj bi se v točki 898 izpodbijane sodbe oprlo na dvoumnost besedila sporazuma Lupin in zlasti v točkah 899 in 903 navedene sodbe na okoliščino, da naj bi stranki sporazum Lupin še naprej uporabljali po vstopu družbe Sandoz na trg perindoprila. Teh razlogov pa naj v spornem sklepu ne bi bilo. Splošno sodišče naj bi tako obrazložitev Komisije nadomestilo s svojo obrazložitvijo. Po mnenju družbe Servier pa razlogi Splošnega sodišča niso točni. Če družba Lupin ni vstopila na trg, naj bi bilo to zato, ker naj ne bi imela za to potrebnih dovoljenj.

363    Družba Servier trdi, da je bil v skladu s sporazumom Lupin posledica vstopa družbe Sandoz na trg ta, da je bila družba Lupin razbremenjena svoje obveznosti netrženja, kot je razvidno iz točke 2127 obrazložitve spornega sklepa v zvezi s trgom v Franciji. Iz istega razloga naj bi moralo Splošno sodišče priznati, da je bila posledica vstopa družbe Sandoz tudi prenehanje kršitve v zvezi s sporazumom Lupin v Belgiji julija 2008, v Češki republiki januarja 2009, na Irskem junija 2008 in na Madžarskem decembra 2008.

364    Družba Servier Sodišču predlaga, naj člen 7(5)(b) spornega sklepa razglasi za ničen in posledično zniža globo, ki ji je bila naložena, s 37.102.100 EUR na 34.745.100 EUR.

365    Komisija te trditve prereka.

366    Po mnenju te institucije razlaga klavzule o netrženju, ki je določena v sporazumu Lupin, ki je bila navedena v točki 1039 obrazložitve spornega sklepa, temelji na izjavah družbe Servier. V skladu s to razlago naj bi imela ta klavzula posledice tudi po tem, ko je na trge v Belgiji, Češki republiki, na Irskem in Madžarskem vstopila generična različica perindoprila, ki ga proizvaja družba Sandoz.

367    Potem ko je družba Sandoz 17. septembra 2008 dala na trg to zdravilo, ki ni vsebovalo nobenega kristala, varovanega s patentom 947, naj bi družba Lupin družbo Servier zaprosila za potrditev, ali lahko da na trg svoje generično zdravilo. Družba Servier naj v odgovoru z dne 31. marca 2009 na to prošnjo ne bi odgovorila pritrdilno. V teh okoliščinah naj bi vstop družbe Lupin na trg postal mogoč šele po odločbi EPU z dne 6. maja 2009.

b)      Presoja Sodišča

368    Družba Servier s svojimi trditvami v bistvu trdi, da je Komisija s tem, da ni štela, da je kršitev v zvezi s sporazumom Lupin prenehala na trgih v Belgiji, Češki republiki, na Irskem in Madžarskem na datum vstopa generične različice perindoprila, ki ga proizvaja družba Sandoz, na te trge, kot je to storila za francoski trg, izpodbijani sklep protislovno obrazložila in storila očitno napako pri presoji, kar naj bi moralo Splošno sodišče grajati.

369    V zvezi s tem je iz točke 3136 obrazložitve spornega sklepa razvidno, da je Komisija ugotovila, da so se kršitve člena 101 PDEU začele na dan sklenitve spornih sporazumov in so prenehale „na dan, ko so lahko generični konkurenti ravnali konkurenčno“. V skladu s členom 5 tega sklepa se je kršitev v zvezi s sporazumom Lupin začela 30. januarja 2007 in je prenehala 6. maja 2009, ko je bila sprejeta odločba, s katero je EPU razveljavil patent 947, razen na petih nacionalnih trgov. Med temi trgi je francoski trg, za katerega je Komisija menila, da je ta kršitev prenehala 16. septembra 2008, ko je na ta trg vstopila generična različica perindoprila, ki ga proizvaja družba Sandoz.

370    Komisija pa je v točki 410 obrazložitve spornega sklepa navedla, da je družba Sandoz svoj generični perindopril v Belgiji dala na trg julija 2008, v Češki republiki januarja 2009, na Irskem junija 2008 in na Madžarskem decembra 2008.

371    Družba Servier je v okviru tožbenega razloga na prvi stopnji v zvezi z globami, ki so ji bile naložene na podlagi člena 101 PDEU, izpodbijala trajanje kršitve v zvezi s sporazumom Lupin. Družba Servier je trdila, da bi morala Komisija, kot je to storila za francoski trg, ugotoviti, da je ta kršitev prenehala v Belgiji, Češki republiki, na Irskem in Madžarskem takrat, ko je družba Sandoz vstopila na te trge.

372    Splošno sodišče je v točki 894 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je mogoče ta sporazum razlagati tako, da omogoča „vstop družbe Lupin na trg z lastnimi izdelki, če bi generični ‚izdelek‘, ki ga ne proizvaja družba Servier, na trg vstopil brez kršenja začasne odredbe in če predlog za izdajo začasne odredbe, ki bi ga vložila družba Servier, še ne bi bil zavrnjen“.

373    Vendar je Splošno sodišče zaradi dvoumnega besedila opredelitve izraza „izdelek“, uporabljenega v sporazumu Lupin, ugotovilo, da ni jasnega odgovora na vprašanje, ali lahko vstop družbe Sandoz na trg z izdelkom, ki ni sestavljen iz alfa kristalne oblike erbumina, zaščitene s patentom 947, povzroči prenehanje posledic klavzule o netrženju. Po mnenju Splošnega sodišča so bile te negotovosti takšne, da so družbo Lupin odvrnile od vstopa na zadevne trge, in to kljub prihodu generične različice perindoprila družbe Sandoz na te trge.

374    Splošno sodišče je v točki 902 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je „[o]koliščina, da je klavzula o netrženju […] ostala veljavna, kar je kazalo na ohranitev konsenza med strankama – morda v nasprotju z razlago pogojev za uporabo klavzule, ki bi jo naknadno lahko sprejelo zlasti pristojno sodišče – […] zadostovala, da je lahko Komisija ugotovila, da sta se konsenz med družbama Servier in Lupin ter torej kršitev nadaljevala kljub vstopom družbe Sandoz na trge“.

375    Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 903 izpodbijane sodbe navedlo, da je treba „[…] vsekakor ugotoviti, da sta družbi Servier in Lupin klavzulo o netrženju še naprej uporabljali po zaporednih vstopih družbe Sandoz na zadevne štiri trge“. Ker pa je nadaljevanje kršitve mogoče ugotoviti po obdobju, v katerem je sporazum formalno veljal, če so zadevna podjetja še naprej izvajala prepovedano ravnanje, je Splošno sodišče iz razlogov, navedenih v točkah 905 in 906 navedene sodbe, zavrnilo trditve družbe Servier.

376    V obravnavani zadevi, kot je opozorjeno v točki 369 te sodbe, Komisija v spornem sklepu kot merilo za določitev konca obdobja kršitve ni upoštevala datuma, od katerega so kršitvena ravnanja prenehala, ampak „na dan, ko so lahko generični konkurenti ravnali konkurenčno“. Zato in ker ni nobene nasprotne navedbe v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je treba šteti, da se je zaradi položaja, ki je nastal zaradi prihoda generične različice perindoprila, ki ga proizvaja družba Sandoz, na nacionalne trge, na vseh zadevnih trgih postavljalo vprašanje, ali zadevna klavzula o netrženju še naprej povzroča posledice.

377    Vendar Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ni nikakor pojasnilo razlogov, zaradi katerih je bil francoski trg v točki 2127 obrazložitve spornega sklepa obravnavan drugače kot belgijski, češki, irski in madžarski trg. Res je, da je Splošno sodišče v točki 900 izpodbijane sodbe navedlo negotovost tudi glede francoskega trga glede datuma, ko je družba Lupin lahko vstopila na ta trg zaradi vstopa družbe Sandoz na ta trg, vendar iz tega ni izpeljalo nobene posledice v zvezi z datumom prenehanja kršitve na tem trgu. Na podlagi izpodbijane sodbe tako ni mogoče razumeti, zakaj Komisija po mnenju Splošnega sodišča ni ravnala nezakonito, ker je francoski trg obravnavala drugače kot preostale štiri zgoraj navedene trge.

378    Čeprav se je to vprašanje, povezano s položajem, ki je nastal zaradi vstopa družbe Sandoz na trg, namreč v Franciji, v Belgiji, Češki republiki, na Irskem in Madžarskem, postavljalo v primerljivih pogojih, Splošno sodišče ni sprejelo tožbenega razloga družbe Servier za razglasitev ničnosti, ki se je nanašal na protislovno obrazložitev spornega sklepa.

379    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je bilo v izpodbijani sodbi pravo napačno uporabljeno in da je treba tretji del petega pritožbenega razloga sprejeti.

F.      Sedmi pritožbeni razlog: globe

380    Družba Servier s sedmim pritožbenim razlogom izpodbija presoje Splošnega sodišča v zvezi z njenimi predlogi za odpravo glob, ki so ji bile naložene, in izračunom njihovih zneskov. Ta pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov.

1.      Prvi del: kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu

a)      Trditve strank

381    Po mnenju družbe Servier je Splošno sodišče s tem, da je v točki 1660 izpodbijane sodbe presodilo, da bi morala družba Servier „pričakovati – po potrebi po upoštevanju [pridobitvi] pojasnjevalnih nasvetov – da bi lahko bilo njeno ravnanje razglašeno za nezdružljivo s pravili o konkurenci prava Unije“, kršilo načelo zakonitosti v kazenskem pravu, določeno v členu 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, kršilo svojo obveznost obrazložitve in odločilo na podlagi razloga, ki je v protislovju z razlogom, navedenim v točki 1666 navedene sodbe, v skladu s katero „dejstvo, da [sporazumi, na katere se nanaša sporni sklep,] pomenijo kršitev, morda res ni bilo jasno razvidno za zunanjega opazovalca, kot so Komisija ali pravniki, specializirani za zadevna področja“.

382    Družba Servier namreč meni, da Komisija v skladu s tem načelom ne more naložiti glob v zapletenem in novem položaju, za katerega je značilen neobstoj prejšnjih odločb ali sodne prakse. Ta zadeva pa je bila po mnenju družbe Servier hkrati nova in zapletena. Novost te zadeve naj bi potrjevali izjava vodje oddelka, odgovornega za preiskavo Komisije, ki je privedla do sprejetja spornega sklepa, točke 3091, 3092 in 3107 obrazložitve tega sklepa in presoje Splošnega sodišča v točki 1660 izpodbijane sodbe.

383    Zapletenost postavljenih ekonomskih in pravnih vprašanj naj bi izhajala zlasti iz izjemne dolžine spornega sklepa in izjav Komisije v zvezi s tem sodnemu tajniku Splošnega sodišča v okviru postopka na prvi stopnji. Zaradi te zapletenosti naj bi Komisija leta 2014 spremenila Smernice o sporazumih o prenosu tehnologije iz leta 2004, da bi pojasnila, da so lahko sporazumi o poravnavi sporov na podlagi člena 101(1) PDEU prepovedani.

384    Družba Servier graja izpodbijano sodbo, ker naj bi Splošno sodišče izkrivilo dejstva s tem, da je dopustilo, da bi za ugotovitev, da njeno ravnanje glede na člen 101 PDEU pomeni kršitev, zadoščala pridobitev pojasnjevalnih nasvetov.

385    Komisija te trditve prereka.

b)      Presoja Sodišča

386    V skladu s sodno prakso Sodišča se z načelom zakonitosti v kazenskem pravu zahteva, da zakon jasno opredeljuje kazniva dejanja in kazni, ki so zagrožene zanje. Ta pogoj je izpolnjen, kadar lahko pravni subjekt iz besedila zadevne določbe in po potrebi s pomočjo njene razlage, ki jo podajo sodišča, razbere, za katera dejanja in opustitve je kazensko odgovoren (sodba z dne 22. maja 2008, Evonik Degussa/Komisija, C‑266/06 P, EU:C:2008:295, točka 39 in navedena sodna praksa).

387    Načela zakonitosti v kazenskem pravu zato ni mogoče razlagati tako, da prepoveduje postopno razjasnjevanje pravil glede kazenske odgovornosti s sodno razlago posameznih primerov, če je rezultat zlasti glede na razlago, ki je veljala ob nastanku kršitve, sprejeto v sodni praksi glede zadevne zakonske določbe, razumno predvidljiv (sodba z dne 22. oktobra 2015, AC-Treuhand/Komisija, C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točka 41 in navedena sodna praksa).

388    Obseg pojma predvidljivosti je pretežno odvisen od vsebine besedila, na katero se nanaša, področja, ki ga zajema, ter od števila in statusa njegovih naslovnikov. Predvidljivost zakona ne nasprotuje temu, da zadevna oseba poseže po pojasnjevalnih nasvetih, da bi v okoliščinah zadeve razumno ocenila posledice, ki lahko nastanejo zaradi nekega dejanja. To zlasti velja za strokovnjake, ki so vajeni, da morajo izkazovati izredno skrbnost pri opravljanju svoje dejavnosti. Od njih je mogoče pričakovati, da posebej pazijo na to, da ocenijo tveganja, ki jih prinaša njihova dejavnost (sodba z dne 22. oktobra 2015, AC-Treuhand/Komisija, C‑194/14 P, EU:C:2015:717, točka 42 in navedena sodna praksa).

389    V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah od 1656 do 1658 izpodbijane sodbe opozorilo na to sodno prakso Sodišča. V točkah od 1659 do 1665 navedene sodbe je Splošno sodišče v bistvu poudarilo, da ob upoštevanju obsega prepovedi iz člena 101(1) PDEU družba Servier ni mogla prezreti, da je z nadomestilom proizvajalcem generičnih zdravil, da ti ne vstopijo na trg perindoprila, storila ravnanje, ki je s to določbo prepovedano. V zvezi s tem je treba iz razlogov, navedenih v točki 144 te sodbe, poudariti, da domnevna novost pristopa, v skladu s katerim se ravnanja, ki so razlog za ugotovljene kršitve, opredelijo kot omejevanje konkurence zaradi cilja, ne more ovreči take opredelitve.

390    Poleg tega, kot je Splošno sodišče poudarilo v točkah 1666 in 1667 izpodbijane sodbe, okoliščina, da so bili sporni sporazumi in njihov okvir zapleteni in so lahko povzročili nekatere težave v upravnem postopku, s čimer je bila upravičena dolžina tega postopka in spornega sklepa, ne more ovreči dejstva, da vpletena podjetja niso mogla prezreti, da ti sporazumi pomenijo kršitev. Kot je namreč razvidno iz razlage celotne izpodbijane sodbe, je bil sam cilj teh sporazumov s trga perindoprila izključiti potencialne konkurente družbe Servier, ki so bili proizvajalci generičnih zdravil, in sicer s plačilom obrnjenih plačil, kar je sredstvo, ki je tuje svobodni konkurenci.

391    V teh okoliščinah je treba prvi del sedmega pritožbenega razloga zavrniti.

2.      Drugi del: kršitev načela sorazmernosti

a)      Trditve strank

392    Družba Servier z drugim delom sedmega pritožbenega razloga graja izpodbijano sodbo v delu, v katerem je bil z njo zavrnjen njen tožbeni razlog na prvi stopnji, ki se je nanašal na kršitev načela sorazmernosti in s katerim je ta družba izpodbijala določitev osnovnega zneska globe za kršitev člena 101 PDEU na 11 % vrednosti njene prodaje.

393    Splošno sodišče naj ne bi upoštevalo zapletenosti in novosti zadevnega položaja ter več drugih elementov okvira, ki naj bi upravičevali znižanje zneska globe, naložene družbi Servier.

394    Splošno sodišče naj s tem, da je v točki 1797 izpodbijane sodbe zavrnilo upoštevnost sodnih odločb, s katerimi je bila priznana veljavnost patenta 947, ne bi upoštevalo patentnega okvira zadeve. Družba Servier naj bi bila paradoksalno strožje kaznovana, ker ji je bilo z odločbo EPU z dne 27. julija 2006 ugodeno, s čimer je bilo podaljšano trajanje postopka v zvezi z veljavnostjo patenta 947. Družba Servier meni, da ne bi smela biti sankcionirana tako strogo, kot če bi bil ta patent fiktiven.

395    Komisija naj bi se pri presoji teže kršitev v točki 3130 obrazložitve spornega sklepa oprla na velikost tržnih deležev družbe Servier, ki jih je ocenila na več kot 90 %. Splošno sodišče naj bi v točki 1602 izpodbijane sodbe presodilo, da je bila ta ocena, ki je temeljila na napačni opredelitvi upoštevnega trga, napačna. Vendar naj Splošno sodišče iz te napake ne bi izpeljalo posledic za izračun zneska globe. V točki 1954 navedene sodbe naj bi se Splošno sodišče omejilo na sklicevanje na razlago točk od 1948 do 1953 navedene sodbe, ne da bi navedlo razloge, zakaj ni znižalo tega zneska. S tem naj bi Splošno sodišče kršilo načelo sorazmernosti in svojo obveznost obrazložitve.

396    Splošno sodišče naj tudi ne bi upoštevalo dejstva, da sporni sporazumi niso bili tajni. V drugih zadevah pa naj bi Komisija zaradi te okoliščine uporabila koeficient, ki odraža težo kršitve in je nižji od tistega, ki ga je uporabila v obravnavani zadevi.

397    Poleg tega, da ti sporazumi niso odložili vstopa generičnih zdravil na trg, družba Servier opozarja, da te sporazume v točki 1883 izpodbijane sodbe ni bilo mogoče šteti za skrajno obliko razdelitve trga in omejevanja proizvodnje. Taka presoja naj bi bila v nasprotju s presojo iz točke 1666 navedene sodbe, v skladu s katero navedeni sporazumi morda niso očitne kršitve.

398     Komisija te trditve prereka.

b)      Presoja Sodišča

399    Najprej je treba zavrniti trditev, da Splošno sodišče pri presoji teže kršitev ni upoštevalo njihove domnevne novosti. V zvezi s tem je treba iz razlogov, navedenih v točki 144 te sodbe, opozoriti, da ta okoliščina ne vpliva na opredelitev spornih sporazumov kot omejevanja konkurence zaradi cilja. Poleg tega, kot je navedeno v točki 390 te sodbe, je bil sam cilj teh sporazumov izključiti potencialne konkurente družbe Servier s trga.

400    Poleg tega družba Servier s sklicevanjem na pomen pravic, podeljenih s patenti, da bi izpodbijala točko 1797 izpodbijane sodbe, zgolj ponavlja, da Splošno sodišče ni upoštevalo tega, da so stranke domnevno priznavale veljavnost patenta 947. Splošno sodišče pa ni napačno uporabilo prava s tem, da je potrdilo analizo Komisije, v skladu s katero je bil cilj spornih sporazumov – poleg reševanja patentnih sporov – izključitev konkurentov s trga, kar je skrajna oblika razdelitve trga in omejevanja proizvodnje.

401    Poleg tega v nasprotju s trditvami družbe Servier in glede na predmet spornih sporazumov Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 1786 do 1791 izpodbijane sodbe presodilo, da je Komisija pri izračunu zneska glob lahko štela, da je družba Servier naklepno kršila člen 101 PDEU, ni napačno uporabilo prava.

402    V zvezi z oceno tržnih deležev družbe Servier je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče, ne da bi napačno uporabilo pravo ali izkrivilo sporni sklep, v točki 1951 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija upoštevala dejstvo, da je družba Servier storila več kršitev, ki so se nanašale na isti izdelek, na istih geografskih območjih in v istih obdobjih. Da bi se ta institucija izognila nesorazmerni sankciji, se je odločila, da za vsako kršitev omeji delež vrednosti prodaje družbe Servier, ki se upošteva pri določitvi osnovnega zneska globe. Na podlagi te korekcije so bile v povprečju za 54,5 % znižane vse vrednosti prodaje, ki so bile upoštevane iz naslova različnih kršitev člena 101 PDEU.

403    Ob upoštevanju teh znižanj je Splošno sodišče v točki 1954 izpodbijane sodbe lahko ugotovilo, da zneski glob niso nesorazmerni, čeprav je Komisija menila, da je imela družba Servier zelo visoke tržne deleže na podlagi opredelitve upoštevnega trga, ki jo je Splošno sodišče štelo za netočno.

404    V zvezi s trditvijo družbe Servier, da bi bilo treba globe znižati, ker sporni sporazumi niso bili tajni in da z njimi ni bil odložen vstop generičnih različic perindoprila na trg, je dovolj ugotoviti, da družba Servier Sodišču dejansko predlaga, naj na novo presoja elemente spora na prvi stopnji. Tak predlog ne spada v pristojnost Sodišča v okviru pritožbenega postopka. Kadar Sodišče v okviru pritožbe odloča o pravnih vprašanjih, namreč ni pristojno, da bi iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomestilo presojo Splošnega sodišča, ki v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti odloči o znesku glob, naloženih podjetjem zaradi kršitve prava Unije (sodba z dne 22. novembra 2012, E.ON Energie/Komisija, C‑89/11 P, EU:C:2012:738, točka 125 in navedena sodna praksa).

405    Ob upoštevanju teh elementov je treba drugi del sedmega pritožbenega razloga in posledično sedmi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

G.      Sklepna ugotovitev o pritožbi

406    Ker je bil tretji del petega pritožbenega razloga sprejet, je treba v skladu s predlogi družbe Servier razveljaviti točko 5 izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem so zavrnjeni očitki iz tožbenega razloga družbe Servier na prvi stopnji, navedenega podredno v zvezi s trajanjem zatrjevane kršitve in izračunom višine globe za kršitev v zvezi s sporazumom Lupin. V preostalem se pritožba zavrne.

VII. Tožba pred Splošnim sodiščem

407    V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

408    Kot je razvidno iz točke 891 izpodbijane sodbe, je družba Servier v okviru tožbe na prvi stopnji v okviru podrednega tožbenega razloga navedla očitke, s katerimi je izpodbijala trajanje kršitve v zvezi s sporazumom Lupin, ker bi morala Komisija, kot je to storila za francoski trg, ugotoviti, da je ta kršitev v Belgiji, Češki republiki, na Irskem in Madžarskem prenehala na dan vstopa družbe Sandoz na te trge.

409    Ti očitki so bili predmet kontradiktorne razprave pred Splošnim sodiščem in za njihovo preučitev ni treba sprejeti nobenega dodatnega ukrepa procesnega vodstva ali pridobivanja dokazov. Sodišče ugotavlja, da stanje postopka v zadevi T‑691/14 dovoljuje, da samo odloči o navedenih očitkih in da je treba o njih odločiti dokončno.

410    Iz razlogov, navedenih v točkah od 369 do 378 te sodbe, je treba ugotoviti, da je očitek, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, utemeljen s tem, da Splošno sodišče ni ugotovilo, da je obrazložitev v zvezi s prenehanjem kršitve, ki izhaja iz sporazuma Lupin na francoskem trgu na eni strani ter na belgijskem, češkem, irskem in madžarskem trgu na drugi strani protislovna.

411    Zato je treba člen 5 spornega sklepa razglasiti za ničen v delu, v katerem določa, da je kršitev v zvezi s sporazumom Lupin prenehala 6. maja 2009 za Belgijo, Češko republiko, Irsko in Madžarsko. Za ničen je treba razglasiti tudi člen 7(5)(b) tega sklepa v delu, v katerem je znesek globe za družbo Servier zaradi njenega sodelovanja pri sporazumu Lupin določen na 37.102.100 EUR.

412    Ker je Sodišče ugotovilo nezakonitost spornega sklepa, lahko v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti presojo Komisije nadomesti s svojo in zato odpravi, zniža ali zviša globo. Ta pristojnost se izvaja ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin (sodba z dne 12. novembra 2014, Guardian Industries in Guardian Europe/Komisija, C‑580/12 P, EU:C:2014:2363, točka 78 in navedena sodna praksa).

413    Glede na to, da zakonitost člen 5 spornega sklepa ni bila izpodbita pred sodiščem Unije v delu, v katerem je bilo z njim ugotovljeno, da je kršitev, ki izhaja iz sporazuma Lupin, v Franciji prenehala 16. septembra 2008, ker je družba Sandoz na ta dan vstopila na trg te države članice, je treba ugotoviti, da je ta dejanski podatek dokončno pridobljen. Iz tega sledi, da je mogoče protislovnost obrazložitve izpodbijanega sklepa, zaradi katere je Sodišče razglasilo ničnost člena 5 tega sklepa v delu, v katerem določa, da je kršitev, ki jo je ugotovilo, prenehala 6. maja 2009 za Belgijo, Češko republiko, Irsko in Madžarsko, popraviti le z uporabo enakega razlogovanja, ki je bilo uporabljeno v zvezi s Francijo, za določitev zneska globe v zvezi s kršitvijo, ki izhaja iz sporazuma Lupin.

414    Zato je treba za določitev zneska te globe v skladu z informacijami iz točke 410 obrazložitve spornega sklepa ugotoviti, da je kršitev v zvezi s sporazumom Lupin v Belgiji prenehala julija 2008, v Češki republiki januarja 2009, na Irskem junija 2008 in na Madžarskem decembra 2008.

415    Iz te ugotovitve izhaja, da je treba obdobje, ki ga je treba upoštevati za določitev zneska globe, določiti na 1,4 leta za Belgijo, 1,9 leta za Češko republiko, 1,3 leta za Irsko in 1,8 leta za Madžarsko.

416    Družba Servier je v okviru tega postopka Sodišču predložila izračun v obliki razpredelnice, v katerem so bile povzete vse faze metode, ki jo je Komisija uporabila za določitev zneska globe za kršitev v zvezi s sporazumom Lupin. Ta izračun vključuje revidirana obdobja kršitev, navedena v prejšnji točki te sodbe, in temelji na podatkih, ki jih je Komisija predložila v okviru postopka na prvi stopnji. Na podlagi navedenega izračuna se tako popravljeni znesek te globe določi na 34.745.100 EUR.

417    Ker Komisija ni prerekala niti tega zneska niti te metode izračuna, ki poleg tega ustreza metodi, ki jo je sama uporabila v spornem sklepu, je treba glede na vse dejanske in pravne okoliščine obravnavane zadeve znesek globe, naložene družbi Servier v členu 7(5)(b) spornega sklepa, določiti na 34.745.100 EUR.

 Stroški

418    Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika odloči o stroških, če je pritožba utemeljena in če samo dokončno odloči v sporu.

419    V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se na podlagi njegovega člena 184(1) uporablja za pritožbeni postopek, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

420    V skladu s členom 138(3) navedenega poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma. Vendar lahko Sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

421    V obravnavani zadevi je družba Servier predlagala, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom, ta pa s svojimi predlogi v fazi pritožbe in na prvi stopnji deloma ni uspela.

422    Ker se pritožbi delno ugodi, je treba vsaki stranki naložiti, da nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji in stroške pritožbenega postopka.

423    V skladu s členom 184(4) Poslovnika se lahko intervenientu na prvi stopnji, če ni vložil pritožbe, plačilo stroškov pritožbenega postopka naloži le, če je sodeloval pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem. Če taka stranka sodeluje v postopku, lahko Sodišče odloči, da nosi svoje stroške.

424    Ker je EFPIA sodelovala v postopku pred Sodiščem, je treba v okoliščinah obravnavane zadeve odločiti, da nosi svoje stroške.

425    Člen 140(1) Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, določa, da države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

426    V obravnavani zadevi Združeno kraljestvo nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1.      Točka 5 izreka sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 12. decembra 2018, Servier in drugi/Komisija (T‑691/14, EU:T:2018:922), se razveljavi v delu, v katerem so zavrnjeni očitki iz tožbenega razloga družb Servier SAS, Servier Laboratories Ltd in Les Laboratoires Servier SAS, navedeni podredno v zvezi s trajanjem kršitve in izračunom zneska globe za kršitev iz člena 5 Sklepa Komisije C(2014) 4955 final z dne 9. julija 2014 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 [PDEU] in člena 102 [PDEU] (Zadeva AT.39612 – Perindopril (Servier)).

2.      Člen 5 Sklepa C(2014) 4955 final se razglasi za ničen v delu, v katerem je določeno, da je kršitev, ki je bila ugotovljena, prenehala 6. maja 2009 za Belgijo, Češko republiko, Irsko in Madžarsko.

3.      Člen 7(5)(b) Sklepa C(2014) 4955 final se razglasi za ničen v delu, v katerem je znesek globe, naložene solidarno odgovornima družbama Servier SAS in Les Laboratoires Servier SAS, določen na 37.102.100 EUR.

4.      Znesek globe, ki se solidarno odgovornima družbama Servier SAS in Les Laboratoires Servier SAS naloži zaradi kršitve, ugotovljene v členu 5 Sklepa C(2014) 4955 final, se določi na 34.745.100 EUR.

5.      V preostalem delu se pritožba zavrne.

6.      Družbe Servier SAS, Servier Laboratories Ltd in Les Laboratoires Servier SAS nosijo svoje stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

7.      Evropska komisija nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

8.      European Federation of Pharmaceutical Industries and Associations (EFPIA) nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

9.      Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske nosi svoje stroške.

Podpisi

*      Jezik postopka: francoščina.